Obstaja kar nekaj indicev, da je Disco Elysium genialna igra, a v resnici me je prepričal že v prvih nekaj deset sekundah. Tam nekje, tik pred obuditvijo v igro, ko me limfni sistem skuša prepričati, naj ostanem pogreznjen v temo.
Tam zunaj so samo opice in bivše žene, me opomni. In če se zbudiš, moraš vohati in nositi tisto odurno kroglo gnilega mesa, ki ji rečem telo.
Disco Elysium še zdaleč ni prvi špil, ki na vsakem koraku potunka protagonista v blato. Vojaške streljačine te na vsakem koraku opominjajo, da si podrejena smet, ki strelja na višji ukaz. Pokaži-in-klikni avanture nam na pot mečejo like, ki se nad nami zmrdujejo in nas nikakor ne nameravajo spustiti čez tista velepomembna vrata. Da pa se protagonist zmerja sam, da njegova razvejana psiha in logični um odkrivajo vedno nove pomanjkljivosti, da ga nažirajo vedno novi dvomi – to je bizarna inovacija.
Naš protagonist je torel alkoholizirano, travmatizirano revše, do roba zapolnjeno s samopomilovanjem in deficiti. Ko mu nekaj spodleti, mu spodleti spektakularno. Ne na način, da bi se mu ljudje naokoli zasmejali ali ga ozmerjali, še huje je; obrnejo se proč in ga ignorirajo, včasih se celo pretvarjajo, da incidenta niso videli. Ta para je preveč uboga, da bi se iz nje norčevali ali se nanjo jezili.
Okoren izraz “protagonist” seveda uporabljam docela namerno. Ne zato, ker bi živel vlogo Slehernika brez imena, temveč ker se ga naš ubogi revež po pijanskem deliriju preprosto ne spomni. Tako je ubog, da si ne zasluži niti imena. Da je detektiv sredi preiskovanja umora, ga morajo podučiti drugi – še kar prijetna soseda, nadrkan upravitelj hotela, piflarski policijski partner.
Ni ravno pogosto, da bi videoigra namerno v igralcu gojila dvom. Namen je vendarle priti do konca; ubiti glavnega sovraga, zasesti svet, ali pa ga iz izometričnega pogleda vsaj ukrojiti po svoji volji. Zato so dialogi z našo super-kritično psiho v resnici ena drznejših potez v sodobnem gejmerskem dizajnu.
Drznejših, a tudi posrečenih. Dovolite pojasnilo: v tipičnem noirovskem okolju, ki ga je pozni kapitalizem izdolbel v ruševino, ločnice med dobrim in slabim padejo. Kako boste ljudem v gnilem pristanišču očitali, da smrdijo po gnilobi? Ker torej ni naravnih antagonistov, smo edini nasprotnik mi sami – naša smrdeča kepa mesa, ki obdaja vse travme in spomine na bivše žene.
“To je človek z veliko preteklosti in nekaj sedanjosti. In brez prihodnosti,” kot nam prišepne notranji glas.