Valda. Zdej. Zdej se bo začel dogajat. Zdej, ko imam pravzaprav le še dober mesec prebivanja na irskih tleh. Zdej bo vse skupaj postalo svetlejše, dež pa toplejši. Burja mi ne bo grizla v kosti, ampak bo podpihovala krila in netila ogenj. Zdej, ko sem končno našel dilerko, ki mi je sposobna v dveh kratkih stavkih trikrat nonšalatno omeniti, da ima fanta. Ja no, sej štekam, samo biznis. Dobro travo maš, ne bom si tega zajebu. Zdej, ko sem se končno sprijaznil in se povsem navdušil nad idejo Škotske, se sprostil in se z obstojem tu ne obremenjujem preveč, zdej se je Pot pokazala v vsem svojem sijaju. Zdej prihajajo ponudbe za službo. Zdej grem lahko sproščeno na »eno« pivo, ki se v seriji naključij zaključi na nekem ilegalnem rejvu. Obkrožen s house glasbo, ducat napol nagimi geji, plešem z deklino, ki bi jo brez težav ljubil. Ko sem sredi vsega tega dogajanja, ko sem doma sam s sabo in v sebi … Ma kako domotožje! Ma kaka Slovenija! Pozabim celo to, da sem na Irskem. Pozabim, da sem sploh v kakršni koli sistemski ureditvi, kontinentu, planetu, vesolju. Valda, če sem pa v Momentu. Če sem pa v središču vrtinca, v očesu hurikana, ki uničuje zgolj, da oblikuje. Preberi več KO (NE) STISNE DOMOTOŽJE →