Obstaja temeljni strah, ki tiči globoko v kosteh vsakega človeka, še posebej takšnega, ki se smatra za ustvarjalca. To je, preprosto, strah pred predvidljivostjo. Nekateri ga zmotno zamenjujejo s strahom pred staranjem, a v resnici gre za nekaj bolj temeljnega. Ideja, da se bomo polenili, sprevrgli v samonamembno zdriz organske mase, ki svoje zadnje moči usmerja v lastno ohranitev, dejansko ni toliko odvisna od starosti kot stanja duha.
Samo pomislite, kolikokrat na to idejo naletimo v filmih. Pomislite na vse zlobce in njihove funkcije. Zombiji. Tehnokrati brez duše. Obsedenci z lastno podobo in močjo. In končno, propadli igralci. Prvi in zadnji so v resnici najhujši – njihov obstoj opominja na to, da so nekoč imeli dušo, pa so jo izgubili in se spremenili v vandrajoč kup odpadkov, ki lahko zgolj čaka na kroglo v možganih, ki bi jih odrešila te eksistencialistične bede.
Once upon a time in Hollywood je film o zombijih. O Ricku Daltonu, igralcu vesternov, ki se počasi spoprijema s svojo zombifikacijo, o njegovem kaskaderskem dvojniku, ki je ta proces po vsej verjetnosti že zaključil. O Sharon Tate, ki sicer še ne bi smela postati zombi, a bo v to stanje porinjena vsak hip. Končno je to tudi film o Quentinu Tarantinu. Ki – uganili ste – pospešeno prihaja v to stanje.
S tem nočem reči, da je Tarantino izgubil svoj šarm ali celo posnel podpovprečen, nezabaven film. Njegov slog ostaja nedotaknjen, njegov smisel za postmodernistični humor pa nenadjebljiv. Once upon a time in Hollywood je šolski primer filma, ki bi ga lahko raztegnili na štiri ure, ne da bi tvegali en sam samcat odhod iz dvorane. Gledalcu ponudi tisti že dobro znani občutek, da bo lahko po filmu vsako sekvenco seciral in razdeloval v nedogled.
Pravim samo, da sem sploh prvič zaslutil obrise predvidljivosti. Motor pod pokrovom čudovitega Cadillaca je bil slišen. Bosa stopala so se spet upirala v vetrobran, ker se jih drugam ni več dalo odložiti. In že petič ali šestič zapored se je film iztekel v enem samem šokantnem dejanju, kjer hudobci potegnejo najkrajšo možno travico.
Once upon a time in Hollywood, se mi je posvetilo, je pravzaprav 3-urni rajc. Kot bi te film s svojimi anekdotami in vinjetami počasi masiral po hrbtu, te uvidevno obrnil in slekel do konca, nato pa ti ga vrgel iz gat in božansko zdrkal s tremi premišljenimi, a sunkovitimi potegi. Le trenutek za tem se mi je posvetilo, da so takšni pravzaprav vsi Tarantinovi filmi. V vsej njihovi genialnosti je metoda vselej enaka, četudi genialna v svoji samoironičnosti. Od tu pravzaprav tisti domači občutek, da se režiser ves čas poigrava s teboj, te vleče za kurac, pardon, nos, preden zaključi v zadovoljujočem crescendu.
Je torej zaskrbljujoče, da je Tarantino postal režijski zombi, ki vsakič privleče na plano žanrsko mineštro s stripovskimi liki in priokusom boljšega življenja? Je njegova odločitev, da posname samo še en film, morda pravilna?
Niti malo. No, morda v idealnem svetu, kjer bi v kinu namesto stripovskih nadaljevanj vrteli samo izvirne avtorske filme. Tako pa je “Tarantino” edina zombijevska franšiza, pred katero vselej z veseljem slečem hlače.