Arhiv Značk: kratka zgodba

NEKAKŠNA METAFORA

Tistega dne je Godwina težilo precej stvari. Slabo vreme zunaj je puščalo posledice na njegovem kolenu in želodcu. Radiator je oddajal nekakšne glasne zvoke, a iz sebe ni spravil prav veliko toplote, sploh pa ne za tako staro in zračno stanovanje. Zdelo se je, da visoke stene kar prepuščajo hlad od zunaj, ki se je Godwinu zažiral naprej v razbolene kosti.

Potem pa je Godwina tam okoli dveh popoldne še posebej močno vznemirilo sledeče spoznanje: Ugotovil je namreč, da ima cimra. To ga je izredno začudilo – bil je namreč pod vtisom, da že skoraj desetletje svojega vdovstva živi sam. Še bolj ga je začudilo, ko je videl, kako se je njegov sostanovalec namestil – živel je namreč na stropu, viseč z glavo proti tlom kot netopir. Preberi več NEKAKŠNA METAFORA

LEST EKŠN HIRO

Najprej sem bil skeptičen nad idejo, da na našo največjo, praktično D, misijo, privlečemo s sabo člana tako imenovane strokovne javnosti. Zdela se mi je idealna priložnost, da se eden njihov infiltrira v naše vrste in sabotira vse skupaj, a moram priznati, da mi je fant prirasel k srcu že takoj, ko sem ga zagledal.

Mlad, mozoljast, špeglar, pravi gikovski tip, tak ki vsak dan gleda hentai. Proper lolikom kandidat, če me vprašate. Se je predstavil kot mladi raziskovalec bioekozelenekemije ali nekaj podobnega. Smo takoj vedeli, da lahko hodimo po njem. »Poslušaj, gušter,« sem mu rekel in ga boksnil v ramo, »vse lahko fotkaš, delaš si lahko beležke, iščeš lahko vse možne razlage, ampak komando imamo mi, ti je jasno? Bolj specifično jaz. Štekaš? Poglej tale znak na moji uniformi.« Preberi več LEST EKŠN HIRO

IZPOSOJA VŽIGALICE

Človek bi si mislil, da si je sposoditi vžigalico na ulici preprosta stvar. A katero koli bitje, ki je že kdaj poskusilo kaj takšnega, vam lahko potrdi, da temu ni tako in bo pripravljeno priseči, da so moje izkušnje nedavnega večera še kako tipične.

Stal sem na vogalu ulice s cigaro, ki sem jo želel prižgati. Bil pa sem brez vžigalic. Čakal sem, dokler ni mimo prišel spodobno, normalno urejen možakar pa sem ga ogovoril:

»Oprostite, gospod, bi mi lahko naredili uslugo s posojo ene vžigalice?« Preberi več IZPOSOJA VŽIGALICE

TO PA RES NI AKLIH

To pa res ni aklih

Mlad par, tam pri 72 letih, si je razlagal, da ju čisto preveč vse bolí za svoja leta. Tu so kosti pa srce pa nekaj sta se vmes že prevarala pa marsikaj sta že dala čez, marsikaj sta si že priznala; nekaj še ne, kolikor je tega pač ostalo. Marsikaj sta si še pošnofala po telefonih, odkar jih pač uporabljata. In odkar jima je vnuk nastavil profil, da lahko SMS-e končno prebereta brez špeglov, sta se brez zavedanja spreminjala v dva paranoična in zaljubljena najstnika. Preberi več TO PA RES NI AKLIH

SPOMINI V SENCI

Na že moker asfalt so padale zadnje kaplje dežja, medtem ko so oblaki še vedno nadkrivali predmestje. Z vsakim trenutkom so postajali manj sivi in so vse bolj žareli, kot da bi iz njih sijala lastna svetloba. Zrak je dišal po svežini, ki je tistemu sicer turobnemu dnevu vračala občutek vedrine. Lahek veter je nežno božal vse na svoji poti.

Skoraj na samem koncu predmestja je stala ena hiša, ne prevelika, a tudi ne premajhna. Pravzaprav je bila ravno pravšnje velikosti. Zdaj je popolnoma prazna in osamljena.

Pred njo se je ustavil starejši avto. Ko so se vrata odprla, so zaškripala, iz vozila pa je stopil moški, ki se je takoj ustavil, se obrnil proti hiši in nepremično zrl vanjo. Preberi več SPOMINI V SENCI