Kelly / Hopkinsville, Kentucky
21. avgust 1955
»Izvoli, mama,« je rekla Mary med podajanjem velike sklede svoji materi.
»Hvala, ljubica,« je odgovorila Glennie in se nasmehnila svojemu najmlajšemu otroku. Glennie je napolnila skledo s solato z vrta in v mešanico vrgla še nekaj narezanih paradižnikov in kumar.
Njeni snahi, Vera in Arlene, sta na mizo razporedili krožnike in pribor, zraven pa še lonec sveže kuhane sladke koruze. Bila je to prava pojedina. Otroci so bili stari med 7 in 25 let in petdesetletna Glennie je bila vesela, da se je vsem uspelo zbrati skupaj na ta soparni, nedeljski večer.
Majhna trisobna hiša je polna prijateljev in družinskih članov pokala po šivih. Poleg Glenniejinih najstarejših sinov – Luckyja in J.C.-ja – in njunih žena, so bili prisotni tudi njeni trije mlajši otroci – Lonnie, Charlton in Mary. Prav tako so se jim ta večer pridružili Arlenin brat O.P. in Luckyjev prijatelj Billy Ray z ženo June.
»Večerja bo pravkar pripravljena!« se je zadrla Glennie, »nekdo bo moral prinesti vodo iz vodnjaka zadaj!«
»Bom jaz,« se je ponudil Billy Ray.
Zamrežena vrata so zaloputnila za njim, ko je odhitel. Zavil je za vogal hiše in se namenil proti vodnjaku.
Medtem ko je vlekel vedro vode kvišku, je Billy Raya presenetil predmet v obliki ponve, ki je tiho poletaval nad obzorjem. Za njim je mavrično obarvan val izpušnih plinov izginjal v večerno nebo. Predmet je počasi preletel hišo, nakar se je nenadoma zaustavil za kmetijo nad gozdom, ki se je spuščal v štirideset čevljev globok jarek.
Billy Ray je zrl z zanimanjem, nekoliko pa tudi s strahom. Ni našel nobene logične razlage, za kar se je pravkar pripetilo. Stekel je nazaj v hišo in naznanil: »Pravkar sem videl leteči krožnik na vrtu!« Upal je, da ostali ne bodo opazili tresljajev v njegovem glasu.
Za trenutek so bili vsi tiho in se zazrli vanj z odprtimi usti.
»Itak, da si,« je z odgovorom tišino prekinil Lucky.
Majhno kuhinjo je napolnilo hihitanje in otroci so nadaljevali z nalaganjem hrane na lastne krožnike.
»Prisežem, da sem!« se je zaklel Billy Ray in privzdignil glas, »izgledal je kot kopalna banja v obliki jajca, ki se kotali čez nebo.«
»Mislim, da si prebral eno številko Fate magazina preveč,« je odvrnil J.C.
»Pravim vam – « se ni dal Billy Ray.
»Zdaj pa tiho,« se je vmešala Glennie, »vsa ta bedarija o NLP-jih bo prestrašila otroke.« Billy Rayu je podala krožnik s pogledom, ki mu je dal vedeti, da se ne misli prerekati: »Naloži si malo hrane!«
Billy Ray je vzel krožnik in naredil, kot mu je velela. Veliko se je govorilo o NLP-jih na tem koncu sveta v zadnjem času. Mogoče se je preprosto motil. Želel si je verjeti, da se je motil. Predstava, da se je NLP v bližini spustil na Zemljo, ga je plašila bolj, kot je bil pripravljen priznati.
Dnevna svetloba se je povsem umaknila mraku. Zbrana družina in prijatelji so povečerjali in se prestavili v dnevno sobo. Billy Ray se je uspel pomiriti, da je bil predmet, ki ga je videl le plod njegove domišljije – nato pa je sproščeni pogovor in smejanje v hiši od zunaj prekinil družinski pes, ki je začel divje lajati.
Lucky je stopil skozi zadnja vrata. Billy Ray mu je sledil. Pes, še vedno lajajoč, je švignil proti njima in se skril pod verando. Moža sta zagledala čudno svetlikanje nad drevesi, kjer je pred večerjo Billy Ray videl ogromno ponev, kako se spušča. Trenutek kasneje sta se zavedala, da se jima svetleči predmet bliža.
Medtem ko je bila svetleča krogla vse bližje, sta prepoznala, da se širi iz majhne, komajda 3 čevlje visoke, skoraj človeške postave s sivo, kovinsko kožo. Bitje je delovalo, kot da zre naravnost v njiju z velikimi, rumenimi očmi v obliki malih krožničkov. Dve očesi sta bili razporejeni široko narazen na gladki, žarničasti glavi.
»Kaj je to?« je izdahnil Lucky.
»To mora biti iz NLP-ja, ki sem ga videl,« je odgovoril Billy Ray, njegov glas se je šibil od strahu.
