Arhivi Kategorije: Kolumne in eseji

RADIO ENA, DVA, TRI

Brovarišice in brovariši,

medspletna situacija se zaostruje.

Zadnje čase veliko študiram, kako nekaj pozabim. Ne toliko o objektu pozabljanja temveč o samem procesu pozabljanja. Ironično me to naknadno odpelje, da potrebujem veliko dlje, da najdem, kar je iskano, gre pa za sijajno zanimiv postopek. Opazujte sami sebe, kako izgleda postopek pozabe. Ubistvu bi mu sploh težko rekli postopek, ker se dejansko v situaciji, kjer neka informacija manjka, znajdemo. Pa vendar bi težko rekli, da v celoti manjka, ker se nam dozdeva da »nekaj« manjka. Prazna šablona, ki običajno paše v kontekst mreže dane tematike pozabe. Čisto taprave pozabe se dejansko niti ne moremo zavedati, saj čista pozaba zbriše tudi šablono. To je globinski uvid kot Perwoll. Sekvenci trenutkov v spominu dejansko bodri neka podobnost kot v jeziku, kjer pomen nikoli ni absoluten, vendar je distribuiran preko drugih pojmov. In ko nekaj zmanjka, zmanjka na način semantične okolice. »Tukaj nekaj manjka,« si rečemo. Črka, znak, beseda, stavek, pomen. S poudarkom na tukaj. Na X in Y. Nekje v prostoru in času, ki imata – ironično – iste referenčne okvirje kot spomin in jezik – vsaj tako še zaenkrat kaže v 21 stoletju. Preberi več RADIO ENA, DVA, TRI

RAVBARJI IN ŽANDARJI

Šele v preteklih dneh se mi je posvetilo, kako zelo pomembne so bile tiste tri sličice, po katerih smo otroci čečkali v vsakem bloku. Veste, katere tri? Tiste tri z narisanimi alarmi in razlagami, kaj pomenijo; kaj narediti, če gasilci neprekinjeno zvonijo pol minute pa kakšen bo pisk, če pride do zračnega napada Varšavskega pakta na Logatec pa v kateri zaklon je treba bežat pa koliko časa imaš, da ugasneš pečico ali pralni stroj ter vzameš vnaprej pripravljen vojaški nahrbtnik in otroke in jo pobrišeš čez cesto tja do garaž z ostalimi vestnimi mladimi mamicami iz soseske.
Preberi več RAVBARJI IN ŽANDARJI

POTOPIS. ŠČEMENJE V GRLU

se nadaljuje

Osamljenost je hecna stvar. Ne vem, ali se je človek ravno zaveda; vsaj v vsej svoji veličini se je ne more. Slej ko prej si posameznik ustvari alternativne svetove in osebnosti. Zapreš se v sobo in nato se odpre nov svet, ko spustiš še rolete za več kot 24 ur postane sploh zanimivo. Tega sem se občasno naučil v tujini, verjetno bi bilo pa isto, če bi se preselil v drugo slovensko regijo. Nikogar ne poznaš, vsem si neznanec, vsi te gledajo malo čudno. Postelja je čudna, za ogledalom se že na splošno ne počutim domače ali vsaj prijetno, tako da mi je vedno kopalnica s svojo tujskostjo še najbolj pristna, ena redkih konstant pri selitvah. Mogoče pa zato potrebo številko dve opravljam vedno tako dolgo. A ta interpretacija se z analizo nečaka podre, mogoče je to zgolj moška zadeva, seveda si pa ne želim v tem besedilu vstopati v debate spola in priučenega. Ne vem, res ne vem. Samo razmišljam in imam ob tem slabo vest, kamor koli se že obrnem, naj bodo to liberali, konservativci, cerkvenarji ali pa njuejdžerji. Preberi več POTOPIS. ŠČEMENJE V GRLU