Arhivi Kategorije: Kolumne in eseji

POTOPIS. SVET JE LITERARNI TRAK

se nadaljuje

V katerem valu smo? Zazdeva se, da mi je tale koronska kriza bolj pisana na kožo kot kaj drugega do zdaj.

Itak, zdaj trkam po, recimo, leseni mizi, da pa vseeno le res ne fašem česa, nekaj me boli grlo in nisem prepričan, ali bi se dal že v samokaranteno, ampak v takem stanju sem redno parkrat na leto. Niti nimam nekih znakov, čeprav mi kolegica Zofi sporoča, da so jo dali na test navkljub neravno tipičnim znakom. Najprej kovid in potem vsi drugi. Aids je že zdavnaj spušnil na sceni potencialnih permanentnih grozot, sledili bodo počasi še druge bolezni, boleznine in ekscesno obnašanje. Jutri bom na pregledu čisto samozavestno oddal svoje krvne izvide. Zdaj ne bodo tako zlovešči, zdaj bomo veseli, če mi pred vhodom ne namerijo temperature. Preberi več POTOPIS. SVET JE LITERARNI TRAK

KAKO SE POČUTITE?

Izberite si šport. Izberite si svojo najljubšo igro, najljubšo panogo, najljubšo kategorijo. Prepustite se svojim najbolj divjim sanjam. Biti ultramaratonka. Biti v samem vrhu ekstremnega vgorolazenja. Biti prvak sudden-death kozaklamfa. Štiri v vrsto. Crossfit. Mikado. Oktatlon pasjanse z Vegas štetjem točk. Preskakovanje morskih psov s skejtom. Slačilimbo. Skok v širino. Troskok v širino. Ali pa preprosto zgolj dolgočasna 1-na-1 odbojka. Najbolj divje sanje, skratka. Preberi več KAKO SE POČUTITE?

NEKI DRUGI POTOPIS. BREZ PRESENEČENJ

se nadaljuje

Medtem ko imata moja kolega Gozdni Sadež in Satirični Rosomah še ogromno potenciala za razširitev svojih potopisov v tujino in naravo virusov in se bosta morebiti v prihajajočih tednih še naprej spuščala v podrobnosti svojih pogledov, predvidevam, da sem sam raztegnil možnosti svoje serije kolumn do amplitud, ki morda komu že presedajo. Preberi več NEKI DRUGI POTOPIS. BREZ PRESENEČENJ

POTOPIS. NI TO NEKA TRAGEDIJA

se nadaljuje

Evo. Mene. Tu. Opet izbeglica. Strejndžer. V tujini si vedno malo drugi, malo drugačen. Pa niti nisi to, samo vedno se počutiš, da si, ker vedno kršiš družbene norme, ali si preveč južni ali pa preveč severni ali pa si jim samo napoto na kolesarski stezi. Nikoli ni miru. Mogoče je pa to samo naš slovenski kompleks, ker ne vemo, ali bi se dali tja gor ali dol. Paradoksalno se nikoli ne postavimo geografsko ne k levi ne k desni sosedi. Čeprav nam je ta horizontalna klasifikacija toliko bližje. Je pa res, da je zdaj minilo že nekaj let, odkar se vlačim po večinsko protestantski deželi, in nisem prepričan, ali se nisem vedno počutil tako. V srednji šoli prav sigurno. V osnovni teh problemov nisem imel. Sem kot Janez, ki mu je bila že Ljubljana preveč, in ga je vedno vleklo na Jelovo brdo k Meti. To je ona Meta iz Cvetja v jeseni, ona, ki od sreče omedli, ko jo Janez končno le zaprosi. Ker je slovenski moški, malo jamra, malo muti, potem se pa napravi skupaj, ko je že prepozno. OK …V resnici njo, Meto, izda srce, a kot pove Presečnik: vsi smo vedeli, da ima šibkega, slej ko prej bi jo neslo. Ni to neka tragedija. Ker Slovenci nimajo tragedij, Slovenci niti ne upamo na srečo. Sreča, pristna sreča, tista prava ljubezen, tista slovenska ljubezen jo je pa sploh ubila spričo prvega momenta iskrenosti bodočega moža in možnosti lepšega, boljšega života. Preberi več POTOPIS. NI TO NEKA TRAGEDIJA