Ko stopim v banko, se zmedem. Bančniki me zmedejo, okenca me zmedejo, pogled na denar me zmede, vse me zmede.

V trenutku, ko stopim čez prag banke s kakšnim poslovnim namenom, postanem neodgovorni idiot.

To mi je bilo jasno vnaprej, a moja plača se je povišala na petdeset dolarjev mesečno in začutil sem, da je banka edino mesto, kjer bi jih lahko shranil.

Tako sem se opotekel v stavbo in se ponižno razgledoval po bančnikih. Mislil sem si, da mora človek, ki odpira račun, govoriti s poslovodjo. Preberi več MOJA FINANČNA KARIERA →

Nekateri ljudje – ne vi ali jaz, kajti mi se imamo celovito pod nadzorom – toda nekateri ljudje se znajdejo v resničnih težavah, ko se poslavljajo preko telefona ali pa od večernega obiska. Ko se približuje trenutek in se obiskovalec počuti, da se ima pravico posloviti, vstane in naznani: »No, zdaj pa mislim … « Nato pa ti ljudje nasproti porečejo: »Oh, moraš že iti? Pa saj je vendar še tako zgodaj.« In takrat se začne pomilovanja vreden boj. Preberi več GROZNA USODA MELPOMENUSA JONESA →