Arhivi Kategorije: Kritike

Dober nateg je dober

Obstaja temeljni strah, ki tiči globoko v kosteh vsakega človeka, še posebej takšnega, ki se smatra za ustvarjalca. To je, preprosto, strah pred predvidljivostjo. Nekateri ga zmotno zamenjujejo s strahom pred staranjem, a v resnici gre za nekaj bolj temeljnega. Ideja, da se bomo polenili, sprevrgli v samonamembno zdriz organske mase, ki svoje zadnje moči usmerja v lastno ohranitev, dejansko ni toliko odvisna od starosti kot stanja duha. 

Samo pomislite, kolikokrat na to idejo naletimo v filmih. Pomislite na vse zlobce in njihove funkcije. Zombiji. Tehnokrati brez duše. Obsedenci z lastno podobo in močjo. In končno, propadli igralci. Prvi in zadnji so v resnici najhujši – njihov obstoj opominja na to, da so nekoč imeli dušo, pa so jo izgubili in se spremenili v vandrajoč kup odpadkov, ki lahko zgolj čaka na kroglo v možganih, ki bi jih odrešila te eksistencialistične bede.

Once upon a time in Hollywood je film o zombijih. O Ricku Daltonu, igralcu vesternov, ki se počasi spoprijema s svojo zombifikacijo, o njegovem kaskaderskem dvojniku, ki je ta proces po vsej verjetnosti že zaključil. O Sharon Tate, ki sicer še ne bi smela postati zombi, a bo v to stanje porinjena vsak hip. Končno je to tudi film o Quentinu Tarantinu. Ki – uganili ste – pospešeno prihaja v to stanje.

S tem nočem reči, da je Tarantino izgubil svoj šarm ali celo posnel podpovprečen, nezabaven film. Njegov slog ostaja nedotaknjen, njegov smisel za postmodernistični humor pa nenadjebljiv. Once upon a time in Hollywood je šolski primer filma, ki bi ga lahko raztegnili na štiri ure, ne da bi tvegali en sam samcat odhod iz dvorane. Gledalcu ponudi tisti že dobro znani občutek, da bo lahko po filmu vsako sekvenco seciral in razdeloval v nedogled. 

Pravim samo, da sem sploh prvič zaslutil obrise predvidljivosti. Motor pod pokrovom čudovitega Cadillaca je bil slišen. Bosa stopala so se spet upirala v vetrobran, ker se jih drugam ni več dalo odložiti. In že petič ali šestič zapored se je film iztekel v enem samem šokantnem dejanju, kjer hudobci potegnejo najkrajšo možno travico.

Once upon a time in Hollywood, se mi je posvetilo, je pravzaprav 3-urni rajc. Kot bi te film s svojimi anekdotami in vinjetami počasi masiral po hrbtu, te uvidevno obrnil in slekel do konca, nato pa ti ga vrgel iz gat in božansko zdrkal s tremi premišljenimi, a sunkovitimi potegi. Le trenutek za tem se mi je posvetilo, da so takšni pravzaprav vsi Tarantinovi filmi. V vsej njihovi genialnosti je metoda vselej enaka, četudi genialna v svoji samoironičnosti. Od tu pravzaprav tisti domači občutek, da se režiser ves čas poigrava s teboj, te vleče za kurac, pardon, nos, preden zaključi v zadovoljujočem crescendu. 

Je torej zaskrbljujoče, da je Tarantino postal režijski zombi, ki vsakič privleče na plano žanrsko mineštro s stripovskimi liki in priokusom boljšega življenja? Je njegova odločitev, da posname samo še en film, morda pravilna? 

Niti malo. No, morda v idealnem svetu, kjer bi v kinu namesto stripovskih nadaljevanj vrteli samo izvirne avtorske filme. Tako pa je “Tarantino” edina zombijevska franšiza, pred katero vselej z veseljem slečem hlače.

ŠE DANES JE … V HOLLYWOODU

Stal sem v vrsti pred glavno blagajno bežigrajskega kina, sline so se mi cedile, ugibal sem, ali bosta dve največji dozi kokic dovolj za dve uri in tri četrt dolgi spektakel, ki se bo zdaj zdaj pričel. Končno je bil pred menoj le še en obiskovalec. Slišal sem ga vprašati študentko za pultom: »Živjo, je na voljo še kakšna karta za tanovega Tarantina?« Preberi več ŠE DANES JE … V HOLLYWOODU

LED STALJEN, PEPEL V KAMINU. 1.0

In je konec. Konec je. Dolgo smo ga čakali; nekateri s skrbjo, drugi z naveličanjem, tretjim je pošlo celo toliko moči, da zaključka niti pogledali ne bodo; a dejstvo ostaja: igra prestolov se je odigrala. Kaj pa zdaj? Hja, nič, pogovorimo se. V tednu po zaključnem delu serije (2011-2019) je večina odzivov precej negativnih. Kritično oko nima veliko dela, preden najde elemente, ki jih lahko pograja. Mnogo jih je. Nesmiselno bi bilo le naštevati in ponavljati ostre besede, ki jih že mesec in pol spremljamo, odkar se je odvrtela prva epizoda osme sezone, s katerimi se mora strinjati vsak iskreni konsumer. Prav tako bi hitro zaključili debato, če bi se spustili v hvaljenje vsega, kar nam je bilo všeč. Zato smo se Jezdeci odločili, da začinimo svojo revijo s serijo analitičnih pogledov na monumentalno delo, ki bo za vselej zaznamovalo našo kulturo – od referenc in memov do zgodbovnih obratov in arhetipov. Tukaj je prvi od teh prispevkov.
Preberi več LED STALJEN, PEPEL V KAMINU. 1.0

TABUJI. ALIENEJE: ZGODBA ZA JUTRI: TABU

OPOZORILO: Spodnji skupek alinej vsebuje prenekateri razvajalček. Kdor si ogleda filma ne bi rad kvaril s prevelikim vpogledom v vsebino, mu je svetovano branje kritike prek sledeče povezave.

* * *

– Dve desetletji po združitvi prvotne zasedbe in kmalu zatem njihovo pojavo v slovenskem glasbenem prostoru s prvencem On (2000), je širša javnost končno dobila že dolgo želeni dokumentarni film o življenju glasbene skupine Tabu z naslovom Zgodba za jutri (2019), ki smo ga tako zelo potrebovali. Oh, ne, ne, kaj govorim?, nihče ne potrebuje tega filma. Preberi več TABUJI. ALIENEJE: ZGODBA ZA JUTRI: TABU

VSEMU NAVKLJUB

Kar mi je všeč pri pesniških zbirkah, kot je Negotovosti navkljub (revija Mentor, 2018) Katarine Gomboc, je njihova iskrena skromnost. Literarnoteoretski zapisi o sodobni književnosti so obsojeni na vsaj omembo pojmov a la ‘mali človek’ in ‘propad velike zgodbe,’ obe zvezi besed pa sta hkrati še v službi dobrega starega od obdobja romantike zlajnanega ‘preloma s tradicijo.’ Preberi več VSEMU NAVKLJUB