To je pogled v prihodnost. Pisal se je 23. maj, leta gospodovega 2026, na Gospodarskem razstavišču ob konvenciji Na meji nevidnega. In predavanje v eni od zakotnih soban je šlo takole:

Torej, kako ločiti znanstveno fantastiko iz nekdanjega (in sedanjega) zahodnega bloka od tiste, ki so jo pisali (in jo še) vzhodno od Berlinskega zidu? Običajen šolski odgovor gre nekako takole:

»Zahodna znanstvena fantastika v ospredje postavlja usodo posameznika. Na svoj način brihtni, a vendar publiki prijazni individuum se bori za svojo svobodo, svoj prav, svojo varnost in ljubezen in podobne bedarije, ki afirmirajo liberalni red. Ali pa ga vsaj ne ogrožajo.

Vzhodna dela iz rajnkega komunizma pa na drugi stran ponujajo utopično vizijo prihodnosti, v kateri je v ospredju kolektiv. Ambicije glavnega junaka so drugotnega pomena; njegov boj je boj za boljšo in lepšo prihodnost vseh nas!

Bonus za dobro oceno: Znanost v zahodnem ZF-ju je skladno z maksimami Arthurja C. Clarka enaka kot magija, ki naj jemlje sapo občinstvu – medtem ko so v Sovjetski zvezi in njenih satelitih ‘znanstveni’ del ‘znanstvene fantastike’ jemali precej bolj resno, četudi bo nemara kdo v kinodvorani sladko zadremal.«

Ti odgovori so seveda slišati na moč razumni in zgodovinsko smeli, a tu je njihov edini problem: V trenutku, ko jih apliciramo v praksi, se izkažejo za bulšit.

Gotovo namreč obstaja neko vzporedno vesolje, kjer se otroci pridno učijo, da je Neo iz Matrice (1999) tipični komunistični revolucionar, ki vodi proletariat v vstajo; Ye Wenjie iz The Three Body Problem (2008) pa je očitno tipična zahodna herojka, ki se v najhujši represiji bori za svobodo svoje misli. Najbrž obstaja tudi kakšna polemika o tem, kako neznosno neznanstven je Stalker (1979) in kako izvrstno je Kubrick za svojo Odisejo (1968) naštudiral gibanje v breztežnostnem prostoru.

Če skrajšamo v tisti neprijetni sklep: potegniti ločnico med zahodnim in vzhodnim, med komunistično in kapitalistično fantazijo ni tako simpl.

Ob vsem idealiziranju se je pač treba sprijazniti, da sovjetski in ameriški imperij glede nekaterih temeljnih humanističnih idej nista bila spet tako daleč vsaksebi in da nekatere ločnice niso potegnjene po tako očitno stereotipnih ideoloških linijah. Mogoče je tu potrebno skleniti nekoliko drugačen krog sklepanj, pri katerih bomo upoštevali … Recimo temu materialne pogoje ustvarjanja.

V Združenih državah je špekulativna fikcija svoj prostor našla v šundovskih magazinih. Poceni izdaje na poceni papirju so vsebovale kratke in senzacionalistične zgodbe, katerih namen je bil po najkrajši možni poti pritegniti bralčevo domišljijo. Vsi ZF tropi, ki jih poznamo – invazije nezemljanov, potovanja skozi čas, vstaje robotov, odkrivanje neznanega vesolja, nori znanstveniki – so se uveljavili v tem obdobju, t. j. v prvi polovici 20. stoletja.

To seveda ni bila posebej cenjena literatura (v bistvu je še danes sinonimna za šund), a je kljub temu naplavila nekatere najbolj cenjene avtorje znanstvene fantastike – Arthur C. Clarke, Isaac Asimov, Frank Herbert in H. P. Lovecraft so svojo kariero začeli prav v teh magazinih.

Avtorji v vzhodnem bloku v tem času seveda izdajajo pod čisto drugačnimi pogoji – v ekskluzivnih, a tudi skrbno urednikovanih (beri: cenzuriranih) revijah, katerih vsebino neposredno financira država. To se odraža v bolj sofisticiranih in daljših delih, ki se ne ukvarjajo z vročimi bikiniji (a.k.a. očitnimi znaki zahodne dekadence), temveč s tem, kako žanrske trope, ki so jih neumorno molzli čez lužo, predelati v nekaj, kar bo vredno romana in vseh pripadajočih dilem.

V tem oziru so brata Strugacki in njihova sovjetska kompanija bistveno bliže ameriškim klasičnim piscem, kot je bil H.G. Wells (ki so zasloveli davno pred šund obdobjem). Hitro špekulativno fikcijo pa so v Sovjetski zvezi prepustili – ne boste verjeli – tehničnim revijam za male šolarčke.

Vidite, pa smo potegnili na koncu neko čisto drugo mejo. Ne tiste med zahodno in vzhodno, temveč med visoko in nizko literaturo, je svojo misel sklenil dr. Drisky. In predal besedo tovarišu Naughtiusu, ki je predavanje nadaljeval čisto drugje.

Predavanju »Marksistični bikini« lahko prisluhnete na konvenciji Na meji nevidnega v soboto ob 19h v tamkajšnji predavalnici.