Zadnje čase mi v življenju v resnici prav nič ne manjka. Razen razumevanja in potrpljenja. Verjetno ne mine dan, ko me ne bi vsaj ena informacija vrgla s tira. Včasih me določene novice znervirajo do te mere, da padem v depro za par dni oziroma vanjo padem v momentu, ko začnem razmišljati, kako zelo v riti je naš svet.
Ker svojega življenja še vedno nisem uspela spraviti v ravnovesje glede opravkov ali opravil, je moja glava večino časa preobremenjena, zatorej nesposobna mentalnih naporov ob večerih. Tako moj večerni odklop predstavlja gledanje totalnih gluposti. Predvsem so to razni resničnostni šovi, ki me odpeljejo v neke druge svetove in mi omogočijo, da se ukvarjam z drugimi, namesto da bi se sama s sabo. Velikokrat sem potem tudi hvaležna za ljudi, ki jih imam okoli sebe, ker vidim, da nimajo vsi take sreče v življenju.
Ravno te dni se je odvijal finale enega izmed teh šovov in že samo to, kar je bilo prikazano, me je pretreslo in razjezilo. Opomnik sami sebi: Nehaj gledati ta jajca, ker te očitno ne sprostijo. Že med potekom sem bila večkrat šokirana nad dejanji določenih osebkov in razočarana, ker se produkcija ni odločila takih ljudi disciplinirati in odstraniti iz oddaje. Ampak saj nam je jasno. Televizijskim hišam je pomembno samo eno: Zaslužek, ki je odvisen od gledanosti. In ker se ljudje hranimo z dramo, je gledanost takih oddaj visoka. Saj mi je jasno, da je to nekakšen socialni eksperiment, ki ga ljudje spremljamo v živo, ampak neke meje bi pa vseeno morale biti. To, da nekaznovane ostanejo kraje, laži ter nasilje in da se takih zadev ne sankcionira, je hudo narobe. V svetu, kjer je prevzemanje odgovornosti ogrožena lastnost, bi morali biti ravno mediji tisti, ki se postavijo na stran žrtev in povedo, kaj je prav in kaj ne. Mediji bi morali odstraniti neuravnovešene osebke, ki so nevarni za okolico in se od njih distancirati. Ampak ko pogledaš te šove, imaš občutek, da namerno izberejo čim več psihično nestabilnih ljudi. Kako bodo ti udeleženci potem izpeljali različne pritiske pa nihče ne ve. Vse super in fino, dokler ne pride do zgoraj opisanih dejanj, za katera nihče ne nosi posledic.
Take stvari me razjezijo in razžalostijo. Lahko bi samo nehala gledati tovrstne oddaje in bi mi bilo verjetno lažje v življenju. V resnici mi je vse bolj všeč ideja o selitvi v neko odmaknjeno vilo Čiračara, kjer ni signala in bi tam živela v svojem milnem mehurčku. Misel, ki se mi vse pogosteje poraja ob informacijah, ki me vržejo s tira, hkrati pa me malenkost straši, ker je moj odnos do ljudi vse bolj sovražen in nepotrpežljiv.
Vedno za vsem tem pride zavedanje, da je situacija rešljiva tudi brez selitve v odročne kraje in da se moram le nehati ukvarjati s stvarmi, na katere nimam vpliva. Nimam niti energije za vso to silno dramo, ki se odvija okoli mene, a nekako vedno najdem pot do nje. Le ukiniti si moram vse komercialne programe, si kupiti DVD plejer, se odklopiti od svetovnega spleta in moj milni mehurček bo skorajda popoln … Ker še vedno moram hoditi v službo, kjer me določene zadeve tudi znervirajo do te mere, da porabim preveč energije za umiritev živčnega sistema.
Marsikdo bi rekel, da privlačiš tisto, o čemer razmišljaš, ampak ali je prav, da se povsem distanciram od vsega za ljubi mir? Morda pa te modrosti in veščine pridejo z leti. Tako da najbolje, da se udobno namestim in čakam, kdaj me bo srečala pamet in se bom nehala obremenjevati s stvarmi, ki jih ne morem spremeniti. Vas obvestim, ko in če se bo to zgodilo. Do takrat pa bom imela na dnevni bazi izpade, kako so ljudje grozni, neumni, nesočutni, nespoštljivi in še kaj.
Vidite, saj mi ne gre tako slabo. Le štiri negativne pridevnike sem naštela, preden sem obupala s pritoževanjem. Naj se čakanje prične.