30. september 2089, 11:50

Gyyu je že pošteno krulilo v želodcu. Njegov bioritem je bil že več kot teden dni snet z ustaljenih tirnic. Malo lačen, malo žejen, malo potreben, malo zaspan. Zavedal se je, da poštenega posla ni opravil od lanskega decembra, ko je prvič pomislil na penzijo. Čeravno je takrat v žep pospravil dovolj točk za dostojno preživljanje druge polovice življenja (ali morda nekoliko manj; uparjevanje, ki ga je prakticiral bolj pogosto, odkar ni več vedel, kam z vse večjo količino prostega časa, verjetno ni podaljševalo njegovega obstoja), ga je vse bolj živciral občutek, da bo po potegnjeni črti tudi on – kot vsi mi – le povrnjen v prah in nič drugega. Spomnil se je enega redkih predavanj na fakulteti, ki ga je obiskal, preden je sklenil, da to ni zanj: nekaj v zvezi z modernimi posamezniki, zaznamovanimi z nepojasnjenim pritiskom, da morajo na svetu pustiti svoj pečat. Pritisnil je na gumb svoje najljubše igračke in v pljuča potegnil z vonjem smodnika zmešan odmerek nikotina. Preberi več PONOVNO NA ROBU →