Ko je spustila zatemnjeno avtomobilsko steklo, sem jo v trenutku prepoznal. Popravil sem si policijsko čepico, da bi prikril zadrego.

»Vozniško in prometno, prosim.«

Saj ne, da bi zares potreboval njeno identifikacijo. Toda pravila so pravila.

Iz armaturke sem slišal živčen vzdih, ki mu je sledilo šuštenje papirjev, ko je Lara Croft iskala svojo dokumentacijo. Iz kupa potrdil, viz in računov za rent-a-car je izbrskala pravi šop in mi ga pomolila skozi okno. Vzel sem ga počasi in z dostojanstvom; kot velja običajna praksa, sem si ga ogledoval in obračal vsaj nekaj sekund več, kot bi bilo to potrebno. Njeni prsti so medtem z očitno živčnostjo začeli tapkati po volanskem obroču. Preberi več DISONANCA →