Lucky se je izstrelil notri in pograbil svojo šibrovko z dvajset naboji. Billy Rayu je podal 22-kalibrsko puško. Oba sta bila navajena vihteti strelno orožje. Družina je jedla, kar je ujela in moški so bili pripravljeni ščititi svoje najdražje, pred človekom ali zverjo, če bi jim kaj grozilo.
Bitje jima je nadaljevalo nasproti. Dolge roke so mu bingljale ob obeh straneh telesa, skoraj vlekle so se po tleh. Izgledalo je, kot da nima kolen, zaradi česar se je v bokih gibalo sila nerodno, medtem ko so ga tanke nožice premikale naprej – skoraj kot človeka, ne pa povsem. Čudno bitje je dvignilo roke nad glavo. Vitki, kot kremplji oblikovani prsti, so metali dolge sence čez vrt.
Kljub temu, da je postava pred njima nakazovala neke vrste priznanje podrejenosti, sta bila moška preveč prestrašena, da bi jo vprašala, ali prihaja v miru. Lucky je nabil šibrovko in jo pomeril predse. Billy Ray ga je posnel. Oba sta ustrelila proti nepovabljenemu gostu. Vendar pa je bitje preprosto odskočilo s salto in ucvrlo nazaj proti skupku dreves, od koder je pred tem prišlo.
Lucky in Billy Ray sta se umaknila v hišo, ves čas opazujoč linijo dreves.
»Dvomim, da so ga najini metki poškodovali,« je v grozi zamomljal Billy Ray.
»Kaj se dogaja?« je vprašala Glennie, njeni trije mlajši otroci so bili zbrani okoli nje z na stežaj odprtimi očmi.
»Nekaj je prišlo iz gozda,« je odgovoril Lucky.
»Vesoljec iz NLP-ja, ki sem ga videl,« je dodal Billy Ray. June se mu je približala ob bok.
»Sta ga ubila?« ga je vprašala.
»Ne,« je odgovoril Lucky, njegov glas je več kot očitno prežemal strah, »ušel nama je nazaj v gozd.«
Arlene se je obrnila proti oknom, še vedno neprepričana v besede, ki jih je slišala. Vse naokrog hiše je bilo zavito v temo. Pogledi vseh zbranih v dnevni sobi so se srečevali z njenim, vsi so gledali kot duhovi – začudeno in prestrašeno.
»Mama, odpelji mladino na varno,« je rekel J.C. in pokazal proti spalnici.
Glennie se je strinjala in mirno odpeljala otroke nizdol po hodniku in jim ukazala, naj se skrijejo pod posteljo.
»Vse bo še v redu,« jih je tolažila, »vi samo počakajte tu.«
Moški so stali v dnevni sobi, opazovali okoli sebe in čakali. Ni trajalo dolgo, preden je plešasta, kovinsko obarvana glava z dvema ogromnima uhljema pogledala v hišo skozi eno od oken. Moški so dvignili orožje in ustrelili skozi mrežo. Bitje je padlo vznak, a se nemudoma pobralo in pobegnilo stran.
Billy Ray se je zapodil skozi zadnja vrata, da bi ga ujel. V trenutku, ko pa je stopil na verando, se je s strehe sprožila dlan in ga pograbila za lase.
June se je stegnila za njim, ga objela okrog pasu in povlekla nazaj v hišo. »Na hiši so!« se je zadrla.
Lucky je stekel ven in ustrelil v temo proti strehi. Metek je zadel svojo tarčo z glasnim tingom, kakor da bi zadel v nekaj kovinskega. Bitje je padlo s strehe in se pobralo stran.
»Še eden je tam v krošnji,« je vzkliknil Billy Ray.
Lucky in Billy Ray sta sprožila. Njuna strela sta se z metaličnim zvokom srečala z nenavadno zverjo. Sila metkov je bitje potisnila z veje. Začuda je padalo proti tlom nežno in počasi. Še več metkov je sledilo in vesoljec se je hitro pobral v gozd.
Ostali člani družine so stali notri in z grozo opazovali dogajanje skozi okna, medtem ko je okoli hiše stopilo novo bitje, z rokami dvignjenimi nad glavo. Bilo je nenavadne oblike, čokatega prsnega koša in brez vratu – podobno ničemur, kar so videli do tedaj.
»Izgleda kot sod za 5 galon bencina, z glavo na vrhu in majhnimi nogami,« ga je opisala Glennie, »mislite, da se želi pogovoriti?«
Bitje je bilo le par korakov pred Luckyjem, ko je ta pritisnil na sprožilec. Tudi tokrat se je metek odbil od srebrne zveri, ta pa je zbežala stran. Očitno je bilo, da streljanje ne bo pomagalo pri ničemer. Družina se je umaknila v notranjost, prižgali so luči na verandi in čakali; opazovali okna in varovali vrata.
Drobceni humanoidi so še naprej plezali po strehi in gledali skozi okna ter nato zbežali, ko so moški začeli streljati nanje. To se je nadaljevalo več ur.
