Izvirni slovenski film

Ko smo bili doma, smo pogosto sedeli v tišini. To je bilo vse, kar smo počeli doma. Oče je občasno z očmi preletel časopis, ne da bi ga prijel v roke. Midva z mamo pa sva le strmela v sveče. Včasih sem dvignil oči in se zazrl naokoli, da bi preštel pajke na stropu – a se je moj pogled vselej srečal z maminim, ki me je opomnil, da so sveče tiste, v katere moramo strmeti.

Sveč si mama ni pustila vzeti. Če jih ni mogla prižgati na grobovih, jih je pač doma.

A tistega dne je bilo drugače. Čutiti je bilo v zraku. In bila je mama, ki je prekinila naš družinski mir. “Ga boš odpeljal ven?” je vprašala očeta. “Pomembno je, da gre ven. Sploh v teh časih,” je dodala poudarjeno.

Oče je previdno prepognil že zložen časopis. Stol je glasno zaropotal, čeprav ga je ob vstajanju odmaknil komaj za kak centimeter. Postal je ob materi, ki je obsedela na stolu. 

Klofnil jo je. Nato jo je z isto roko nežno pobožal. Ko sta se njuna pogleda spet srečala, sta bila izpraznjena ljubezni, a polna spoštovanja. V tišini sta si pokimala, ne da bi premaknila katerokoli obrazno mišico.

Oče me je prijel za rame in odpeljal na zrak. “Tvoja mati ve, da jo varam, pa se je kljub temu postavila zate,” je zamrmral. “Spoštuj to.”

Zunaj je bilo še tišje kot doma. Tisti redki sprehajalci, ki so nama prekrižali pot, so strmeli predse, kot da so tudi sami zbežali pred svečami. 

“Veliko vprašanj imaš, vidim,” je dejal oče, ne da bi me pogledal.

Naredila sva še nekaj korakov, preden sem si upal vprašati: “Zakaj trpimo, oče?”

Ni me udaril. Njegov obraz se je že zvil okoli kotičkov ustnic, kot da bi želel zanikati. Potem pa je rajši posmehljivo prhnil. “Zelo brihten si,” je izkašljal med prižiganjem cigarete. “Zelo bister.” Skoraj se mi je že zdelo, da se mu bodo usta razpotegnila v iskren nasmeh, a se je obvladal.

Hodila sva mimo umirajočih smrek, ko je spet spregovoril. “Ali se zavedaš, da nikogar ne briga zate, sin? Si protagonist izvirnega slovenskega filma, pa nisi pridobil na svojo stran še niti enega gledalca.”

Molčal sem.

“Si nezanimiv, povprečen, ničesar izstopajočega ne poveš. Slovenski protagonist, pač,” je razpredal. “Zato so si naši avtorji izmislili genialno potezo, da bi nas prikupili svoji publiki.”

Zagrabil je mojo roko in mi na njej ugasnil cigareto. Zavpil sem od bolečine.

“Trpljenje!” je zahrumel. “Bolečina! Groza! Naj gledalci vidijo, da je to resen film, pomemben film ne pa neumna komedija!”

S solznimi očmi sem hitel pihati na ranjeno mesto. Od bolečine sem se sesedel. Oče pa je navdušeno nadaljeval. Oči so se mu bleščale.

“Dobrodošel v slovenskem socialnem realizmu!” je hreščal. “Gledalci morajo oditi iz kina pretreseni in prepričani, da je edini smisel našega obstoja nenehna kljuvajoča bolečina. Plačali so za to, ti pankrt!”

Patetično sem se cmeril. Mimoidoči se niso kaj prida menili zame. “Ne razumem,” sem potarnal. 

Oče se je nagnil k meni in me stresel. “Kaj je sploh za razumeti? Naše trpljenje nam daje smisel! Brez trpljenja smo pičkin dim! Ponovi: moje trpljenje mi daje smisel!”

“Moje… trpljenje… mi daje… smisel.” sem zaihtel, a me je oče stresel še bolj in zavpil.

“Skoraj si že mož, prekleto! Ne slišim te!”

Ob apelu na mojo moškost sem se nenadoma zbral. Solze so se mi posušile v očesih. Zravnal sem se in dejal, kot je zahteval.

