Dober nateg je dober

Obstaja temeljni strah, ki tiči globoko v kosteh vsakega človeka, še posebej takšnega, ki se smatra za ustvarjalca. To je, preprosto, strah pred predvidljivostjo. Nekateri ga zmotno zamenjujejo s strahom pred staranjem, a v resnici gre za nekaj bolj temeljnega. Ideja, da se bomo polenili, sprevrgli v samonamembno zdriz organske mase, ki svoje zadnje moči usmerja v lastno ohranitev, dejansko ni toliko odvisna od starosti kot stanja duha. 

Samo pomislite, kolikokrat na to idejo naletimo v filmih. Pomislite na vse zlobce in njihove funkcije. Zombiji. Tehnokrati brez duše. Obsedenci z lastno podobo in močjo. In končno, propadli igralci. Prvi in zadnji so v resnici najhujši – njihov obstoj opominja na to, da so nekoč imeli dušo, pa so jo izgubili in se spremenili v vandrajoč kup odpadkov, ki lahko zgolj čaka na kroglo v možganih, ki bi jih odrešila te eksistencialistične bede.

Once upon a time in Hollywood je film o zombijih. O Ricku Daltonu, igralcu vesternov, ki se počasi spoprijema s svojo zombifikacijo, o njegovem kaskaderskem dvojniku, ki je ta proces po vsej verjetnosti že zaključil. O Sharon Tate, ki sicer še ne bi smela postati zombi, a bo v to stanje porinjena vsak hip. Končno je to tudi film o Quentinu Tarantinu. Ki – uganili ste – pospešeno prihaja v to stanje.

S tem nočem reči, da je Tarantino izgubil svoj šarm ali celo posnel podpovprečen, nezabaven film. Njegov slog ostaja nedotaknjen, njegov smisel za postmodernistični humor pa nenadjebljiv. Once upon a time in Hollywood je šolski primer filma, ki bi ga lahko raztegnili na štiri ure, ne da bi tvegali en sam samcat odhod iz dvorane. Gledalcu ponudi tisti že dobro znani občutek, da bo lahko po filmu vsako sekvenco seciral in razdeloval v nedogled. 

Pravim samo, da sem sploh prvič zaslutil obrise predvidljivosti. Motor pod pokrovom čudovitega Cadillaca je bil slišen. Bosa stopala so se spet upirala v vetrobran, ker se jih drugam ni več dalo odložiti. In že petič ali šestič zapored se je film iztekel v enem samem šokantnem dejanju, kjer hudobci potegnejo najkrajšo možno travico.

Once upon a time in Hollywood, se mi je posvetilo, je pravzaprav 3-urni rajc. Kot bi te film s svojimi anekdotami in vinjetami počasi masiral po hrbtu, te uvidevno obrnil in slekel do konca, nato pa ti ga vrgel iz gat in božansko zdrkal s tremi premišljenimi, a sunkovitimi potegi. Le trenutek za tem se mi je posvetilo, da so takšni pravzaprav vsi Tarantinovi filmi. V vsej njihovi genialnosti je metoda vselej enaka, četudi genialna v svoji samoironičnosti. Od tu pravzaprav tisti domači občutek, da se režiser ves čas poigrava s teboj, te vleče za kurac, pardon, nos, preden zaključi v zadovoljujočem crescendu. 

Je torej zaskrbljujoče, da je Tarantino postal režijski zombi, ki vsakič privleče na plano žanrsko mineštro s stripovskimi liki in priokusom boljšega življenja? Je njegova odločitev, da posname samo še en film, morda pravilna? 

Niti malo. No, morda v idealnem svetu, kjer bi v kinu namesto stripovskih nadaljevanj vrteli samo izvirne avtorske filme. Tako pa je “Tarantino” edina zombijevska franšiza, pred katero vselej z veseljem slečem hlače.

ŠE DANES JE … V HOLLYWOODU

Stal sem v vrsti pred glavno blagajno bežigrajskega kina, sline so se mi cedile, ugibal sem, ali bosta dve največji dozi kokic dovolj za dve uri in tri četrt dolgi spektakel, ki se bo zdaj zdaj pričel. Končno je bil pred menoj le še en obiskovalec. Slišal sem ga vprašati študentko za pultom: »Živjo, je na voljo še kakšna karta za tanovega Tarantina?« Preberi več ŠE DANES JE … V HOLLYWOODU

KRIČATI FEMINIZEM

Zgodilo se je tisto, česar sem se najbolj bal. In ne, to ne bo imelo resne veze s toksičnimi debatami o feminizmu, Trumpu, rasizmu in podobnih bedarijah. Če želite debatirati o tem, pojdite na omrežje čivkov in tam praznite svoje nič kaj zanimive duše. Luzerji.

Za glavo sem se namreč prijel ob novici, da Netflix ne namerava podaljšati izjemne serije Tuca and Bertie. Prva sezona, ki je izšla pred nekaj meseci, je nemudoma požela poklone praktično vseh, ki so zadevo vrgli na uč. Kar je najpomembneje: v svetu animiranih sitcomov, ki ga že nekaj let, če ne kar desetletij, dominirajo ene in iste franšize (v 80% torej pogruntavščine Setha MacFarlenea), novejše pa se pospešeno starajo v povprečje (Archer, Bob’s Burgers), je vnesla znatno mero sveže sapice, če ne kar prepiha. 

