Brovarišice in Brovariši,
medspletna situacija se zaostruje.
Zadnje čase strmec ostro narašča. V takšnih časih je ključno iskati upanje in simbolična dejanja na podlagi katerih si lahko zamislimo boljše čase. Toda ‘Kako?’ se morda vprašate. Ali pa tudi ne. V obeh primerih je zaupljivost ali pa kvocient nagnjenosti zaupanju nadvse sijajen približek človeškega blagostanja. V obe smeri. Koliko je nekdo vreden zaupanja in kako ga izraža. Ter seveda kako gosto v skupnosti se ti dve lastnosti izkazujeta.
Dandanes se na prvo žogo zdi, da zaupljivosti ni kaj dosti. Na vsakem koraku nekaj preži na nas v živo in neživo. Če ni plenilec je pa sosed s tožbo ali spletni trol z vzkipljivo vsebino. Vedno ponekod nekdo ali nekaj preži na nas in našo zaupljivost. Kaže brezupno.
No, naj vam vlijem malo upanja. Z lastno izkušnjo in tudi opozorilom na kaj bodite pozorni. Da vidite svet z drugačno barvo za trenutek. Se sprehajam zadnjič po slovenski obali in vidim na daljavo nek par, ki parkira avto. Ženska za volanom in moški, ki jo usmerja. Parkiriščni izziv ni bil kaj prida zahteven, recimo 4/10. A ob mimoidočih avtomobilih je bilo potrebno reč speljati hitro in med ozkimi koti. Prvič sem razmislil, kako pomoč pri parkiranju sliči na dirigenturo. Voznik, violinist ali pozavnar sledi taktirki dirigenta, ki krili z rokami in hkrati nekaj razlaga. Čeprav najverjetneje ne enega ne drugega ne bi zares potreboval. A nekako se kar ujameta. Pri vsej senzoriki in pameti, ki jo moderna avtomobilistika premore, je nujen del krmiljenja še vedno vraževerje šamanstva. Pritiskamo na neke gumbe in pedala, sledimo nekomu, ki krili in oddaja zvoke ter nekako čarobno v veliki večini primerov vozilo konča tam, kjer bi moralo. In kaj je centralen del tega vraževerja? Morda ste uganili. Zaupanje.
Ko vstopimo v ta dirigentski aranžma, je vse čisto. Nekdo dirigira, drugi pritiska na pedala. Brez problema. Ali poznate kak primer, kjer bi dirigent pristopil na pomoč in namenoma nekomu sporočil: »Še, še, kar na gas, imaš še 1 m.« In bi se zato voznik zaletel? Jaz takšne zlobe še nisem doživel niti zasledil.
No, da zaključim zgodbo o primorskem dirigentskem paru. Zanimalo me je, kateri jezik sta govorila, ker dirigenta nisem razumel. Ko sem hodil mimo, sem voznico v angleščini vprašal, od kod sta? In mi je odgovorila: »Jaz sem iz Lucije.« – V angleščini seveda. Zasmejal sem se in vprašal, kateri jezik pa on govori – in pokazal na dirigenta, ki je stal pri parkiromatu. In mi je odgovorila: »Ne vem, nisem ga razumela. Ne poznam ga.« Zasmejala sva se in odšla vsak svojo pot. Kakšna krasna dogodivščina. Dva popolna tujca, brez skupnega jezika, se nista zares razumela, ampak ju je vezalo popolno zaupanje.
Iščite svoje dirigente. Lažje vam bo in svet bo svetlejši.