Je vredno pisati šale?

SPOILER ALERT: najbrž se splača.

Vem, vem. Kadarkoli kdo omeni pisanje šal, se bo našel en pametnjakovič in privlekel na plano tisti skeč Monty Pythonovcev o tej isti temi. 

Da ne bo pomote, skeč je odličen, eden najboljših v zelo, zelo hudi konkurenci. Hkrati je nepričakovano dolg; običajno se zdi, da se MP naveličajo enega štosa po približno nekaj replikah, preden ga pretopijo v nadrealistično parodijo samega sebe ali pa (z namerno slabim izgovorom) kratkomalo preskočijo v naslednjo sceno. Tukaj pa koncept “najboljše” šale kar noče in noče izzveneti – od Chamberlainovega obupnega poskusa predvojne šaljenja do ‘izbruha’ miru leta 45 drži vodo in izziva gledalca, da najdeva nove in nove plasti humorja v navidezno preprostem možganskem prdcu. Kljub zajetnemu naboru je treba iskreno priznati, da le redki daljši skeči te ekipe uspejo zadržati gledalčevo pozornost in nasmešek s takim uspehom.

Kakorkoli. 

Na vsake toliko let naletim na vprašanje o najboljši šali. Katera me je najbolj nasmejala, pa take fore. Vse skupaj je precej podobno tistemu vprašanju o življenju, vesolju in sploh vsem; ker je vprašanje že v izhodišču zastavljeno bedasto, nanj ne more biti pametnega odgovora. Najbrž so me doslej najbolj nasmejali kakšni nenamerno hecni (ali celo namerno neumni) videi na tubi, ki jih danes ne bi niti povohal. Pa kaj? Da so se mi v nekem trenutku zdeli smešni, najbrž pove več o meni kot o njih. 

Ker se nam humor vselej kaže v spontanih oblikah, običajno sklepamo, da gre za produkt prebliska. A kot večkrat demonstrira Malcolm Gladwell v svojih esejih, je preblisk vse prej kot nenadno, neizzvano obsedenje s Svetim duhom. Je stvar kontemplacije, globokega premisleka, daljšega internega monologa, ki rezultira v intelektualnem (ali drugem) presežku. Ni skrivnost, da Louis CK pred nastopi rigorozno vadi celo majhna jecljanja in obotavljanja, ki se nam navadnim smrtnikom sicer kažejo kot običajni človeški govor. Vsaka njegova mimobežna replika, ki je izzvala nasmešek, je bila pred ogledalom in domačo kamero izpiljena stokrat. 

Kako se mora torej CK-ju povesiti nos, ko ga po lajkih, ogledih in neto količini smeha na koncu poseka prezaposlena mamica, ki v svojem enoprostorcu izumlja nove tehnike bočnega parkiranja?

Vem, kaj boste rekli. Avtor nenapisane šale običajno ni pripravljen na njeno objavo. V bistvu sploh ni njen avtor, ampak tarča. Pravi šaljivec je torej tisti genij, ki je v pravem trenutku izvlekel telefon in protisnil na snemalni gumb. Ali pa tisti zdolgočaseni varko, ki je prekršil nekaj varnostnih protokolov in posnetke varnostne kamere spravil na svoj usb ključek.

Do neke malenkostne mere bi utegnili imeti prav. Varko je moral prepoznati izjemnost posnetega trenutka enako, kot mora stand up komik prepoznati fantastični potencial naključnega pogovora v trafiki. A v končni fazi je komik tisti, ki mora to poustvariti, realizirati za publiko. Mukotrpno, korak za korakom mora izločiti vsak nepotreben šum, izluščiti tisto humorno bistvo in nanj nanesti nekaj sebi lastnega baroka. 

Se torej splača pisati šale? Razlika je (kot vselej, kadar se srečata internet in stara veda) v trajnosti. Le redki medmrežni fenomeni preživijo več kot nekaj mesecev, tisti iz rubrike humor pa še občutno manj. Seznam youtube smešnic iz leta 2008 je tako pomilovanja vreden, da ni zanimiv niti kot študijsko gradivo; v primerjavi z njim so desetletja stari nastopi Georga Carlina, skeči Monty Pythona ali epizode South Parka vse, kar bi si človek želel za svoje delo: prelomni, trendseterski, brezčasni. 

