… se nadaljuje …
Čeprav je bila tale serija mišljenja predvsem v luči osebnega uspeha, pa nekako ne morem mimo vzpona na podij, ki ga je skejtanje kot panoga doživljalo v istem času kot se je pospešeno razvila tudi moja rolkarska zgodba. Čeprav verjetno še vedno bolj kot ne nišna stvar, pa skejtanje od svojega začetka v 60ih preko različnih kanalov počasi kaplja v zavest mainstreama. Tony Hawk, Rodney Mullen, X-Games, Jackass in Bam Margera, Thrasher, sprejem med olimpijske panoge so vse bolj ali manj dodali k prepoznavnosti. Razcvet pa so skejtanju omogočili ravno omejitveni ukrepi, ki so veliko ostalih dejavnosti upočasnili ali pa povsem ustavili.
Globalna prisilna pavza je tudi mene silila v razmislek. Bil sem eden tistih srečnežev, ki so se med letoma 2019 in 2022 znašli v situaciji z dovolj denarja in obilo časa. Dodatna sreča je prinesla tudi najem stanovanja v Izoli. Ko rečem, da me je pavza silila v razmislek, še ne pomeni, da me je v to zmogla tudi prisiliti. Razmišljanja sem imel namreč že pred Covidom poln kurac. Zato sem raje pograbil skejt, potencialno neskončne ure izolacijske agonije pa preživel v bližnjem skejtparku, samo lučaj stran od stanovanja.
Točno to ali pa vsaj nekaj podobnega je na globalni ravni storilo marsikaj posameznikov. Ne glede na spol in starost je presenetljivo veliko število ljudi pograbilo dilo s štirimi koleščki ter se napotilo do najbližje zaplate asfalta. Skejtanje je doživljalo boom, kakršnega ni bilo vse od prve izdaje THPS-ja. Na dilo so prvič ali pa, tako kot jaz, prvič po dolgem času stopili tako malčki kot najstniki, najbolj očiten prirastek pa je panoga doživela ravno med nežnejšim spolom in 30-plusovci. In čeprav bi se fizično seveda štel med slednje, se je ob (pre)obilici časa v meni prebudil tisti 15-letnik, ki je nekih 20 let nazaj prvič začutil in si zaželel nekaj postati. Že res, da se mi je to, kar sem si želel takrat, zdaj zdelo povsem nespametno, neuresničljivo in povsem out of the question. Kdo pa je še postal profesionalni skejter pri 36-ih? Sploh pa ne nekdo, ki je pri teh letih šele zares začel resno jemati skejtanje. Ne glede na vse tehtne razloge proti me je mladostna želja kurila nekje od znotraj. Povsem butasta, kot je bila, mi je vseeno dala razlog, da sem v enem izmed najbolj napornih obdobij modernega časa uspel jutra pričakati z navdušenjem in preprostim, gonilnim motom – progress, not perfection.
Zanimivo, kako je ravno splet okoliščin in pogojev, ki so upočasnili ali pa povsem zavrli toliko športov in dejavnosti, omogočal idealno atmosfero za razvoj tako skejtanja kot industrije, ki ga poganja. Folku je hitro začelo kapljati, da ima vsaj toliko življenjske energije kot prej, če ne še več, le da je pri posvečanju klekljanju, peki piškotov, DIY-ju in umetniškim projektom ali sprehodom ne porabi. Navajeni so jo bili sproščati prek izbranega športa, a kaj, ko je bilo veliko namenskih prostorov zaprtih ali zaklenjenih, združevanje pa prepovedano. Nekateri od njih so pogruntali, da je skejtanje čudna mešanica športa, kreativno-umetniškega udejstvovanja in neformalnega druženja. Začetni finančni vložki so obenem razumni. Za nekje 150 evrčkov imaš spodoben začetniški skejt, pa še ene znižane Vanske iz Office Shoes. Lahko so začeli čisto sami ali pa so družno skejtali v skejtparkih (če so jih imeli na voljo), na praznih parkiriščih trgovskih verig, praznih ulicah ter pred in za vsemi mogočimi stavbami zaprtih institucij. Ne glede na to, v kako zabačenem selu si živel, si si vse potrebno lahko naročil na spletu in magari začel vaditi olije na tlakovcih pred bajto.
www.com pa ti je prišel prav še z drugega vidika. Če se je skejtarsko znanje od rojstva skejtanja v 60. letih prenašalo izključno prek fizičnih medijev in medosebnega prenosa – od ust do ust, po načelu monkey see, monkey do, prek revij in VHS-kaset – se je lahko vsak začetnik ali povratnik med letoma 2020 in 2022 na raznoraznih spletnih straneh, predvsem pa na YouTubu, podučil tako o zgodovini in izvoru skejtanja kot o tem, kje in kakšno robo kupiti, o bontonu v skejtparkih ter o tem, kje ti sploh so, če so. Na voljo so bili tudi trick tips za osnovne in napredne trike – ni da ni. Obenem pa si seveda lahko kontaktiral svojega frišnega frenda, če ima cajt it furat. Kar ga je najverjetneje imel.
Sam sem še najbolj spadal v kategorijo povratnikov, ki so z leta po kleteh samevajočih dil, obrisali prah ter ugotovili, da mišice, na katere so že pozabili, vsekakor še vedno obstajajo. Valda, vsi smo se spomnili (ali pa šele ugotovili), da je skejtanje tudi nevaren šport, pri katerem se lahko zgodijo precej resne poškodbe. Ampak lej, za zdravje je nevarna tudi karamela. Verjetno bi skejtanje tudi v tem času ostalo pri občasni dejavnosti, če me ne bi nekega dne kot strela z jasnega prešinilo, kaj sem leta in leta počel narobe. Ne glede na to, kako svobodnjaško je skejtanje, je za uspešno izvedbo trika potreben točno določen način izvedbe. Če se mi je prej zdelo, da je vse skupaj malo odvisno od dneva, malo pa od razpoloženja, sem zdaj, na veliko veselje tega notranjega 15-letnika, ugotovil, da obstaja točno določen potek, ki zagotavlja zanesljivo izvedbo trika. Razlika je v vsega skupaj nekaj sekundnem intervalu, a ta na prvi pogled nepomemben tehnični detajl je pomenil razliko med stagnacijo in napredkom.