POTOPIS. ŠČEMENJE V GRLU

se nadaljuje

Osamljenost je hecna stvar. Ne vem, ali se je človek ravno zaveda; vsaj v vsej svoji veličini se je ne more. Slej ko prej si posameznik ustvari alternativne svetove in osebnosti. Zapreš se v sobo in nato se odpre nov svet, ko spustiš še rolete za več kot 24 ur postane sploh zanimivo. Tega sem se občasno naučil v tujini, verjetno bi bilo pa isto, če bi se preselil v drugo slovensko regijo. Nikogar ne poznaš, vsem si neznanec, vsi te gledajo malo čudno. Postelja je čudna, za ogledalom se že na splošno ne počutim domače ali vsaj prijetno, tako da mi je vedno kopalnica s svojo tujskostjo še najbolj pristna, ena redkih konstant pri selitvah. Mogoče pa zato potrebo številko dve opravljam vedno tako dolgo. A ta interpretacija se z analizo nečaka podre, mogoče je to zgolj moška zadeva, seveda si pa ne želim v tem besedilu vstopati v debate spola in priučenega. Ne vem, res ne vem. Samo razmišljam in imam ob tem slabo vest, kamor koli se že obrnem, naj bodo to liberali, konservativci, cerkvenarji ali pa njuejdžerji. Preberi več POTOPIS. ŠČEMENJE V GRLU

Na pomoč! Znašli ste se v Italiji!

Na pomoč! Na pomoč!

Ojej. Zakaj se ti dialogi vedno začnejo s paniko? A ne moreš enkrat za spremembo začeti z “Dobro jutro!” ali čim podobnim?

Dobro jutro!

Dobro jutro tudi tebi. Kako gre?

Na pomoč!

Ljubi bog. Naj ugibam: spet si zataval nekam in nimaš pojma, kje si?

Tako nekako. 

Odlično, naravnost čudovito. Zdaj sem se že izmojstril v reševanju takih situacij. Začniva na začetku: kaj vidiš?

Vidim… Polja. V daljavi je opuščena industrijska cona. Nekaj hiš.

Aha. So hiše v vrsti, na kupu, ali v varni razdalji druga od druge?

Na razdalji so. V bistvu je vsaka malo skrita pred drugo, kot da bi se sramovali drug drugih. Te hiše ne bodo staknile korone, hehe.

A je to slučajno poskus humorja?

Ne, oprosti. Vmes so tudi stari bloki, tipa Split 1974. 

Hm. Da nisva midva spet v Albaniji? Kakšna pa je cesta?

Na videz lepa, ampak od blizu je pa… Oh, fuj! Sama trupla vsepovsod! 

Trupla?

Mrtvi ptiči ležijo po vsej cesti, kolikor daleč seže oko. Mogoče so popadali iz tega neobrezanega drevja tik ob cesti?

Ok. Brez panike. Ali mogoče vidiš kakšno sled civilizacije v okolici?

Ne vem, kaj je tu sled civilizacije. Cestni radarji ali antične ostaline tamle za ograjo? 

Trupla na cesti, antične ostaline, umazanija in prazna polja… To vse zveni kot Albanija, ampak zdaj, ko si omenil cestne radarje, me je začelo skrbeti.

Me Veliki Brat opazuje? Ni problema, se bom premaknil še malo naprej. Bom poiskal eno počivališče ob cesti.

Ne verjamem, da je Veliki brat tvoj največji problem v tem trenutku. 

Res je, moj večji problem je to, da po 300 kilometrih še vedno nisem našel niti enega prostora, kjer bi lahko ustavil avto. Kaj pa, če grem na stranski dovoz?

Ne, to bo…

Aha, to je privatna posest in vsak vstop nanjo se kaznuje. Razumem. Obračam nazaj.

Te smem nekaj vprašati? Zakaj zaboga ne moreš preprosto ostati doma?

Preprosto. Ker želim videti nove kraje, spoznati nove kulture, videti izjemne stvari.  

In tega ne moreš storiti na internetu?

Lahko, ampak v živo je boljše, pristneje. Ti tega ne razumeš. Zato pa pametuješ iz naslanjača. Zakaj neki bi se moral sploh pogovarjati s teboj? Pustil bom avto tule na parkirišču in…

Ne, to je zelo zelo slaba ideja. 

… in odšel proti obali, da vprašam mimoidoče, kam in kako naprej. Prijazni domačini mi bodo že znali pomagati. 

Hahaha. Okej. 

Hej, te ljudje ne znajo nobenega svetovnega jezika! Razen…

V Italiji si, človek. Reciva takole. Imam dobro in slabo novico. 

Začniva z dobro. 

Znašel si se v deželi, kjer se da videti veliko.

Superca!

Ampak v njej boš obkrožen z ljudmi, ki ti nočejo nič dobrega.

Eh, to je pa čisto rasistično. Italijani so pa ja fajn… Hej, kje je moja denarnica?

Mislim, da je čas, da se vrneš nazaj k avtu.

Hej, kje so moje gume? In kam so izginila stekla na oknih?

Sklepam, da so točno tam, kjer je tvoja denarnica.

Kaj pa moji dokumenti?

Ugibaj.

Hočeš reči, da sem z enim 10-minutnim izletom iz avta izgubil na stotine evrov?

Mislim, da se boš moral preprosto sprijaznit z dejstvom, da je Italija predraga za katerikoli žep. 

Naj pokličem policijo?

Lahko. Lahko pa tako sebi kot karabinjerjem privarčuješ muke prevajanja angleščine in italijanščine v znakovni jezik. 

Pa sem že mislil, da bo to fin izlet. Kakšen nateg.

Treba se bo sprijazniti, da je Italija precej bedna kopija Albanije. Mogoče pa vseeno pokličeš karabinjerje? Zabavno jih je gledati od blizu, kako se vozijo čez ptičja trupla. Čez Italijane je mogoče reči marsikaj, ampak smisel za humor imajo pa soliden. Hehe.

 

KAJ SODI NA DRUŽBENA OMREŽJA?

V luči prihajajočih javnotajnih diskusij na temo ‘Kaj sodi na družbena omrežja?‘ smo se pogovarjali s Satiričnim Rosomahom, velikim šefom in poznavalcem modernega sveta, filozofom in premišljevalcem tako preteklosti kot prihodnosti. Lahko bi rekli, da mu tema družbenih medijev leži. Postavili smo mu deseterico zagonetnih vprašanj, ki naj spodbudijo tudi naše bralce k razmisleku o naravi enega izmed najbolj unikatnih znanilcev 21. stoletja. Preberi več KAJ SODI NA DRUŽBENA OMREŽJA?

8 NA DAN

Aleksandru so se nohti zarivali v kožico na dlaneh. Pogrizel je že vso sluznico v ustni votlini. Odkar se je na preteklem dopustu v Amsterdamu do ušes prekadil, si ni zaželel enega samega diha hašiša, danes bi ubijal zanj. Zakaj, jebemumast, še ni spregovoril!?

Direktor kadrovske službe, ki je sedel na še bolj neudobnem stolu za svojo mizo, je končno zavzdihnil: »Andrej, Andrej. Ugh, Andrej.«

»Aleksander, gospod.«

»Aleksander,« se je popravil, »Aleksander. Aleksander, Aleksander, Aleksander.«

Povej že, pizda! Preberi več 8 NA DAN

Medmrežno literarno srečanje. Literarnorevijalna prihodnost.

Uporabljamo piškotke. Več INFO

Za ogled vsebin te spletne stani se strinjate z uporabo piškotkov. Kliknite RAZUMEM ali spremenite nastavitve piškotkov.

Zapri