»Ne vem, kako dolgo bomo lahko še takole streljali na njih,« je dejal Lucky.
»Spraznili smo že par škatel nabojev, oni pa še kar naprej prihajajo nad nas,« je dodal Billy Ray.
Skozi celoten večer je Glennie ostala zbrana; mirno je opazovala vedenje čudaških prišlekov. Pri sebi je sklenila, da so radovedni in, čeprav niso kazali znakov popuščanja, ne agresivni proti njim.
»Sploh niso želeli priti v hišo. Samo gledajo nas,« je dejala Glennie. »Mogoče nam pa ne želijo nič hudega. Jaz predlagam, da se nabašemo v avtomobile in se odpeljemo v Hopkinsville po policijo,« je zaključila.
Vsi so se strinjali in družini se je uspelo premakniti v vozila brez nevarnosti. Speljali so proti mestu in prišli do policijske postaje okrog enajstih zvečer, vidno pretreseni. Zgodba, ki so jo delili, je bila več kot neverjetna, vendar pa so bili možje postave pripravljeni preveriti dejstva. Ti ljudje niso bili tistega tipa, ki bi si izmišljeval zgodbice – ali pa se po drugi strani sploh zanašali na policijsko pomoč. Držali so se zase in po lastnih pravilih so zase tudi poskrbeli.
»Kaj si vi mislite o tem?« je eden od oficirjev vprašal šefa postaje Russella Greenwella.
»Ti ljudje so pristno prestrašeni,« je odgovoril nadrejeni, »Billy Rayev srčni utrip je dvakrat hitrejši, kot bi moral biti.«
»Nihče od njih ne kaže znakov, da bi popival,« je pristavil drugi policist, »trezni so kot cerkveni pianist na nedeljsko jutro.«
Dvanajst lokalnih policistov, skupaj s štirimi člani vojaške policije, se je odpeljalo z družino na kmetijo. Eden od oficirjev je dodal v zapisnik, da je videl dva meteorita, kako se oddaljujeta od posesti, ko so se vozili na kraj napada. Policisti so preiskovali več ur, družina pa je ostala zunaj hiše, dokler jim niso zagotovili, da je notranjost čista in bitij nedvomno ni tam.
»Ste našli kar koli?« je vprašal šef Greenwell, ko se je nekaj oficirjev vrnilo s polja okoli hiše.
»Našli smo svetleč kos blaga, približno 1 čevelj in četrt premera, na tleh, kjer je Lucky rekel, da je zadel to stvar.«
»Jaz sem videl zeleno svetlikanje v drevesih, ampak smo šli preverit in nismo uspeli najti vira,« je dodal drugi oficir.
»Zelo očitno so se tukaj streljali,« je sklenil šef med opazovanjem luknje v mreži na vratih, »kar koli že je hodilo naokoli, je sila prestrašilo domače.«
Ob 2:15 zjutraj se je preiskava zaključila. Travmatizirana družina in prijatelji so se prestavili v dnevno sobo in poskusili zaspati. Ob 3:30 pa se je Glennie zbudila in se zazrla v par svetlih oči, ki jih je opazovalo skozi okno, z ukrivljenimi prsti, pritisnjenimi ob steklo.
»Nazaj so prišli,« je Glennie zašepetala.
Lucky je skočil pokonci s šibrovko v rokah: »Mama, ustrelil bom tega malega možica!«
»Ne bo pomagalo.«
Njene besede so bile zaman. Ponovno je bil sprožen postopek streljanja bitij, opazovanja njihovega bega in čakanja na njihov povratek, da se vse ponovno začne. Tako se je nadaljevalo še kakšno uro, nato pa so se mali, sivi humanoidi končno vdali in za vedno odšli.
Morda ne bomo nikoli zares vedeli, s čim so se Glennie in njena družina srečali tistega večera leta 1955. Se pa je njihova pripoved zapisala v zgodovino kot ena najbolj odmevnih zgodb o vesoljcih. Njihov opis malih sivih možicev, v časopisnih poročilih napačno zapisanih kot malih zelenih možicev, je postal osnova za stereotipne nezemljane, kot jih poznamo danes.
Ta majhna bitja nenavadnih oblik, ki so se zdela bolj radovedna kot nevarna, so navdihnila enega najbolj priljubljenih vesoljcev vseh časov: Ljubko, malo kreaturo po imenu E.T., ki je očaral občinstvo v kinodvoranah skoraj tri desetletja po srhljivih dogodkih na kmetiji med Kelly in Hopkinsvillom v Kentuckyju.
‘Mali sivi možici‘ je prevod poglavja ‘Little Gray Men‘ pisateljice, podkasterke, raziskovalke nepojasnljivega, ustanoviteljice Ghost Stories Ink Jessice Freeburg in pravnice, pisateljice, raziskovalke in zgodovinarke na Ghost Stories Ink Natalie Fowler iz soavtorske knjige ‘Monsters of the South.‘
Z vsem spoštovanjem, Naughtius Maximus