Nekaj bi želel razčisititi. Saj zato pišemo, kajne? Mar ni bolje pustiti umetnega črnila na umetnem papirju, kot pa si kričati drug drugemu v obraz?
Kakor koli, dragi stric. Prebral sem tvoje pismo, čeprav je bilo dolgo in polno resnih groženj, ki bi jih najbrž moral predati policiji. Razumem, da naju vprašanje, ali so animeji resna umetnost, zadnje čase razdvaja. Ker pa ne želim najinega razkola še bolj poglobiti, ti bom nekaj priznal: s teboj se strinjam v delu, da že sama diskusija, ali je nekaj umetnost ali ne, jasno kaže na povzdignjeni značaj dotične forme.
Prav tako mislim, da si kljub ognjeviti jezi dobro artikuliral, da so animeji izredno tematsko bogati in vsebinsko pestri, da nekateri njihovi avtorji kažejo izjemno prefinjen čut za pripovedovanje dolgih zgodb. Strinjam se tudi glede prefinjenosti ironije in parodije, ki jo demonstrirajo na Japonskem in ki je že sedaj zgled zahodnim avtorjem.
Sedaj pa – da ne okolišim – ti predstavim poglavitni argument, zakaj ne maram animejev in zakaj jih ne morem zagovarjati. Ni problem estetika, niti ne zgodba ali moralna dimenzija le-teh. Prav tako me ne moti dolžina ali referenciranje zahodne kulture, kot si domneval.
Moj glavni in nepremostljiv problem – je način, kako animeji prikazujejo čustva. Bolje rečeno: kako me poskušajo čustveno manipulirati.
Vzemiva nedavni primer sicer čisto zahodne animacije, ki obilno zajema iz animejev – v seriji Arcane vidimo izvrsten primer tovrstnih manipulacij. Serija zelo hitro predstavi in nam poskuša na vsak način prikupiti obe sestri, Vi in Jinx. Obe seveda ob prvi priliki tudi travmatično loči. Prizor – ključen prelom prve sezone – je pospremljen z nič manj kot živčnim zlomom najmlajše sestrice. Serija si vzame 2 jebeni minuti, da pospremi njeno cvileče kričanje in jokanje, avtorji so šli celo tako daleč, da so animirali jebeno sluz iz njenega smrkavega nosu. C’mon.
Prvič bi rad izpostavil očitno – to ni reakcija nekoga, ki je pravkar doživel travmo. Vreščanje in metanje po tleh izvajajo otroci, ki v trgovini izsiljujejo čokolado.
Drugič, cmerjenje v vseh oblikah je gotovo ena najmanj zanimivih stvari, ki jo lahko serviraš gledalcu. Da se lik razjoče nad nečim tragičnim, je z narativnega vidika komajda sploh vredno omembe. Takšen jok je ravno tako nujen kot smeh v komedijah. Eh.
In končno, čemu sploh služi to brutalno manipuliranje gledalca? Me imajo avtorji za bedaka, ki ne zmore sam presoditi tragičnosti situacije? Se mogoče bojijo, da ne bom dovolj sočustvoval z likom, če ta ne bo padel po tleh od obupa nad svojo usodo?
Dragi stric. Obstajajo zelo dobri razlogi, da zahodni filmi tako zelo prezirajo patetiko. Da je nezanimiva in nadležna, je seveda eden od njih. Samo predstavljaj si anime o koncentracijskem taborišču, kjer bi se vsi taboriščniki ves čas le cmerili in obupavali. Mislim, da je tabu proti ekscesni sentimentalnosti umesten, pa naj bo še tako tiranski. Še predobro smo se navadili, da je patetika tu v večini razlogov le zato, da nas kot gledalce zavaja, manipulira in nasploh kupuje neupravičen čas slabim izdelkom.
In končno je pomislek tudi bolj splošne moralne narave; se komu v 21. stoletju resnično še zdi, da je žalost najhujše možno, kar se lahko zgodi človeku? Priznam, dragi stric, da me to izredno skrbi. Izguba, tesnoba, strah pred prihodnostjo – vse to so občutja, s katerimi bi se morali naučiti spoprijemati. Namesto tega pa so v popokulturi vse bolj pogosto servirane kot ultimativna začimba, kot da jim lahko sledi samo še konec sveta.
Bodi torej pozdravljen, dragi stric, svojo listo animejev, ki bi jih moral pogledati, da bi razumel tvojo poanto, pa si lahko nekam zatakneš.
