Nekateri ljudje – ne vi ali jaz, kajti mi se imamo celovito pod nadzorom – toda nekateri ljudje se znajdejo v resničnih težavah, ko se poslavljajo preko telefona ali pa od večernega obiska. Ko se približuje trenutek in se obiskovalec počuti, da se ima pravico posloviti, vstane in naznani: »No, zdaj pa mislim … « Nato pa ti ljudje nasproti porečejo: »Oh, moraš že iti? Pa saj je vendar še tako zgodaj.« In takrat se začne pomilovanja vreden boj.
Mislim, da je najbolj žalostni primer opisane zagate, ki ga poznam, moj ubogi prijatelj Melpomenus Jones, kurat po poklicu – tako prijetni, mladi možak, komaj triindvajset let! Preprosto ni zmogel oditi stran od ljudi. Bil je preveč preprost, da bi se lagal in preveč pobožen, da ni želel izpasti grob. Nekoč se je zgodilo, da je šel v družbo prijateljev na prvi dan svojega letnega dopusta. Naslednjih šest tednov je imel samo zase – in nasploh brez obveznosti. Malo je kramljal, spil je dve skodelici čaja, nato pa si je mislil, da je družbi izkazal že dovolj časti in se želel odpraviti:
»No, zdaj pa mislim … «
Toda gostiteljica je dejala: »Oh, ne! Gospod Jones, kaj res ne morete ostati vsaj še malo dlje?«
Jones je vedno povedal po resnici. »Oh, da,« je dejal, »seveda, lahko, er, ostanem.«
»Potem pa, prosim, ne odidite.«
Ostal je. Spil je enajst skodelic čaja. Mrak je padel. Ponovno se je dvignil.
»No, tako,« je dejal sramežljivo, »zdaj pa resnično mislim … «
»Morate že iti?« je gospa vljudno vprašala, »upala sem, da bi morda lahko ostali še na večerji … «
»Oh, no, saj to bi lahko, veste,« je Jones odvrnil, »če bi … «
»Potem pa, prosim, ostanite, prepričana sem, da bo moj soprog navdušen.«
»Dobro,« je dejal neprepričljivo, »bom ostal.« In se je sesedel nazaj v svoj stol, napolnjen s čajem in ves pobit.
Oče hiše je prišel domov. Povečerjali so. Ves čas obroka je Jones načrtoval svoj odhod ob osem in trideset. Vsa družina se je spraševala, ali je gospod Jones neumen in zamorjen ali le neumen.
Po večerji se je gospodarica odločila, da ga »spravi v boljšo voljo« in mu pokaže nekaj fotografij. Predenj je razprostrla družinski arhiv, več polnih albumov – fotografije očetovega strica in njegove žene, pa maminega brata in njegovega malega sinka, precej zanimivo fotografijo prijatelja očetovega strica v njegovi bengalski uniformi, sila dobro posneto fotografijo psa partnerice očetovega dedka in zelo strašljivo fotografijo očeta, našemljenega v hudiča za maškarado. Ob osem in trideset je Jones pregledal enainsedemdeset fotografij. Bilo jih je pa še okoli devetinšestdeset, ki jih ni. Vstal je.
»Zdaj pa vam moram zaželeti lahko noč,« je skoraj prosil.
»Zaželeti lahko noč?!« so zavzdihnili, »pa saj je komaj pol devetih! Imate kaj pomembnega za početi?«
»Nič,« je priznal, zamomljal nekaj o tem, da lahko ostane šest tednov, in se obupano zasmejal.
Nato pa se je izkazalo, da je najljubši otročič družine, tako zelo ljubka zver, gospodu Jonesu skrila klobuk, zaradi česar je oče vztrajal, da mora še malo ostati in ga povabil na pipo in pogovor. Oče je pokadil pipo in Jonesu odmeril pogovor, ta pa je še kar ostal. Vsako sekundo je pomislil, da bi odšel, a ni mogel. Nakar se je oče Jonesa že precej naveličal, vstal je in končno dejal, z izrazitim ironičnim tonom, da bi bilo najbolje, ko bi Jones ostal celo noč, da se bodo bolje navadili en drugega. Jones seveda ni razumel in se je zahvalil s solznimi očmi. Oče ga je pospremil do postelje v sobi za goste in ga z vsem srcem preklel.
Po zajtrku naslednje jutro je oče odšel v službo do mesta in se poslovil od Jonesa, ki se je, ves potrt, igral z dojencem. Volja ga je povsem zapustila. Želel si je oditi cel dan, a um se mu je ovil v meglo in mu preprosto ni uspelo. Ko se je oče zvečer vrnil domov, je bil presenečen in vidno razočaran, da je bil Jones še vedno tam. Pomislil je, da se ga lahko znebi s šalo in mu je dejal, da mu bodo morali za njegov obisk še zaračunati, he, he! Nesrečni mladenič se je za trenutek zmedeno zastrmel predse, nato pa v očetovo dlan stisnil mesečno najemnino za naprej in se zrušil po tleh ter zajokal.
V dneh, ki so sledili, je bil ves muhast in ni se dalo govoriti z njim. Držal se je, seveda, salona in sčasoma se je pomanjkanje svežega zraka in telovadbe začelo poznati na njegovem zdravju. Čas je zapravljal s pitjem čaja in gledanjem v fotografije. Po ure je stal in opazoval fotografije prijatelja očetovega strica v bengalski uniformi – govoril z njo, včasih žolčno preklinjal. Pamet ga je opazno zapuščala.
Nekega dne se je zrušil. Odnesli so ga navzgor v pobesnelem deliriju in z vročino. Bolezen, ki je sledila, je bila grozna. Nikogar ni prepoznal, niti prijatelja očetovega strica v bengalski uniformi. Na vsake toliko se je dvignil v postelji in zajavkal: »No, zdaj pa mislim … « in nato telebnil nazaj na blazine z grozljivim smehom. Drugič, spet, je skočil pokonci in zavpil: »Še eno skodelico čaja in še več fotografij! Več fotografij! Ha, ha!«
In nato, po mesecu trpljenja, na zadnji dan dopusta, je odšel s tega sveta. Pravijo, da ko je nastopila njegova zadnja minuta, se je dvignil v sedeči položaj s prekrasnim nasmeškom in igrivo samozavestjo na obrazu ter dejal: »Tako, angeli me kličejo, bojim se, da moram pa zdaj resnično oditi. Lepo vas pozdravljam!«
In odhod njegovega duha iz tiste hiše-ječe je bil tako bliskovit kot skok bežeče mačke čez vrtno ograjo.
‘Grozna usoda Melpomenusa Jonesa’ je prevod kratke zgodbe ‘The Awful Fate of Melpomenus Jones’ učitelja, politologa in humorista Stephena Leacocka iz avtorjeve zbirke kratkih zgodb ‘Literary Lapses’.