“Moje trpljenje mi daje smisel!”

Oče se je zravnal in pokimal. “Presneto res. Naj gledalci vidijo, da boš svojo bolečino odslej prenašal stoično. Naj sedaj oni jočejo namesto tebe, ko boš bíl svoje boje na Požiralniku.”

Zakašljal sem in si obrisal ostanke solz, ki so mi naenkrat postale zelo odveč. Ozrl sem se po sivini parka in spoznal, da si ne bi želel biti nikjer drugje. 

“Hočem postati tak kot ti,” sem dejal očetu. Prvič v življenju se mi je nasmehnil, a ga kamera ni ujela.

ONÉ

Kakšne barve si je mislil in kako čudni oblaki. Kako prijetno pihlja čezenj, on pa pokrit pod odejo, kako pljuskajo po njem valovi, on pa tako suh in nič peska nima v postelji, čeprav mu polzi med prsti. Tako ga malo boža, kot bi božal svojo deklino. In ko si premisli in ko si zaželi travo, čisto zeleno travo, je točno ta pod njegovimi prsti. In ko si zaželi golih prsi, se mimo pripeljejo, takšne fantastične, kot bi imele kolesa pod sabo, kot bi se na nekih vzvodih prismuknile v sliko in se mu nasmejale. Sproščen je, nasmejan, njegov smeh mu je končno všeč in njegov glas je globok. Ni se zavedal, da je v resnici tak. Da je tako poseben, da ob njegovem glasu zaplapola trava in da se pogledi z ulic uzrejo prav vanj. Da je tako hitro opažen. In da lahko samo s svojo željo preradovedne poglede umakne. Lahko postane izbirčen in si izbere, kdo ga gleda, s kom ima otroka in kakšne otroke ima. In poskusi najprej s tremi otroki, nato ugotovi, da je to malo prehudo, zato jim podaljša povprečni spanec na dan na 23 ur in 33 minut. Včasih smukne v nastavitve svojih avatarčkov in jim dodaja zvezdice, malo pri pridnosti, malo pri zgovornosti, dokler ne postanejo preveč jezikavi. In tudi ženo ima idealno, tako na dnevni ravni, malo spreminja njen obraz, včasih jo tudi kar poveča, saj so mu bile tiste zgodbe o ogromnih amazonkah, ki te ne spustijo iz svojih rok vedno zanimive. Pa vendar jo vedno spravi na tisto obliko, ki mu je najbolj domača, takšno, v katero se je zaljubil pred nekaj leti. Bi izračunal kdaj točno, a se je izgubil v času, bi jo tudi vprašal, a se je izgubil v prostoru. Preberi več ONÉ

ČLOVEK PROTOKOLA

Avtor prispevka je bil po naključju nominiran za nekakšno nagrado za obetavne radijske osebnosti. Sramotenje s simbolno kastracijo mu je bilo na koncu – Bogu hvala – prizanešeno. Publika pa je – prav tako srečno – ostala prikrajšana za nagovor, ob katerem bi več kot nekaj starih gospa omedlelo in se polilo z dragocenim rosejem. Avtor se je odločil, da ga namesto tega izlije tu: Preberi več ČLOVEK PROTOKOLA

LITERARNI KVIZ: ALI SEM JUNAK IZ SVETA HARRYJA POTTERJA?

Štiri preprosta vprašanja, ki vam bodo pomagala razrešiti zagato, ali ste bitje iz resničnega sveta ali pa ste se pomotoma znašli daleč stran od svojega doma čudovite magičnosti. Zapisujte si odgovore in preverite stanje na dnu strani.

1.) Mama od tebe zahteva, da odneseš sveže pečeno potico do babice na drugi strani mesta. Da ti ne bo dolgčas, lahko s seboj na pot vzameš enega prijatelja. Koga izbereš? Preberi več LITERARNI KVIZ: ALI SEM JUNAK IZ SVETA HARRYJA POTTERJA?

Medmrežno literarno srečanje. Literarnorevijalna prihodnost.

Uporabljamo piškotke. Več INFO

Za ogled vsebin te spletne stani se strinjate z uporabo piškotkov. Kliknite RAZUMEM ali spremenite nastavitve piškotkov.

Zapri