Arhivi Kategorije: Kolumne in eseji

ČRNI PETKI, POLNOČNI ŠOPINGI IN NATEG NA NATEG

Moje življenje je zaporedje prekrasnih, zares brihtnih deklet, ki jih konec novembra pospremim v nakupovalna središča, kjer jim naokoli prenašam cvetober pisanih kosov oblačil, zloženih v takisto pisanih vrečkah, kljub temu, da so mi zgolj nekaj dni pred tem, ob prvi zapažnji plakata o črnopetkovskem nakupovanju do polnoči, zagotovile, da one pa niso samo še ena tipična glupa babura, ki steče v Qlandio takoj, ko zagleda rdeči simbol za procent, da one pa sovražijo shopping kulturo in kapitalizem nasploh in da jim ni jasno, zakaj se smejim v tistem trenutku. Vsako leto isti paradoks. Pač, slučajno, tišina! Preberi več ČRNI PETKI, POLNOČNI ŠOPINGI IN NATEG NA NATEG

OSI X, Y IN Z

Sedim na kavi in razmišljam, da sem nekje na presečišču osi X, Y in Z. Recimo, da sem X jaz, ker se še niti ne poznam dobro, ker ne vem, kam in kdaj bom z(od)bluzil in kam me bo potegnilo. Tako kot potegne vodo v odtok enkrat v eno, drugič v drugo smer, odvisno od hemisfere. Recimo, da imam vpliv na okolico in da sem jaz masa, ki vpliva na čas in prostor. Recimo, da štejem, recimo, da lahko projiciram in – vedno pozabim, kaj rečejo guruji – da lahko manifestiram. Ja. Recimo, da sem manifestacija. Manifestacija sebe ravno ne, ker mene kao ni, recimo, da sem manifestacija svoje funkcije v tistem trenutku. Kaj pa vem, recimo, da špilam sina, to vsak obvlada, pač predno odpreš vrata hladilnika, vprašaš mamo, ali ji lahko požreš jogurt, ki ga ima pripravljenega za jutri, itak veš, da bo rekla, ja. Pa si misliš, ne, to je njen jogurt, a ga vseeno zgoltaš, ker ti je vedno dala boljši konec pohan’ga mesa, ker se je zdelo to logično. Saj se spomniš, da zdaj si odrasel, zadnjič si ji plačal račun za mobitel, ker je pač tako naneslo, tam je bil, ej, preveč so mi dali, moram nekaj vrnit, saj nekaj vračaš občasno.  Tisti jogurt pa poješ iz navade, ker pri pikniku ti je vedno dala najboljše konce kure. Razmišljaš, ali bi pustil kakšen evro tam za nov jogurt, zdaj le imaš plačo, ampak to bi bilo res neumno. Nič, klinc, zapreš hladilnik in špilaš sinka dalje, rečeš ji, nočko, in vsi smo boljše volje. Še vesolje se bolje počuti. Čista manifestacija požrešnega moškega, ki ne ve točno, kako bi se obnašal doma, ker niti ni več doma, njegov dom pa to tudi ni. In potem je v tem momentu zjebana os Y. In sreča v podobi samozavesti gre v kurac. Preberi več OSI X, Y IN Z

POSLEDNJI POTOPIS

se nadaljuje

Se zdi, da sem moral v teh epidemijskih letih, mislim, da smo že v množini, če realno ne, se pa vsaj čuti tako, rahlo odrasti. Da sem moral občasno odložiti svoj ego, v drugih primerih pa si ga šele zgraditi. Vsi poljubi so postali bolj tvegani in hkrati bolj zaželeni. Vsa druženja pa podrejena pomislekom, komu bi lahko škodil doma, v predavalnici, na pošti. Komu, ki toliko bolj potrebuje posteljo v bolnici, bi jo lahko zagodel zaradi lastne nepremišljenosti, lastne obžrtnosti po še več življenja, ko ga nekaterim v sapah zmanjkuje. Preberi več POSLEDNJI POTOPIS