Arhivi Kategorije: Kolumne in eseji

POTOPIS. SERVUS

se nadaljuje

Med pisanjem se ne sprašujem več, ali smo sredi novega vala epidemije, ali to sploh je epidemija in ni zgolj slučajno samo leto 2020 − konec sveta, ker smo spet zajebali in narobe zinterpretali majski koledar, ali je mogoče le to takozvani novi vsakdan, nova realnost, kot da prej pa nismo bili v resničnosti. In res se zdi, da boomerji rahlo uživajo v vsem skupaj, da jim je mogoče celo (seveda čisto podzavestna fora, krivi užitek) vse skupaj bolj domače. Svet se je končno spet umiril in na mejah so cariniki, ki te lahko drkajo na podlagi totalno nedoločenih predpisov. Avstrijci so imeli določeno, da moraš biti prepričljiv, ko jim obljubiš, da pa nisi bil drugje kot pri njih ali pa pri nas. Si morete misliti, kdo bo spet najbolj prepričljiv; mi nevajeni mej in mi, ki si v šoli še plonkcegelcev nismo upali zatlačiti za gate, sigurno ne. Nato boš pač poskusil naslednji dan, mogoče bo druga patrulja murije, mogoče pa medicinskemu tehniku crkne daljinski kinezerski termometer, mogoče pa bo zunaj tako vroče, da majstri-jagri ne bodo vedeli, ali so zmerili luft ali le fantomsko bolestno čelo. Preberi več POTOPIS. SERVUS

NEKI DRUGI POTOPIS. DAN, KO SO UMRLI MEDIJI

se nadaljuje

V (2) odstavek 20. člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije itd. itd. (ZIUZEOP) smo zapisali, da se ukrepi Zakona (ki je v glavnem zarisoval smernice pomoči gospodarstvu in predpisoval kdo je kdaj upravičen do kakšne oblike finančne pomoči) podaljšajo za en mesec, v primeru, da epidemija ni preklicana do 15. maja. In tako smo vsi vedeli, da bo epidemija preklicana pred 15. majem. In epidemija je bila preklicana 14. maja. Ker, seveda je bila. Nihče ni bil (oziroma ne bi smel biti) presenečen. Preberi več NEKI DRUGI POTOPIS. DAN, KO SO UMRLI MEDIJI

POTOPIS. NIČ VEČ NE BO, KOT JE BILO

se nadaljuje

Res ne maram, ko ljudje pravijo, da bo vse drugače. To, da smo preživeli dve svetovni vojni, verjetno ne šteje, da smo preživeli kugo, tudi ne, da so na nas padali kometi in nas je tresla zemlja, to pačnič ni. Zdaj je res konec, ni več zajebancije, zjebal nas bo (ne) čisto navadni virus. Pocepali bomo ko muhe, pobili bomo svojefamilije in zasedli vse intenzivne pojstle. Odpovedali se bomo vsemu. Dali bomo svoje telefone in jim zraven v roke porinili še kurce, ker jih ne bomo več rabli. Dnevno bomo pošiljali testerje in v WC-školjke nam bojo naštimali mikrolaboratorije. Vsi bodo vedeli, katere hiše se je bolje izogibati, obesili bomo rdeče luči, ki nas bodo opominjale na tiste − kužne. Ko bo minil prvi val, bomo čakali na drugega, ko bo drugi mimo, bomo čakali na cepivo, ko bo cepivo, bomo čakali, ali to sploh prime, ko bomo preboleli, bomo čakali,ali se ta prasica, imenovana virus,spet vrne. Ko se bo vrnil, ne bomo vrgli puške v koruzo, dali jim bom babice, da jih skrijejo pred nami, otroke, da se zmešajo, prekužijoin bodo lahko končno spet sedeli pri naši skupni mizi. Šihte bomo pustili, ker itak nimajo smisla, razen tistih najmanj plačanih, ki jih bomo podpirali z aplavzi in špilanjem na karto dolžnosti in časti. Bolje biti živ kot pa Človek. Bolje biti živ kot pa ljubiti. Naša maksima bo: »Bolje biti živ.« Bolje biti živ, a le če si tudi prej bil kaj vreden. Preberi več POTOPIS. NIČ VEČ NE BO, KOT JE BILO