Na pomoč! Na pomoč!
Ojej. Zakaj se ti dialogi vedno začnejo s paniko? A ne moreš enkrat za spremembo začeti z “Dobro jutro!” ali čim podobnim?
Dobro jutro!
Dobro jutro tudi tebi. Kako gre?
Na pomoč!
Ljubi bog. Naj ugibam: spet si zataval nekam in nimaš pojma, kje si?
Tako nekako.
Odlično, naravnost čudovito. Zdaj sem se že izmojstril v reševanju takih situacij. Začniva na začetku: kaj vidiš?
Vidim… Polja. V daljavi je opuščena industrijska cona. Nekaj hiš.
Aha. So hiše v vrsti, na kupu, ali v varni razdalji druga od druge?
Na razdalji so. V bistvu je vsaka malo skrita pred drugo, kot da bi se sramovali drug drugih. Te hiše ne bodo staknile korone, hehe.
A je to slučajno poskus humorja?
Ne, oprosti. Vmes so tudi stari bloki, tipa Split 1974.
Hm. Da nisva midva spet v Albaniji? Kakšna pa je cesta?
Na videz lepa, ampak od blizu je pa… Oh, fuj! Sama trupla vsepovsod!
Trupla?
Mrtvi ptiči ležijo po vsej cesti, kolikor daleč seže oko. Mogoče so popadali iz tega neobrezanega drevja tik ob cesti?
Ok. Brez panike. Ali mogoče vidiš kakšno sled civilizacije v okolici?
Ne vem, kaj je tu sled civilizacije. Cestni radarji ali antične ostaline tamle za ograjo?
Trupla na cesti, antične ostaline, umazanija in prazna polja… To vse zveni kot Albanija, ampak zdaj, ko si omenil cestne radarje, me je začelo skrbeti.
Me Veliki Brat opazuje? Ni problema, se bom premaknil še malo naprej. Bom poiskal eno počivališče ob cesti.
Ne verjamem, da je Veliki brat tvoj največji problem v tem trenutku.
Res je, moj večji problem je to, da po 300 kilometrih še vedno nisem našel niti enega prostora, kjer bi lahko ustavil avto. Kaj pa, če grem na stranski dovoz?
Ne, to bo…
Aha, to je privatna posest in vsak vstop nanjo se kaznuje. Razumem. Obračam nazaj.
Te smem nekaj vprašati? Zakaj zaboga ne moreš preprosto ostati doma?
Preprosto. Ker želim videti nove kraje, spoznati nove kulture, videti izjemne stvari.
In tega ne moreš storiti na internetu?
Lahko, ampak v živo je boljše, pristneje. Ti tega ne razumeš. Zato pa pametuješ iz naslanjača. Zakaj neki bi se moral sploh pogovarjati s teboj? Pustil bom avto tule na parkirišču in…
Ne, to je zelo zelo slaba ideja.
… in odšel proti obali, da vprašam mimoidoče, kam in kako naprej. Prijazni domačini mi bodo že znali pomagati.
Hahaha. Okej.
Hej, te ljudje ne znajo nobenega svetovnega jezika! Razen…
V Italiji si, človek. Reciva takole. Imam dobro in slabo novico.
Začniva z dobro.
Znašel si se v deželi, kjer se da videti veliko.
Superca!
Ampak v njej boš obkrožen z ljudmi, ki ti nočejo nič dobrega.
Eh, to je pa čisto rasistično. Italijani so pa ja fajn… Hej, kje je moja denarnica?
Mislim, da je čas, da se vrneš nazaj k avtu.
Hej, kje so moje gume? In kam so izginila stekla na oknih?
Sklepam, da so točno tam, kjer je tvoja denarnica.
Kaj pa moji dokumenti?
Ugibaj.
Hočeš reči, da sem z enim 10-minutnim izletom iz avta izgubil na stotine evrov?
Mislim, da se boš moral preprosto sprijaznit z dejstvom, da je Italija predraga za katerikoli žep.
Naj pokličem policijo?
Lahko. Lahko pa tako sebi kot karabinjerjem privarčuješ muke prevajanja angleščine in italijanščine v znakovni jezik.
Pa sem že mislil, da bo to fin izlet. Kakšen nateg.
Treba se bo sprijazniti, da je Italija precej bedna kopija Albanije. Mogoče pa vseeno pokličeš karabinjerje? Zabavno jih je gledati od blizu, kako se vozijo čez ptičja trupla. Čez Italijane je mogoče reči marsikaj, ampak smisel za humor imajo pa soliden. Hehe.