Na površju štorije je sicer preprost zgodbovni nastavek – Tuca in Bertie sta bivši cimri, ena agresivna, skoraj napadalno odkrita in zanikrno bonvivantska, druga je tiha, introvertirana in zmerno zavrta. V tej dinamiki, docela prežvečeni čez stotine sitcomov, je animacija tista, ki prebija rutino. Lisa Hanawalt je poskrbela za nadrealistični vizualni pristop, ki na trenutke spominja na fantazijo starih risank na Cartoon Networku. Proste, skoraj brezkonceptualne vizualije namreč muhasto prehajajo iz akcijskih prizorov v sanjske, se prekinejo s klasičnim komičnim gagom, preden se spet zlijejo v introspekcijo. Kot bi imela vsaka sekunda prizora svojega režiserja. 

Kaj ima torej feminizem veze s tem? S samo serijo zelo malo. z njenim trženjem pa najbrž vse. Nezgrešljivo je, da sta glavni zvezdi zgodbe punci na prehodu iz dvajsetih v trideseta, s tem pa se tudi njuni problemi vrtijo v glavnem okoli že znanih pojavov – strah pred bližino, travme iz mladosti, občasna zapostavljenost in spolno nadlegovanje na delovnem mestu. Tuca and Bertie je nezgrešljivo ženski šov, čeprav hvala bogu ne tak, ki bi svojo ženskost tlačil gledalcem v usta in ki bi težave glavnih junakinj uporabil za kaj več kot osnovne zaplete. Niti ne tak, ki bi za potrebe lastne promocije drezal v aktualno politiko. Nobena epizoda se ne dogaja v kliniki za splave, nobena ne predstavlja kakšnega izvirnega napada na ameriškega predsednika. Z drugimi besedami; to je šov o ženskah, ki se svoji publiki ne predstavlja kot feminističen.

 

Napaka, očitno.

 

Hočeš nočeš se je titula ‘feminizma’ uspešno oprijela marsikaterega popkulturnega proizvoda, ki s tem izvirno nima prav veliko veze. Handmaid’s Tale že 2 sezoni predolgo vleče svojo publiko z neprikrito sugestijo, da je njihova distopija dejansko Trumpova Amerika. En kup stripovskih franšiz je v svoje vrtince potegnilo junakinje, ki se od svojih moških kolegov razlikujejo le po velikosti prsi – a jih to ne ustavi, da ne bi bili v svojih recenzijah slavljeni kot “girl power” in podobno. Celo davno pozabljeni TV-šodr, kot sta recimo Xena in Buffy, sta se v spominu rehabilitirala kot redki primerki ženskih protagonistk (so what, boste rekli, ne sluteč, da bo reboot obeh serij čez nekaj let uspešnica).

Žalostno pri tem je, da je sicer odlična serija tako ostala na pol poti in neizogibno izpadla iz širše obravnave. Povsem mogoče je, da bi bila večja uspešnica, če bi žrtvovala nekaj spontanosti in se bolj obregnila ob teme, ki kraljujejo na naslovnicah. Morda bi bila dovolj že ena epizoda, ob kateri bi se razživeli inceli in troli in ob kateri bi bogvedikatera država ali stranka zahtevala bojkot. Tako pa je ostala v “vicah”, v katerih so se znašle številne kultne klasike, ki so požele odlične kritike, ne da bi kadarkoli zacvetele med publiko. In se, tako kot Futurama pred časom, selile od producenta do producenta, od TV-mreže do TV-mreže, v upanju, da bodo lahko dobile še tisto eno ali dve sezoni življenja.

Če sploh.

POSLOVITEV

  • No, Maggie, končno so me sprejeli v Konservatorij. Končno.
  • Ja, Hilda, bila sem pretresena, ko sem slišala novico, pretresena.
  • Tip je bil kot princ na belem konju, ko mi je prišel povedat. Da so me sprejeli. Končno.
  • No, Hilda, če prav pomislim, so verjetno spremenili standarde ali kaj takega.
  • Oblečen je bil v srebrno, za klobuk pa je imel zataknjeno povsem belo pero. Snel je pokrivalo in zakrilil z njim v zraku in se priklonil.
  • Izvršni odbor se zadnje čase odloča za vse več čudnih potez. Veliko je govora o tem.

Preberi več POSLOVITEV

TURIZEM JE MRTEV, NAJ ŽIVI TURIZEM

Mislim, da je moja mati zadela žebljič na glavič, ko je pred kratkim prijateljem odgovorila na vprašanje, ali je bilo lepo v Tanzaniji, z besedami: »To sploh ni pravilno zastavljeno vprašanje.« Če si za potrebe sledečih stavkov vzamemo dovolj svobode in ne polemiziramo z očitnim problemom besede ‘lepo’, rad bi se poslovil od turizma, ki umira pred našimi očmi. Preberi več TURIZEM JE MRTEV, NAJ ŽIVI TURIZEM

Medmrežno literarno srečanje. Literarnorevijalna prihodnost.

Uporabljamo piškotke. Več INFO

Za ogled vsebin te spletne stani se strinjate z uporabo piškotkov. Kliknite RAZUMEM ali spremenite nastavitve piškotkov.

Zapri