Arhivi Kategorije: Prevodi
SPODREZATI JIMA BROWNA
… se nadaljuje …
Naslednjih nekaj minut nihče od nas ni spregovoril. Larryja sem se moral znebiti, preden bi nas zaradi njega vse pomorili. Lahko bi poklical policijo, a morda bi me potem po televiziji predstavili kot tistega, ki je pomagal idiotu, ki je podrl Jima Browna. Dovolj je bilo, da je tako razmišljala ena tolpa, nisem potreboval sovraštva celega mesta. In če dobro pomislim, pri moji sreči, verjetno bi bil obtožen in aretiran zaradi pomoči in skrivanja kriminalca; potem bi me pa skupinsko posiljevali vsi zaporniki, ki obožujejo Jima Browna. Preberi več SPODREZATI JIMA BROWNA
SPODREZATI JIMA BROWNA
Larry Moore je najbolj patetična oseba, ki sem jih kadar koli poznal. Prav tako je eden redkih ljudi, ki sem jih poznal, da mu je uspelo priti na televizijo. Razlog, da je prišel na televizijo, je bil tako spektakularno bedast, celo za Larryja, da temu nihče od nas ni verjel. Še zdaj pravzaprav ne moremo. Na vsake toliko, ko sedimo na pivu, se kdo od nas spomni in reče: »Hej, a veste takrat, ko je Larry … ?« Seveda se spomnim. Ni me treba posebej opominjati. Spomnim se tega vsakič, ko dežuje. Preberi več SPODREZATI JIMA BROWNA
INDUSTRIJA OBŽALOVANJA/TRAGEDIJ/SOČUTJA
Vsi se pritožujejo, da je naša družba »družba žrtev«. O družbi žrtev pravzaprav ne vem ničesar, bi pa rad zapisal nekaj besed o »industriji obžalovanja, tragedij in sočutja«.
Sedma sila, novinarji, mediji, se poigravajo z nami. Dobršen del odmerjenih novic sestoji iz težav drugih ljudi, da bi naše misli posledično odtavale stran od stvari, ki bi nas morale zares motiti. V osrčju predstav medijev je, če se nam bo smilil vsako bolno, poškodovano ali mrtvo bitje na tem planetu, nam bo zmanjkalo časa za razmislek, koliko so zares v kurcu naša lastna življenja in v kakšnem mizernem stanju se nahaja današnja družba. Preberi več INDUSTRIJA OBŽALOVANJA/TRAGEDIJ/SOČUTJA
NAJLJUBŠI ČAS
Veste, kaj me moti? Ljudje, ki hočejo vedeti, koliko je ura. Tisti, ki pridejo do mene na ulici in vprašajo: »Koliko je ura?« Kot da sem jaz osebno zadolžen, da merim in hranim tovrstne številke.
Včasih se izrazijo nekoliko drugače. Vprašajo: »Oprostite, ali veste, koliko je?« In jaz odgovorim: »Ne. Bojim se, da ne vem. Nisem vedel niti zjutraj, ko sem odšel iz hiše. Je morda kakšna možnost, da ste vedeli, koliko je in potem pozabili šteti? Veste, zdaj ko ste ravno omenili, se mi dozdeva, da vojska ve, koliko je. V Washingtonu. Ves čas hranijo v observatoriju in po malem ga spustijo na plano vsak dan. Ne preveč, seveda, ravno dovolj. Ne bi nam dovolili imeti preveč časa; morda ga ne bi primerno izkoristili.« Včasih, če se resnično dobro počutim, ko me vprašajo, ali vem, koliko je, enostavno odgovorim: »Ja.« In odkorakam. Preberi več NAJLJUBŠI ČAS