ENIS

Pa so rekli, da slovenščina nima pravih pravcatih superjunakov iz stripov. Daleč od resnice. Dovolj je sprehod v sleherno bolje založeno knjigarno, kjer vas s polic gleda lepo število caric in carjev z zavidljivimi (nad)močmi. Lahko se obrnete tudi na društva, specializirana za stripovsko kulturo in napotili vas bodo k spregledanim domačim avtorjem, ki bi si brez dvoma zaslužili čast in slavo. Je pa še en superjunak, ki nikoli ni ugledal luči sveta, čeprav se je znašel v first draft pitch obliki leta 2007, danes pa ga Jezdeci restavriramo za javnost v upanju, da bo pokasiral vse hudo in lepo, ki mu pritiče: žabec Enis. Arhivistika je kul.

* * * Preberi več ENIS

ŠOLA

No, imeli smo vse tiste otroke, ki so sadili drevesa, veš, ker se nam je zdelo, da … bi to sodilo v učni načrt, da bi videli, kako, saj veš, sistem korenin … pa tudi, da bi dobili občutek za odgovornost, za skrb za drugo bitje, da bi bili odgovorni ljudje. Saj veš, kaj mislim. In potem so vsa drevesa pocrkala. To so bili sami oranževci. Ne vem, zakaj so pomrli, enostavno so. Verjetno zemlja ni bila najprimernejša, ali pa semena, ki smo jih dobili, niso bila prve vrste. Vsi smo se pritoževali. Imeli smo nekih trideset otrok in vsak od njih je imel svoje drevo, za katerega bi moral skrbeti in zdaj smo imeli trideset mrtvih dreves. Vsi tisti otroci in vse tiste majhne rjave paličice … res depresivno. Preberi več ŠOLA

M$NEY

5/8. Ourajt, smo že čez polovico, gremo novim zmagam naproti! V prejšnjih prispevkih smo povedali nekaj malega o trgih (od črnega do mavričnega), nekaj malega o davkih (od DDV do DDPO), nekaj malega o računovodenju (od enostavnega do dvostavnega) in nekaj malega o amortizaciji (nič od-do, to je to) in se na Rosomahovo pobudo v glavnem vrteli okrog vprašanja meje in s tem razlik v podobnih/sorodnih terminih. Danes pa nas pot zanese k zagonetki, ki ji pravimo denar. Zakaj zagonetki? Predvsem zato, ker smo o denarju govorili že ves čas pa vendar nismo nič povedali o njegovih osnovah. Preberi več M$NEY

FILEM JE LEPA IN VAŽNA STVAR

Brovarišice in brovariši,

medspletna situacija se zaostruje.

A ste se kdaj vprašali, zakaj se stvari zdijo, da tečejo nemoteno? Netopir leti, metulj maha s krili, avto se vozi, makaroni se kuhajo, govor teče. Stanja se pretakajo iz enega v drugega brez da bi stanja, ki sestavljajo gibanje, zaznali ločeno. Čeprav vemo, da stanja so ločena. Preprosto se reče: »Ker tako je.« Že, že, ampak kaj je sedaj tisto, kar se nam kaže, da *je.* Kaj smo mi? Ali pronicljivejše rečeno: kako smo mi? Zdaj. Zdaj. Zdaj. Zdaj. Zdaj. Morda bi mogli premisliti o formatu ZdajZdajZdajZdajZdaj … da ni težava v piki. V ».«, znaku ki diskretizira premikanje misli in nato jezika. Ampak potem je postopek dekodiranja mnogo bolj zahteven, saj se izgubi površinski red, s katerim se lažje orientiramo. Pojdimo naprej. Preberi več FILEM JE LEPA IN VAŽNA STVAR

Medmrežno literarno srečanje. Literarnorevijalna prihodnost.

Uporabljamo piškotke. Več INFO

Za ogled vsebin te spletne stani se strinjate z uporabo piškotkov. Kliknite RAZUMEM ali spremenite nastavitve piškotkov.

Zapri