Arhivi Kategorije: Kolumne in eseji

Dober nateg je dober

Obstaja temeljni strah, ki tiči globoko v kosteh vsakega človeka, še posebej takšnega, ki se smatra za ustvarjalca. To je, preprosto, strah pred predvidljivostjo. Nekateri ga zmotno zamenjujejo s strahom pred staranjem, a v resnici gre za nekaj bolj temeljnega. Ideja, da se bomo polenili, sprevrgli v samonamembno zdriz organske mase, ki svoje zadnje moči usmerja v lastno ohranitev, dejansko ni toliko odvisna od starosti kot stanja duha. 

Samo pomislite, kolikokrat na to idejo naletimo v filmih. Pomislite na vse zlobce in njihove funkcije. Zombiji. Tehnokrati brez duše. Obsedenci z lastno podobo in močjo. In končno, propadli igralci. Prvi in zadnji so v resnici najhujši – njihov obstoj opominja na to, da so nekoč imeli dušo, pa so jo izgubili in se spremenili v vandrajoč kup odpadkov, ki lahko zgolj čaka na kroglo v možganih, ki bi jih odrešila te eksistencialistične bede.

Once upon a time in Hollywood je film o zombijih. O Ricku Daltonu, igralcu vesternov, ki se počasi spoprijema s svojo zombifikacijo, o njegovem kaskaderskem dvojniku, ki je ta proces po vsej verjetnosti že zaključil. O Sharon Tate, ki sicer še ne bi smela postati zombi, a bo v to stanje porinjena vsak hip. Končno je to tudi film o Quentinu Tarantinu. Ki – uganili ste – pospešeno prihaja v to stanje.

S tem nočem reči, da je Tarantino izgubil svoj šarm ali celo posnel podpovprečen, nezabaven film. Njegov slog ostaja nedotaknjen, njegov smisel za postmodernistični humor pa nenadjebljiv. Once upon a time in Hollywood je šolski primer filma, ki bi ga lahko raztegnili na štiri ure, ne da bi tvegali en sam samcat odhod iz dvorane. Gledalcu ponudi tisti že dobro znani občutek, da bo lahko po filmu vsako sekvenco seciral in razdeloval v nedogled. 

Pravim samo, da sem sploh prvič zaslutil obrise predvidljivosti. Motor pod pokrovom čudovitega Cadillaca je bil slišen. Bosa stopala so se spet upirala v vetrobran, ker se jih drugam ni več dalo odložiti. In že petič ali šestič zapored se je film iztekel v enem samem šokantnem dejanju, kjer hudobci potegnejo najkrajšo možno travico.

Once upon a time in Hollywood, se mi je posvetilo, je pravzaprav 3-urni rajc. Kot bi te film s svojimi anekdotami in vinjetami počasi masiral po hrbtu, te uvidevno obrnil in slekel do konca, nato pa ti ga vrgel iz gat in božansko zdrkal s tremi premišljenimi, a sunkovitimi potegi. Le trenutek za tem se mi je posvetilo, da so takšni pravzaprav vsi Tarantinovi filmi. V vsej njihovi genialnosti je metoda vselej enaka, četudi genialna v svoji samoironičnosti. Od tu pravzaprav tisti domači občutek, da se režiser ves čas poigrava s teboj, te vleče za kurac, pardon, nos, preden zaključi v zadovoljujočem crescendu. 

Je torej zaskrbljujoče, da je Tarantino postal režijski zombi, ki vsakič privleče na plano žanrsko mineštro s stripovskimi liki in priokusom boljšega življenja? Je njegova odločitev, da posname samo še en film, morda pravilna? 

Niti malo. No, morda v idealnem svetu, kjer bi v kinu namesto stripovskih nadaljevanj vrteli samo izvirne avtorske filme. Tako pa je “Tarantino” edina zombijevska franšiza, pred katero vselej z veseljem slečem hlače.

TURIZEM JE MRTEV, NAJ ŽIVI TURIZEM

Mislim, da je moja mati zadela žebljič na glavič, ko je pred kratkim prijateljem odgovorila na vprašanje, ali je bilo lepo v Tanzaniji, z besedami: »To sploh ni pravilno zastavljeno vprašanje.« Če si za potrebe sledečih stavkov vzamemo dovolj svobode in ne polemiziramo z očitnim problemom besede ‘lepo’, rad bi se poslovil od turizma, ki umira pred našimi očmi. Preberi več TURIZEM JE MRTEV, NAJ ŽIVI TURIZEM

NOVIH 5 STVARI, KI VAS V BERLINU LAHKO PRESENETIJO (ALI PA TUDI NE)

  1. Bankomati

Bankomatov ni … vsaj tam, kjer bi jih človek pričakoval. Slovenski človek. Kot Slovenec, ki je navajen, da je bankomat vtisnjen v steno ob vsaki malo večji prodajalni ali zbirališču ljudi, sem bil kaj kmalu postavljen pred dejstvo, da so izviri za potešitev finančne žeje razpostavljeni, da ne rečem raztreseni, navidez povsem naključno. Velikokrat sem se počutil, kot da z vedrom pešakam do lokalnega vodnjaka. Seveda jih je vedno mogoče najti v bankah in nakupovalnih središčih, a je tudi za te potrebno vedeti, kje so. V dobi smartphona, Google mapsov in mobilnega interneta je ta točka sicer povsem brezpredmetna, a v trenutku, ko se znajdeš brez enega stičišča bermudskega trikotnika lastnih sposobnosti, se zadeva iz svetlobe interneta prelevi v tipanje po temi. Naj poudarim, da sem precej časa preživel brez mobilne naprave in je bilo treba malodane vse najti na slepo, na bankomate enostavno »naleteti,« lokacijo pa si shraniti na oldschool način – v glavi. Preberi več NOVIH 5 STVARI, KI VAS V BERLINU LAHKO PRESENETIJO (ALI PA TUDI NE)

Je vredno pisati šale?

