Včeraj sem pa imel, kar še najbolje opiše angleška fraza having a day. Za slabo angleško razumevajoče – en kurčev dan. Ki ga ne gre zamenjati s še enim kurčevim dnem. To sta dva precej drugačna filinga, imata pa, kot vsi dnevi, svoje stične točke.
Tale kurčev dan je bil še posebej kurčev, ker se sploh ni začel tako. Fakn sneaky sneaky bastard. Proklet hinavc, po domače. Tako ga označujem, ker se je začel zelo lepo. No, roko na srce, začel se je povsem normalno, kar je v teh nesigurnih časih zelo, zelo, zelo lepo. Začel se je s prebujanjem in cca 45 minutami svaljkanja po postelji. Krasno bi bilo napisati, da z eno bejbo od včeraj, a je bilo z menoj med rjuhami le dokaj običajno spraševanje, če je sploh vredno vstati.In če že, kdaj bi bil najbolj optimalen trenutek. Zavedam se, čeprav iz dneva v dan bolj medlo, kakšen luksuz je zares to – imeti šanso vsak dan spati, dokler ti paše, potem pa še imeti možnost in čas se spraševati o smiselnosti vsega. Vem, vem, tudi vi se (sprašujete). Ne želim vam tega vzet. Samo jaz imam zato na voljo veliko več časa. V glavnem, tako se svaljkam po postelji in take misli se mi svaljkajo po glavi, dokler se ne posvaljkam do orgazma. Malo zato, ker so, no … so stvari, ki so v tem večno spreminjajočem se in grozeče negotovem svetu še vedno vredne truda. Ker vsi poznamo pot in vemo, kam vodi. Še veliko bolj pa zato, ker so ti jutranji orgazmi za moj potek dneva to, kar je za Tomosovega frčija oni pedal pri motorju. Za zakurblat. Ne, ne za kurbat, to ste narobe prebral. Drugi orgazmi. Za zagon, evo, da se izognemo kakim nesmiselnim nesporazumom. Potrebna iskra (glejte me no, sej sploh ne morem nehat govort o seksu), ki vžge toksične pline, nabrane med jutranjim svaljkanjem. Zdaj sem sicer na nogah, a za pravo prebuditev je treba kar nekaj korakov. Vsi ključni so vključeni v program jutranja rutina, ki jo zaženem s hitro pojemajočo voljo do življenja. Rezervoar za toksične pline ni kaj prida velik.
Odgrnem zavese, z nogo potisnem vrata avtodoma ter pogumno zavandram v karkoli me že čaka za tankimi fiberglas stenami. Sedaj, poleti, je to največkrat že pripekajoče sonce, saj je ura za utrjene slovenske delovne navade že povsem pozna. Bolj kot me sonce oslepi, bolj sem zadovoljen, saj je to znak, da je solarni sistem pridobivanja elektrike v polnem zagonu. Vsaj nekdo. Potem se v zavest počasi, a vztrajno vrinejo ptičje petje, šumenje bližnjega slapu v levem ušesu, brenčanje neštetih vrst žuželk, vršanje vrhov okoliških smrek, šumenje potoka v desnem ušesu in vonj po smoli, pod bosimi nogami pa se začutijo pesek, trava ter večji in manjši kamni, od katerih so nekateri stopalom zelo prijazni, drugi pa mnogo manj. Na zenici se že ves čas odseva dnevna svetloba, ki resetira moj … kavkaški? Kardashianski? … Neki ritem pač, ki možganom sporoča, naj čez cca 16 ur začnejo proizvajati melatonin. V kolikor ga seveda ne zjebem z modro svetlobo. Na glas zazeham, pretegnem, se popraskam, kjer srbi, ter se, kot čisto vsako jutro, začudeno sprašujem, zakaj se tako obotavljam spraviti iz postelje. Povsem resno si obljubim, da bom jutri vstal bolj zgodaj, saj po prvih desetih minutah z naravo ni sledu o nevrednosti Obstoja ali mene v njem. Vredno je živet, si zastavljat cilje in jih uresničevat. Vredno je in dobro je. Zatorej naj bo prvi cilj šalica črnega čaja. Za sekundarno izgorevanje.
