Stari Mick in Rodrigo sta nemo strmela v tisto, kar je bil nekoč Yorick.
Kosti so bile razprostrte po suhi travi. Pod opoldanskim soncem so se tako bleščale, da je Rodriga zapeklo v očeh. Hotel je umakniti pogled in se izbruhati nekje na spoštljivi razdalji od pokojnika. Pa se nekako ni mogel premakniti z mesta, zato je kar obstal in si zamašil usta z roko.
»Burkež je šel mimo komaj prejšnji teden,« je naposled zajamral, »pa ga menda ni on obral do kosti?«
Ozrl se je k staremu Micku, ki očitno ni bil v takšni moralni dilemi, kam upirati oči. Skoraj sočutno je zmajal z glavo, ko so njegove male plave oči sprehajale gor in dol po okostnjaku.
»Burkež je, kot običajno, hotel samo ukrasti ovco. Yorrick mu je to želel preprečiti in plačal s kroglo. Za ostalo so poskreli jastrebi,« je povedal starec, »ti lahko oglodajo človeka do obisti v pol ure. Eni primerki baje pogoltnejo po več kil mesa hkrati, ker … «
Opazil je Rodrigov nežni, razočarani, osupli, ogorčeni obraz, zato je spoštljivo umolknil. Svojega tovariša je skušal blago potrepljati po rami.
»Zakon prerije,« ga je skušal potolažiti.
Očetovska gesta mu, kot že velikokrat pred tem, ni uspela: Mladenič se je nagnil in izbruhal uboren zajtrk.
»Bog se nas usmili,« je zastokal Rodrigo in se pokrižal nad svojim bruhanjem, »ta zakon prerije nas bo vse ubil.«
Stari Mick je že dvignil kazalec, da bi poučil malega o tem, kako je zakon prerije najpravičnejši izum pod božjim nebom. A prav tisti hip se mu je fant tako zasmilil, da se je namesto pridige popraskal po razbrazdanem obrazu.
»Kar so naredili Burkež in jastrebi, ne moreva več popraviti,« je rekel, »samo še ena stvar nama preostane.
Zagrebla sta ga. Rodrigu je v rokah ostala poslednja Yorrickova zapuščina, ki sta jo našla nekje med kostmi. Knjiga.
»Z-zakol. O. Upkavnem … Poz …« Rodrigove ustnice so se premikale in njegov prst je le počasi drsel po naslovnici. Trmasto je vztrajal: »Zakon o … Upravnem postopku.«
Rodrigo je tisti večer preživel s knjigo ob ognju. Za njim je bil eden najbolj groznih dni v življenju. In vendar se je nekaj v njem razsvetlilo, kot bi ga sonce obsijalo od znotraj: »Načelo samostojnosti pri odločanju: Uradna oseba samostojno vodi postopek in odroča.« Popravil se je: “Odloča.”
Čutil je, da se je v njem nekaj odprlo, in čeprav je bila pozna noč in je stari Mick drnjohal ob njem, trenutka ni želel izpustiti.
»Postopek se vodi hitro, s čim manjšimi stroški za stranko,« je prebral, srečen.
* * *
Burkež je tistega dne pod milim nebom klel in stradal. Že dneve je taval, ne da bi naletel na kar koli bolj kaloričnega od muhe.
Še njegovo sicer trdoživo kljuse je hodilo počasi, kot da ga bo vsak hip konec. To je Burkeža razžalostilo. Konj je bil njegov najboljši prijatelj, in včasih si je domišljal, da bi konj enako rekel zanj, če bi lahko govoril.
»Vse dobro, mali,« tako mu je prigovarjal, »še malo, do prve ovce.«
Debeli, dolgi, mastni lasje so mu ščitili obraz pred soncem, da je komaj kaj videl. Potem pa se je le zableščalo v daljavi. Reka … In zelenje … In nekaj belih pik, ki so se pomikale naokoli.
Burkež je nekajkrat pomežiknil, ko pa se je prepričal, da ga vid ne vara, je staro kljuse pognal, kolikor so njegove presušene kite še zmogle.
»Meso, čudovito meso!« je zakričal Burkež in se zahvaljeval preriji tako močno, da so mu tekle solze po licih.
Tako malo je potreboval, da je bil srečen. Tavati po prostrani divjini, obrati eno kost na dan in spraviti s poti vse budale, ki so ga ogrožale.
