… se nadaljuje …

Med pisanjem se ne sprašujem več, ali smo sredi novega vala epidemije, ali to sploh je epidemija in ni zgolj slučajno samo leto 2020 − konec sveta, ker smo spet zajebali in narobe zinterpretali majski koledar, ali je mogoče le to takozvani novi vsakdan, nova realnost, kot da prej pa nismo bili v resničnosti. In res se zdi, da boomerji rahlo uživajo v vsem skupaj, da jim je mogoče celo (seveda čisto podzavestna fora, krivi užitek) vse skupaj bolj domače. Svet se je končno spet umiril in na mejah so cariniki, ki te lahko drkajo na podlagi totalno nedoločenih predpisov. Avstrijci so imeli določeno, da moraš biti prepričljiv, ko jim obljubiš, da pa nisi bil drugje kot pri njih ali pa pri nas. Si morete misliti, kdo bo spet najbolj prepričljiv; mi nevajeni mej in mi, ki si v šoli še plonkcegelcev nismo upali zatlačiti za gate, sigurno ne. Nato boš pač poskusil naslednji dan, mogoče bo druga patrulja murije, mogoče pa medicinskemu tehniku crkne daljinski kinezerski termometer, mogoče pa bo zunaj tako vroče, da majstri-jagri ne bodo vedeli, ali so zmerili luft ali le fantomsko bolestno čelo. Preberi več POTOPIS. SERVUS →