Ko je Marta videla Učitelja, kako je vstal in zakoračil proti velikim skalam, je v njej vzdrhtela zla slutnja.
»Rabi,« ga je tiho poklicala. In nato še glasneje: »Rabi!« Odkorakal je mimo nje in za njim je strumno stopilo njegovih 12 učencev. Še četa občudovalcev jim je sledila. Kot vojska, je pomislila Marta. Ni si jih upala ustaviti.
Njena sestra Marija je bila bolj pogumna – vrgla se je Učitelju pred noge in mu s solzami omočila gležnje.
»Vem, da bo moj brat vstal, ko nastopi Poslednji dan. Tako kot vsi, ki verjamemo,« je hlipala.
Marta je videla, kako prebrisana je bila njena sestra. Drhteti, se ponižati. Osliniti si lica, da so bila kakor solzna. Govoriti možem, kar hočejo slišati. Le tako so ti prisluhnili.
Vendar Učitelj je bil odločne sorte.
»Jaz sem vstajenje. In življenje,« je zatrmaril in stopil mimo nje.
Ko so vaščani videli, da se rabi odpravlja proti grobnicam, so se dobesedno nagnetli okoli njega. 12 učencev je komaj odganjalo vse slepce in bolnike, ki so se skušali dotakniti Učitelja.
Ta pa je že poveljeval naprej: »Prostor! Odvalite kamen!«
Marta je prihitela in zadihana vpila čez množico, da je njen brat mrtev že štiri dni. Nihče je ni slišal. Plečati Peter jo je, tako kot še številne, odrinil proč od skupine.
»Lazar,« je nato ukazal učitelj, »Pridi ven!«
Njegove besede so udarile kot grom. Med zbranimi se je razlegla suha tišina. Pogledi so se uperili proti vhodu v grobnico – majhni razkriti luknji v skali. Še 12 učencev, ki so videli že marsikaj, si sedaj ni moglo pomagati, da se ne bi ozrli.
Sekunde so minevale kot minute. Marta je čutila utrip v grlu.
Minuta je minila kot ura. Ljudi je stiskalo v prsih.
Najprej je nekaj zašumelo, nato pa se je skozi majhno špranjo pokazala roka v povojih.
»Pomagajte mu ven,« je odredil Jezus.
Nihče iz množice si ni upal skočiti. Z ogorčenjem so strmeli v odurno roko, ki se je stegovala iz luknje in prosila za pomoč. Končno sta dva od Učiteljevih apostolov priletela in zvlekla ven smrdeče, premikajoče se truplo.
»Brat moj, ljubi Bog!« Marta je komaj zadrževala, da ne bi bruhnila ob odvratnem prizoru.
Nekateri v množici so si zatisnili nos, drugi pa usta, kot da ne bi mogli verjeti.
Ubogega moža so apostoli komaj rešili povojev. A bilo bi bolje, če ga ne bi. Lazarjeve suhe razlite oči so prestrašeno merile vse okoli sebe, iz njegovega grla pa se je razlegalo prestrašeno kruljenje, kot bi že zdavnaj pozabil govoriti.
Učitelj je zadovoljno prekrižal roke. »Prav zares, kdor verjame, ne umre,« je razglasil, in Lazarja prepustil večni usodi.
Marta je z grozo in pomilovanjem strmela v svojega brata. Videla je, kako ga je njena prisebnejša sestra ogrnila nazaj v povoje in mu objela roke, ki so hitele praskati pekoče razpadajoče meso.