Bele pike v zeleni planjavi so se ob približevanju razširile v bele kroge. Končno je bil dovolj blizu, da je lahko videl njihovo gosto volno. Burkež je občudoval njihovo mesnatost, zato ni bil dovolj oprezen, ko je izza bližnje skale pokukala njemu sovražna glava.
Počilo je. Burkeževo kljuse se je sredi teka zrušilo in mu vkleščilo nogo k tlom. Le nemočno je gledal, kako je njegov najboljši prijatelj izkašljal kri, preden je obmiroval za vedno.
»Imava ga! Imava Burkeža!« je zavpil stari Mick, »zdaj boš plačal, baraba, za Yorricka in vse ovce, ki si nam jih odnesel!« Zaplesal je od veselja, pomlajen za 20 let, in brcnil Burkeževo pištolo, kolikor je mogoče daleč. Za njim je izza skale prikorakal mladenič. V njegovih očeh ni bilo mogoče razbrati nobenega čustva – ne veselja, ne evforije, niti delčka premaknjenosti, da je morilec njunega tovariša v njuni milosti.
»Zdaj, prav zdaj je čas, da se pokesaš, gnoj!« je sikal starec. Rodrigu je pokazal, naj mu nameri puško v glavo.
Burkežu sploh ni bilo mar. V trenutku, ko je kljuse izdihnilo, se je tudi sam vdal v usodo. Nežno je objel svojega prijatelja, kolikor mu je lahko ovil roko okoli dolgega vratu, in se pripravil na smrt.
Tedaj pa se je oglasil mladenič. »Pred izdajo odločbe je treba pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje ter odločilna dejstva,« je dejal. Ni zvenel kot kavbojec. Prej kot prerok, ki bi ga navdahnile besede od onkraj.
Stari Mick je samo prhnil. »Ni šanse,« je osorno zavrnil, »ta človek je najnižja smet v preriji. Ne bom ga vlekel pred sodišče, ker se … ”
Mladenič pa je kar zamaknjeno strmel, kot da ga starčeve besede sploh ne bi zanimale. »Stranke imajo enak položaj in varstvo v postopku,« je poudaril. Puška mu je obvisela ob boku: »Stranki je treba omogočiti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah.«
Mick je tako stisnil ustnice, da so se pobelile. »Počil ga boš, tukaj in zdaj,« je zapretil, »če ne, te bom tako okoli ušes, mulo … «
Rodrigo je samo odkimal, s pogledom daleč v daljavi: »Organ po svojem prepričanju prosto presoja dokaze.«
Stari Mick mu je prisolil tako zaušnico, da se je celo Burkež zbudil iz zamaknjenosti. Debelo je pogledal proti dvoboju, ki se je bil nad njim.
Videl je starca, ki je zarohnel nekaj o zakonu prerije, in zobeh za zobe, in očeh za oči ter o divjih, divjih zakonih, v divjem, divjem svetu. Mahal je z rokami po mulcu, ki je na vsako kričanje odgovarjal z umirjeno besedo, na vsak zamah pa s premišljenim, preciznim udarcem …
Le nekaj sekund je trajalo, in starec se je zrušil, okrvavljen po glavi, plitko dihajoč. Trajalo je še nekaj dolgih sekund, da se je Burkež drznil potegniti izpod konja. Navdihnjeni pogled mladeniča ga je kar prikoval na mesto, kot bi se ozrl v obličje Meduze.
»Jaz … « zajecljal je, očitno nevajen, da govori s človekom namesto s svojim konjem, »želel sem si le svojo ovco.«
Pod budnim očesom mladeniča je še nekaj jecljal o tem, kako mu je žal, da se je prekršil proti zakonu prerije.
Rodrigo je naposled le spregovoril. Z avtoriteto in suverenostjo, ki je Burkeža nemudoma utišala, in ga napolnila z blaženostjo.
»Organi morajo strankam omogočiti, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, pri čemer pazijo, da niso prizadeti interesi drugih,« je dejal.
»Beee,« je na to rekla prva ovca, ki je šla mimo. Druga je ponovila isti klic nekoliko bolj zateglo. Burkež je ob mladeničevem tihem privoljenju odšepal z njimi, spremenjen. Približal se je gladini reke in prvič v njej opazil odsev – videl je svojo zanikrno brado in dolge lase, pa glave ovc, ki so se želele napojiti, in milo nebo, ki ga ni več hotelo soditi.