Da ne boste narobe razumeli. Vem, da vas z vsem tem utrujam. Dandanes se take stvari posname in naredi story, pa naj si ga ogleda tisti, ki mu ob spuščanju dreka v WC to paše. Povsem razumljivo. A trenutno sem tehnološko in povezljivostno precej omejen, ostaja pa mi srbeča želja po lajkih, pozornosti in dopaminu. Tako da mi pustite to zavlačevanje. Včeraj sem res imel en kurčev dan. Anyway, voda v kastroli brbota malo pod vreliščem, kar je moja iztočnica, da dno najljubše šalice prekrijem z dvema čajnima žličkama sladkorja, v cedilo pa nasujem žličko in pol izbranega črnega čaja iz skrbno premišljene kolekcije. V posodico za mleko nalijem sojca. Bognedaj, da dodate mleko, preden se je čaj do kraja namočil. To zniža temperaturo mešanice, ekstrakcija kofeina pa je tako opazno manjša! No, vsaj v naših čajepivskih glavah.
Ko je vse pravilno pripravljeno, se usedem za mizo in odprem Modri zvezek. Vanj zapisujem Morning Pages, kar je le fancy izraz za journaling. Ime gor ali dol, stvar deluje. Prek sporadičnega srkanja in nezahtevne umske aktivnosti se moj um dokončno prebudi. Nisem povsem prepričan, ali zaradi pisanja, zaradi kombinacije sladkorja in teina ali kar obojega skupaj, a po treh nafilanih A4 straneh sem odločen, da je danes dan, ko zavladam svetu. (They’re Pinky, they’re Pinky and the Brain, Brain, Brain, Brain … )
Obvladovat in vladat svetu seveda ni kar tako. Treba se je pripravit, bit vztrajen in potrpežljiv. Treba je imeti prava orodja, ki jih je treba ponoči zaklenit. Namreč tudi svet, ki mu morebiti želite zavladati, ni kar tako. Kar ni pritrjeno, pribito ali privezano, ti mimogrede spizdi, ko vandraš po svetu. V izogib takim neprijetnostim in setbackom sem si že lansko leto postavil lopo, a mi je pred odhodom na Irsko zmanjkalo časa za vrata. Edini način, da sem prišel do orodja, je bilo vsakokratno izvijanje dela ene izmed sten. Zelo efektiven varnostni element, lahko pa si predstavljate, s kakšno vnemo se človek v takih pogojih loti kakršnega koli dela.
Ena od kljukic letošnjega poletja so bila torej vrata za lopo. Včeraj, na en kurčev dan, je bilo večino že narejenega. Panti, prišraufani na strukturo lope, so že odpirali oziroma, po želji, zapirali ogrodje vrat. Treba mi je bilo le še namestiti zaključne panele iz leksana, da bi vrata, ko so povsem odprta navzgor, kot recimo pri garažah, opravljala tudi funkcijo strehe. Do popolnega zaključka in funkcionalnosti je potem manjkala samo še namestitev ključavnice, da bo vsa moja veleprecenjena šara na varnem in pod streho. Kot se pri DIY projektih rado – najraje – zgodi, se človek, primerno opasan in v polni bojni opremi, zave, da mu za vse te pričvrstitve manjkajo primerni šraufi. Ker mi je obenem manjkala tudi sama ključavnica in še nekaj ostalih drobnarij, sem intuitivno začutil, da je to odlična priložnost, da vzamem pot pod noge in grem iskat bajk, ki je že zadnja dva dni zelo prikladno sameval zraven tehnične trgovine, kakih 30 minut hoda stran. Zakaj je moj bajk zadnja dva dni zelo prikladno sameval zraven tehnične trgovine, kakih 30 minut hoda stran pa kdaj drugič.
