Ok, zajebal sem. Mislim, da si tega ne bi smel gnati k srcu. Vsi delamo napake. Zakaj se torej tako sekiram?
Gledal sem tipično ameriško najstniško komedijo. Eno tistih, kjer mule zavijajo z očmi in govorijo: “D-uh,”, tipom pa se usta brez izjeme razpotegujejo v debilne nasmeške. Odslej sem neutolažljiv. Moje srce sočustvuje z igralci – ljudje starosti 30 in več let, ki so očitno zašli na svoji karierni poti in so potrebovali hiter zaslužek, da so svoje talente prodali tako poceni. Malo pa sočustvujem tudi s seboj, kajti moja duša je ranjena.
En teden kasneje se še vedno ščipam in sprašujem, zakaj me vse skupaj tako jezi. V končni fazi neumni filmi niso nič novega. Gledamo jih nenehno. So štiri epizode Family Guyja boljši izkoristek prostega časa? Kaj pa nova Vojna zvezd? Res?
Bolj, kot sem si ta vprašanja zastavljal, bolj me je spreletavalo, da me ta čudni najstniški film ni ujezil zato, ker bi bil neumen; ampak čisto preprosto zato, ker je popolnoma umaknjen od stvarnosti. Z ničemer, kar se je zgodilo, se ne bi mogel poistovetiti. Ničesar ni bilo, kar bi me nagovorilo. Kot bi film spisali in posneli nezemljani, ki niso nikdar doživeli pubertete ali gimnazije.
Rotten Tomatoes sicer pravi o filmu sledeče: “Fast-paced, funny, and fresh, Booksmart does the seemingly impossible by adding a smart new spin to the coming-of-age comedy.”
Sprašujem se, kaj je tako svežega na vsem skupaj. Po mojem spominu najstniški filmi še vedno padajo v iste trope, v kakršne so padali 20 let nazaj, ta ni bil prav nič drugačen. Govori o dveh piflarkah, ki sta se tik pred zdajci zavedli, da sta celo gimnazijo preždeli za knjigami in hočeta “nadoknaditi”. Nadoknaditi kaj? Aja, logično, pozabili sta žurat, se imet fino, se družit z ljudmi itd. Zato gresta tiste zadnje noči pred podelitvijo na vse večje žure, ki so jih priredili sošolci.
Ugh, želodec se mi obrača, ko pišem o zgodbovnih nastavkih za tak film. Ampak pustimo ob strani bebavost, pa privzemimo implikacije takšnega razmišljanja: človek se očitno po defaultu ne more imeti fino, če se uči, bere in spoznava nove stvari. Glej, kaže film in se smeji: punci mislita, da sta takooo pametni, ampak v resnici sta glupi onidve! Šele sedaj sta skapirali, da nista živeli, dokler nista šli na – žur. Ali nekaj v tem smislu.
Naši junakinji, očitno prostovoljno izolirani, sicer ne kažeta nobenih znakov socialne deprivacije. V bistvu sta kar gobčni in odrezavi, kar se mi sicer ne zdi verjetno, če se ne družiš z ljudmi. Ampak tako pač je v svetu najstniških komedij; bejbe so brez izjeme brihtne in njim pripadejo vse taboljše enovrstičnice. Tipi so brez izjeme zmerno do pretežno zabita bitja, kar še podkrepljujejo bedasti nasmeški. Enako premočrtni so njihovi karakterji; fantje se v trenutku navdušijo za vsako idejo in se na glavo vržejo v vsak bazen ali igro beer-ponga, dekleta zavijajo z očmi in govorijo: “D-uh”.
Potem je tu še popolna odsotnost socialnih okoliščin. Vsa mularija živi v enakih hišah, z obema staršema; vsi se v šolo furajo z avti. “Nimam keša” ne obstaja. No, odstopa samo en model, ki ima baje ekstra bogate starše, zato se fura z nekoliko bolj fensi avtom, svoj žur pa priredi na jahti. Vse ostalo mi deluje kot komunistična utopija, kjer so vsi enakopravni in vsi preskrbljeni za lajf.
Vse našteto bi lahko filmu odpustil. Saj razumem, žanr je žanr, poenostavitve so nujne; tako kot kavboju ali astronavtu se tudi najstniku ni treba jebat z vsakim eksistenčnim problemom sodobnega človeka. Ampak, kako naj prebavim preprosto in očitno ugotovitev, da najstniški film ne pokaže najmanjšega razumevanja, kaj najstnik in najstniška kultura je?
Prva od dveh glavnih junakinj je odkrita lezbijka. Druga je tisti vzvišen, neprebavljivo nadut profil piflarke, ki je povrh vsega ponosna na svoje piflarstvo. Obstaja precejšnja verjetnost, da bi bila na povprečni ljubljanski gimnaziji vsaj ena od njih nemudoma izobčena in podvržena vsem mogočim tretmajem verbalnega in psihičnega nasilja, ki se ga mladostniški um lahko spomni. Nobenega indica ni, da se kaj takega lahko zgodi v najstniškem filmu; punci sta odlično sprejeti v trenutku, ko se pojavita na žuru.
Obe dekleti na Velikem Žuru doživita klasični srcozlom in vidita, kako njuni simpatiji poljubita nekoga drugega. Za najstnika je to apokaliptičen scenarij, ki vodi v dolge tedne ali mesece depresije in prebolevanja travm. Za najstnika v filmu je to 10-minutni downer, ki se reši s poštenim šlukom alkohola.
Obe dekleti se na Velikem Žuru sporečeta. V resničnem svetu takim sporom sledijo dnevi, tedni, ko ljudje ne govorijo med seboj, se opravljajo, igrajo razdiralne, uničujoče igrice. V najstniškem filmu se take stvari rešijo v roku ene ure, oziroma dveh minut hitre montaže.
Tu je še osupljivo dejstvo, da je Veliki Žur vesel dogodek petja in plesa. Morda me je ta prizor še najbolj razpizdil. Kje v ljubem zahodnem svetu ste videli najstniški žur, kjer so vsi prisotni popolnoma zadovoljni, kjer nihče ni pretirano ali premalo nalit, kjer so z izjemo nekaj kozarcev na mizi celo zadovoljni? Kje je tista bejba, ki se razjoče zaradi svojega bivšega ali kmalu bivšega tipa, kje je tisti en model, ki se pobruha in razkazuje? Mizanscena tistega prizora deluje kot izrezana iz reklame za britje ali parfum, ne pa downerke in razpaljotke, kot jih pomnim sam.
Toliko o tem.
