Zdi se mi, da v filmskih, literarnih in drugih kritikah vse pogosteje naletavam na brezplodno in nesmiselno vrsto debat, ki se kar ne morejo nehati vrteti okoli svoje lastne osi. Videoigre in Disneyjevi filmi so naenkrat postali polje divje tekme, kako dostaviti kar najbolj opolnomočeno in neodvisno protagonistko; na vsakih nekaj let se pojavi z oskarjem nagrajen film, kjer homoseksualec dobi (zdaj pa zares!) najbolj fer obravnavo doslej. Vsak roman s prizoriščem v Afriki bo fasal kritike, ki se bodo brale kot uvod v (post)kolonialne študije.
Temu seveda sledi takojšen protiudarec iz strani družbenih omrežij: kulturnomarksistični / gejevski / manjšinski lobi nas spet posiljuje s propagando, pere možgane našim otrokom in jih spreminja iz strumnih mož v pedre, mevže in hipije. Fronta je pripravljena za spopad, ki steče po klasičnih kulturnobojnih vzorcih. Na eni strani horda nacijev, ki vztrajno zanikajo, da so naciji; na drugi tenkočutneži, ki vztrajajo, da bi za delujočo demokracijo itak moral vsakdo misliti ravno tako tenkočutno kot oni.
Zdi se mi skoraj neverjetno, kako oboji gradijo svoj argument na tako majavem in krušljivem temelju: ideja, da smo konzumenti kulture nekakšne čudne spužve, ki brez vsakega odpora vsrkavamo, kar poberemo iz okolice. Ergo, superemancipirana superjunakinja bo navdihnila občinstvo, tako da bodo gledalke iz kinodvorane odšle opolnomočene in opogumljene, gledalci pa z obnovljenim spoštovanjem do žensk in odporom do spolnih nadlegovanj. Oziroma, če gre verjeti drugi strani: babnice bodo poslej še manj v kuhinji kot sedaj, tipi pa si bodo nadevali kikle, namesto da bi branili državo. Ali nekaj v tem smislu. Whatever.
Zdi se mi skoraj nepojemljivo in podcenjujoče, da moramo takšne stvari pojasnjevati. Tenkočutneži, neredko sicer usposobljeni na humanističnih smereh, bi recimo lahko vzeli v roke Aristotela; nacijem bi zadostovali Goebbelsovi dnevniki. Oba razumeta, da kulturni konzument ni teslo, ki še tako avtentičnega teatra ne bi mogel ločiti od svojega življenja. Čeravno se nacističnemu ministru za propagando često pripisuje izjava, da tisočkrat izrečena laž postane resnica, nam skozi svoje pisanje razkriva prav obratno prepričanje. Propaganda je po njegovem prepričanju podobna hipnozi; če sprejemnik ni pripravljen nanjo, jo bo kratkomalo zavrnil. Tisočkrat ponovljeni laži se bo desettisočkrat fanatično postavil po robu, če bo treba. Agitacija je koristna samo takrat, kadar se prejemnik že tako ali tako strinja s sporočilom, ali pa je glede njega popolnoma neveden.
Zabava me, da je že sam kulturni boj med omenjenimi najboljši dokaz, da je ves preplah zaman; kljub neskončnemu prerekanju, vreščanju in kletvicam se fronta med naciji in tenkočutneži ni premaknila niti za milimeter. Še huje, še naprej ostajajo sveto prepričani, da gre svet v franže in da so oni, in edinole oni, tisti mesijanci, ki svet držijo na robu prepada. Bodisi se bomo pod vodstvom mračnjakov vrnili v temačni srednji vek in zažgali čarovnice, ali pa nas bodo inženirji človeških duš prepeljali v nič manj sprevrženi krasni novi svet.
Spomnimo se tega naslednjič, ko bo govora o sprevrženih pravljicah, ne-dovolj-košer reprezentacijah kakšnih manjšin ali celo rasizmu. Ozrite se malo po kinodvorani, dokler ne boste uzrli najbližje horde najstnikov, ki se baše s kokicami in objestno komentira vsak nepomemben detajl filma. In se vprašajte, koliko je v resnici važno, da na ekranu stoji neodvisna ženska in nekdo s temnejšim odtenkom kože.