O bog, kako je sovražil tisto žensko. Celo sedaj, tik pred svojim najslavnostnejšim trenutkom, se ni mogel otresti spomina na njeno tečno pisalo, s katerim je tečno škrebljala po svojem tečnem notesu. 

“In potem?” je običajno vprašala. Seveda je bil ton njenega glasu ciničen do te mere, da je želel vstati s kavča in ji povedati nekaj krepkih. Lahko bi končno zahteval vpogled v njen zvezek, da bi potrdil dolgo negovana sumničenja, da so v njem le naključne čačke. Pa je kar obsedel (vendarle mu je bilo kar udobno) in ji nakladal dalje.

“In potem,” je povedal z namerno pretiranim zanosom, da bi prevpil njen nemi cinizem, “po več dnevih priprav in tisti neprespani noči, sva z Igorjem končno krenila in steno preplezala. V vsega dveh urah in pol, čeprav je deževalo in čeprav nama je zmanjkalo klinov. Občutek na vrhu je bil nepopisen. Kričala sva od olajšanja in čistega užitka.” Zaprl je oči in užival v spominu, usta so se mu blaženo razpotegnila…

“In potem?” Bila je neusmiljena, ampak ne bo se ji pustil. 

“Ogromno ljudi mi je odtlej poročalo, da so skušali preplezati to isto steno. Imeli so sodobnejšo, dražjo opremo, boljše vreme, dve navezi je do stene pripeljal celo helikopter. Pa se niso niti približali najinemu času. Še vedno srečujem ljudi, ki se čudijo najinemu dosežku. Pa jim povem, da to sploh še ni bil moj največji dosežek. Ko sem se znašel pred Aconcaguo, sem…”

Že takoj je videl, da ga ne bo pustila neizzvanega. Za razliko od hribovcev in mladih alpinistov, ki so ob njegovih pripovedih strmeli s spoštljivo odprtimi usti, ga je dama z zvezkom vedno buzerirala z nehvaležnimi vprašanji. 

“Kaj pa je bilo potem z Igorjem?” je vprašala, da je zabolelo.

Igor je… Kmalu zatem… “Izpregel je,” je na koncu strnil svojo življenjsko bolečino v dve besedi. In potem? “In potem se je vrgel v študij humanistike. Danes je ugleden profesor na fakulteti. Pravi, da je našel mir.” 

Sicer je ni videl, a skoraj bi prisegel, da se je terapevtka zmagoslavno nasmehnila njegovi bolečini. Stisnil je pesti in zobe in skoraj zaškrtal z njimi. Vsi prepadi in stene mu niso prišli do živega, ta mrha pa ga je z lahkoto glodala do kosti. 

“Ampak jaz ne obžalujem ničesar! Ostal sem na svoji poti in dosegel vse, kar se doseči da!” je zavpil v odgovor, čeprav ni rekla ničesar. Pogledal je iznad kavča, če je vsaj malo iztiril svojo spraševalko. Ne. On je bil zaripel od jeze, ona pa je zrla vanj z zanimanjem, ne da bi premaknila eno obrazno mišico. Eno. To je trajalo vsaj kakih 10 sekund, preden je nadaljeval s spraševanjem.

“In potem, ko ste osvojili vse?” je mlela kot kombajn.

“Zdaj sem pristal… Tukaj. Z vašimi jebenimi vprašanji, čakajoč na recept za antidepresive,” je poraženo priznal. Pogledala ga je z nečim, kar bi bilo mogoče brati kot sočutje, pa ga je prizadelo še bolj kot porog. 

—

Ampak ta epizoda je že davno za njim. Kako smešno, pomilovanja vredno bitje je bil takrat. Skoraj bi se razjokal pred ženščino, ki v višino ni merila niti 170 centimetrov. Koliko svobodnejši je bil, ko se je spoprijemal z velikani! Osemtisočaki so ga čakali z vsemi preprekami in pastmi, ki jih pozna mati narava, pa ga niso mogli spraviti s sebe. Stene so zato, da se jih prepleza, je govoril. Tele pred njim ni ostalo prav veliko.

“Vidimo te iz tabora, Bogdan,” mu je zahreščalo iz sprejemnika. “Neverjeten si, izjemen.”

Zaigralo mu je srce, kolikor se to sploh lahko zgodi na takšni višini. Vsaka mišica ga je pekla in celo vdihi so mu zarezali v sapnik kot nož. Čez razpokane ustnice in suh jezik je iztisnil pozdrave nazaj v bazo. Ni minilo pol ure, ko se je znašel na vrhu široke kopice. Na vrhu, torej. Svet je imel na dlani. Zarjovel je od navdušenja.

“Noro, Bogdan, noro! Rekorden vzpon na K4, smo že javili medijem. Noro!” so mu vzklikali po zvezi.

V evforiji je norel in rjovel, mahal z zastavico in poskakoval. Po nekaj sekundah se je umiril in jo zapičil na zastavljeno točko. Potem je razširil roke in se ozrl proti nebu, kot bi želel v sebi zadržati zmagoslaven trenutek.

A je že ušel. Na tisti točki, kjer je bila prej blaženost, se je naselila ista mučna tišina, ki jo je prej užil pri terapevtki. Hreščanje na zvezi je bilo skoraj odrešujoče.

“Ok. Se slišimo, Bogdane? Neurje se bliža z zahoda. Nastavi kisik na 60, vzemi še dva aspirina…”

Priprl je oči.

“In potem… “

Zavil je z očmi, čeprav so bile zaprte.

“In potem se vrni v bazo, ti car!” so mu veselo zavpili iz tabora. 

KONEC