SPOILER ALERT: najbrž se splača.

Vem, vem. Kadarkoli kdo omeni pisanje šal, se bo našel en pametnjakovič in privlekel na plano tisti skeč Monty Pythonovcev o tej isti temi. 

Da ne bo pomote, skeč je odličen, eden najboljših v zelo, zelo hudi konkurenci. Hkrati je nepričakovano dolg; običajno se zdi, da se MP naveličajo enega štosa po približno nekaj replikah, preden ga pretopijo v nadrealistično parodijo samega sebe ali pa (z namerno slabim izgovorom) kratkomalo preskočijo v naslednjo sceno. Tukaj pa koncept “najboljše” šale kar noče in noče izzveneti – od Chamberlainovega obupnega poskusa predvojne šaljenja do ‘izbruha’ miru leta 45 drži vodo in izziva gledalca, da najdeva nove in nove plasti humorja v navidezno preprostem možganskem prdcu. Kljub zajetnemu naboru je treba iskreno priznati, da le redki daljši skeči te ekipe uspejo zadržati gledalčevo pozornost in nasmešek s takim uspehom.

Kakorkoli. 

Na vsake toliko let naletim na vprašanje o najboljši šali. Katera me je najbolj nasmejala, pa take fore. Vse skupaj je precej podobno tistemu vprašanju o življenju, vesolju in sploh vsem; ker je vprašanje že v izhodišču zastavljeno bedasto, nanj ne more biti pametnega odgovora. Najbrž so me doslej najbolj nasmejali kakšni nenamerno hecni (ali celo namerno neumni) videi na tubi, ki jih danes ne bi niti povohal. Pa kaj? Da so se mi v nekem trenutku zdeli smešni, najbrž pove več o meni kot o njih. 

Ker se nam humor vselej kaže v spontanih oblikah, običajno sklepamo, da gre za produkt prebliska. A kot večkrat demonstrira Malcolm Gladwell v svojih esejih, je preblisk vse prej kot nenadno, neizzvano obsedenje s Svetim duhom. Je stvar kontemplacije, globokega premisleka, daljšega internega monologa, ki rezultira v intelektualnem (ali drugem) presežku. Ni skrivnost, da Louis CK pred nastopi rigorozno vadi celo majhna jecljanja in obotavljanja, ki se nam navadnim smrtnikom sicer kažejo kot običajni človeški govor. Vsaka njegova mimobežna replika, ki je izzvala nasmešek, je bila pred ogledalom in domačo kamero izpiljena stokrat. 

Kako se mora torej CK-ju povesiti nos, ko ga po lajkih, ogledih in neto količini smeha na koncu poseka prezaposlena mamica, ki v svojem enoprostorcu izumlja nove tehnike bočnega parkiranja?

Vem, kaj boste rekli. Avtor nenapisane šale običajno ni pripravljen na njeno objavo. V bistvu sploh ni njen avtor, ampak tarča. Pravi šaljivec je torej tisti genij, ki je v pravem trenutku izvlekel telefon in protisnil na snemalni gumb. Ali pa tisti zdolgočaseni varko, ki je prekršil nekaj varnostnih protokolov in posnetke varnostne kamere spravil na svoj usb ključek.

Do neke malenkostne mere bi utegnili imeti prav. Varko je moral prepoznati izjemnost posnetega trenutka enako, kot mora stand up komik prepoznati fantastični potencial naključnega pogovora v trafiki. A v končni fazi je komik tisti, ki mora to poustvariti, realizirati za publiko. Mukotrpno, korak za korakom mora izločiti vsak nepotreben šum, izluščiti tisto humorno bistvo in nanj nanesti nekaj sebi lastnega baroka. 

Se torej splača pisati šale? Razlika je (kot vselej, kadar se srečata internet in stara veda) v trajnosti. Le redki medmrežni fenomeni preživijo več kot nekaj mesecev, tisti iz rubrike humor pa še občutno manj. Seznam youtube smešnic iz leta 2008 je tako pomilovanja vreden, da ni zanimiv niti kot študijsko gradivo; v primerjavi z njim so desetletja stari nastopi Georga Carlina, skeči Monty Pythona ali epizode South Parka vse, kar bi si človek želel za svoje delo: prelomni, trendseterski, brezčasni. 

M$NEY

5/8. Ourajt, smo že čez polovico, gremo novim zmagam naproti! V prejšnjih prispevkih smo povedali nekaj malega o trgih (od črnega do mavričnega), nekaj malega o davkih (od DDV do DDPO), nekaj malega o računovodenju (od enostavnega do dvostavnega) in nekaj malega o amortizaciji (nič od-do, to je to) in se na Rosomahovo pobudo v glavnem vrteli okrog vprašanja meje in s tem razlik v podobnih/sorodnih terminih. Danes pa nas pot zanese k zagonetki, ki ji pravimo denar. Zakaj zagonetki? Predvsem zato, ker smo o denarju govorili že ves čas pa vendar nismo nič povedali o njegovih osnovah. Preberi več M$NEY