Pred odhodom rutinsko preverim uro na telefonu. Še enkrat stisnem gumb, a še vedno nič. Ekran ostane črn. Nič. Tema. Bolj ko pritiskam gumb, bolj temen je nič:»Koj kurac? Sej je bil še pred kako uro na 60 %?« Iz kaosa kablovja pri inverterju izkopljem en USB-C in mrtev cegl vštekam v laptop. Zasliši se ping, Windows pa pokaže kaj da fak bi rad s to napravo prompt. Okej, stvar torej dela. Očitno je kar na lepem crknu ekran. I didn’t get the memo? »Sreča v nesreči,« si rečem. Iz skrivne skrinjice izbrskam kos papirja, na katerem piše 50 €. »Za vsak slučaj,« si mislim. Bančna kartica bi kljub nedelujočemu ekranu morala delovat, ampak tehnologiji ni za zaupat. Seveda bi lahko uporabil fizično bančno kartico, a je bila ta trenutno izgubljena, skupaj z ostalo vsebino denarnice, ki je bila ravno tako pogrešana že par dni. Tudi o tem kdaj drugič. Končno se spravim na pot, kjer ugotovim, da je že orenk vroče: »Pičku mater, a bo to zdej en onih dni al kaj? Mah, sej štacuno bom najdu tudi brez Mapsov. Keš mam, tako da relax. Rukn Mrfija na gobec, pa bo!« In s tem zakorakam po prašni cesti.
Scena v tehnični trgovini je awkward ter neprijetna tako zame kot za prodajalca, ker se tam ne znam obnašat. Ker nisem taprav dec, ampak samo handyman po sili razmer. Ker imam dolge lase, hipurski outlook, manjka pa mi problem z alkoholom. Edini poskus small talka se seveda absolutno izjalovi: »Ah, vi dajete pa šraufe v plastične vrečkice! To je velik boljš, ker drugje dajejo v papirnate, ki se potem itak takoj strgajo.« Prodajalec me premeri izpod očal in po kratki pavzi naveličano doda: »Ponavad je tko, ja.« Ajej … Nakupljeno nabašem v ruzak, se poslovim, zavihtim na kolo ter odpravim proti dokončnemu dokončanju lope.
Naj vas glasno in jezno kletje ter občasno razbijanje in dretje, ne zavedejo. To so vse običajni spremljevalci DIY projektov za telebane. Z njimi, vsaj moški, no, vsaj jaz, obdelujemo otroške frustracije, zakopane tako globoko v psihi, da me sploh ne čudi, koliko dolgo rabi psihoterapija, da nekaj izkoplje. Za kopat luknje rabiš kletvice, kramp in lopato, ne pa žličke blagih besed in vprašanj. Dejte folku, naj zgradi eno lopo, pa boste v parih urah izvedeli več o njem kot v mesecih terapevtskega odnosa (– Filozof). Lope ne zanima hladna mama in nedostopen oče. Lopa je bolj realna. Bolj oprijemljiva. Bolj »dejanska.« Lopo zanima samo, če bo dovolj strukturno močna, da bo obstala tudi takrat, ko bo pihalo ali ko bo na njej pol metra snega. Briga jo, s kakšno šaro ji nafilam drobovje, koliko časa bo v njej, ali v kakem stanju bom vse skupaj našel. Niti to je ne zanima, če bo streha vodotesna.
Boli jo kurac.
Tudi za uspehe. Nič kaj ponosna name ni delovala, ko so bila vrata končana. Prav tako ni dajala občutka, da mi privošči, ko so se povsem prilegala njenim stebrom. Ker, ej, to res ni fakn majhna stvar! Niti toliko je ni ganilo, da bi slavila z mano, ker se vrata odpirajo in zapirajo točno tako, kot sem predvidel. Da sploh ne govorimo o tem, da ni hotela nazdravit, ker se je tudi ključavnica prav fletno zaklenila ter zavarovala moje imetje. Kot predvideno. Kot po načrtu. Nope. Lopa ostaja nevtralna in objektivna v pravem pomenu besede. A glej no, glej. V svoji robati neomajnosti mi je le služila kot opora, ko sem nanjo kričal, jo klel, brcal, boksal in metal vanjo vse, kar mi je prišlo pod roke. Stoično je sprejela tudi vse pekoče, pretečene solze, ki sem jih sploh upal potočiti, ko sem ugotovil, da sem v procesu nameščanja nevede spremenil kombinacijo na ključavnici, ki je ne bom nikoli razvozlal. Ne ostane mi drugega kot ponoven obisk tehnične trgovine. Toliko tapravega deca sem pa le, en kurčev dan gor ali dol.