Ko smo bili doma, smo pogosto sedeli v tišini. To je bilo vse, kar smo počeli doma. Oče je občasno z očmi preletel časopis, ne da bi ga prijel v roke. Midva z mamo pa sva le strmela v sveče. Včasih sem dvignil oči in se zazrl naokoli, da bi preštel pajke na stropu – a se je moj pogled vselej srečal z maminim, ki me je opomnil, da so sveče tiste, v katere moramo strmeti.
Sveč si mama ni pustila vzeti. Če jih ni mogla prižgati na grobovih, jih je pač doma.
A tistega dne je bilo drugače. Čutiti je bilo v zraku. In bila je mama, ki je prekinila naš družinski mir. “Ga boš odpeljal ven?” je vprašala očeta. “Pomembno je, da gre ven. Sploh v teh časih,” je dodala poudarjeno.
Oče je previdno prepognil že zložen časopis. Stol je glasno zaropotal, čeprav ga je ob vstajanju odmaknil komaj za kak centimeter. Postal je ob materi, ki je obsedela na stolu.
Klofnil jo je. Nato jo je z isto roko nežno pobožal. Ko sta se njuna pogleda spet srečala, sta bila izpraznjena ljubezni, a polna spoštovanja. V tišini sta si pokimala, ne da bi premaknila katerokoli obrazno mišico.
Oče me je prijel za rame in odpeljal na zrak. “Tvoja mati ve, da jo varam, pa se je kljub temu postavila zate,” je zamrmral. “Spoštuj to.”
Zunaj je bilo še tišje kot doma. Tisti redki sprehajalci, ki so nama prekrižali pot, so strmeli predse, kot da so tudi sami zbežali pred svečami.
“Veliko vprašanj imaš, vidim,” je dejal oče, ne da bi me pogledal.
Naredila sva še nekaj korakov, preden sem si upal vprašati: “Zakaj trpimo, oče?”
Ni me udaril. Njegov obraz se je že zvil okoli kotičkov ustnic, kot da bi želel zanikati. Potem pa je rajši posmehljivo prhnil. “Zelo brihten si,” je izkašljal med prižiganjem cigarete. “Zelo bister.” Skoraj se mi je že zdelo, da se mu bodo usta razpotegnila v iskren nasmeh, a se je obvladal.
Hodila sva mimo umirajočih smrek, ko je spet spregovoril. “Ali se zavedaš, da nikogar ne briga zate, sin? Si protagonist izvirnega slovenskega filma, pa nisi pridobil na svojo stran še niti enega gledalca.”
Molčal sem.
“Si nezanimiv, povprečen, ničesar izstopajočega ne poveš. Slovenski protagonist, pač,” je razpredal. “Zato so si naši avtorji izmislili genialno potezo, da bi nas prikupili svoji publiki.”
Zagrabil je mojo roko in mi na njej ugasnil cigareto. Zavpil sem od bolečine.
“Trpljenje!” je zahrumel. “Bolečina! Groza! Naj gledalci vidijo, da je to resen film, pomemben film ne pa neumna komedija!”
S solznimi očmi sem hitel pihati na ranjeno mesto. Od bolečine sem se sesedel. Oče pa je navdušeno nadaljeval. Oči so se mu bleščale.
“Dobrodošel v slovenskem socialnem realizmu!” je hreščal. “Gledalci morajo oditi iz kina pretreseni in prepričani, da je edini smisel našega obstoja nenehna kljuvajoča bolečina. Plačali so za to, ti pankrt!”
Patetično sem se cmeril. Mimoidoči se niso kaj prida menili zame. “Ne razumem,” sem potarnal.
Oče se je nagnil k meni in me stresel. “Kaj je sploh za razumeti? Naše trpljenje nam daje smisel! Brez trpljenja smo pičkin dim! Ponovi: moje trpljenje mi daje smisel!”
“Moje… trpljenje… mi daje… smisel.” sem zaihtel, a me je oče stresel še bolj in zavpil.
“Skoraj si že mož, prekleto! Ne slišim te!”
Ob apelu na mojo moškost sem se nenadoma zbral. Solze so se mi posušile v očesih. Zravnal sem se in dejal, kot je zahteval.
“Moje trpljenje mi daje smisel!”
Oče se je zravnal in pokimal. “Presneto res. Naj gledalci vidijo, da boš svojo bolečino odslej prenašal stoično. Naj sedaj oni jočejo namesto tebe, ko boš bíl svoje boje na Požiralniku.”
Zakašljal sem in si obrisal ostanke solz, ki so mi naenkrat postale zelo odveč. Ozrl sem se po sivini parka in spoznal, da si ne bi želel biti nikjer drugje.
“Hočem postati tak kot ti,” sem dejal očetu. Prvič v življenju se mi je nasmehnil, a ga kamera ni ujela.
