Na termometru je kazalo blizu ledišča, ko je stari Micah vlekel svojo ženo po pustinji.
To mu ni bilo v kakšno posebno ugodje. Žena je bila, kot bi rekel prav tako stari Jeremiah, »težka kot cent.« To pa je z drugimi besedami pomenilo, da je bila mrtva.
Micah si je kljub mrazu na vsake toliko časa otrl pot z obraza in prisegel, da se je tokrat zadnjič poročil. Preberi več OPAZOVATI Z UDELEŽBO
To je neizmerno, fantastično, ljudje se objemajo, tečejo solze sreče, kakšen pojav in čudenje, na nekem mediju so dogajanje opisali kot pravo slovensko fenomenologijo, kar je v zaporih nasmejalo humaniste, glejte zdaj tale prizor, naš mladi lev, branitelj domovine in junak resnice se postavi pred Kofetarico, slovensko Mona Lizo, čeprav je nastala leta 1888 v Münchnu, pa nič zato, kajti Ivana Kobilca je čez in čez naša, mar nas ne presune, kako je znala naslikati oči in poglede – kot da te gledajo nazaj – dogajanje prenašamo po vseh slovenskih trgih, danes je cela Slovenija na nogah in povsod čakajo rešilci, da odpeljejo kakšno šibko srce, drevi ob 20:00 se na RTV Slovenija piše zgodovina, Poskočni muzikanti nam bodo zapeli o vinu in o tem, kako lepo je biti pijan, Preberi več ZGODBA O KOFETARICI
Vem, zakaj ste tu. Je dejal v trenutku, ko je stopil mednje.
S kotičkom očesa je videla, da se je fant poleg nje naježil po roki.
Tu ste, ker ste spoznali, da se svet ne vrti okoli vas. Lahko kričite, besnite, jočete ali se v tišini utopite – ničesar okoli sebe ne morete spremeniti. Njegova postava je bila povsem običajna, a vsakič ko je spregovoril, je zrasel za pol metra.
Govorijo vam, da živite v miru in blaginji. V resnici živite v puščavi. Daleč proč od stroja, ki mu pravijo civilizacija – ali njegovih upravljavcev. Marina je prekrižala roke in se udobno namestila. V tej zadušljivi kleti je bila edina sproščena – vsi ostali so v Preroka zrli, kot bi se iz njegovih ust vsipala nebeška mana. Preberi več PONUDBA IN PUŠČAVA
Sicer pa ni imelo pomena, kar je pravil. S štrikom okoli vratu, si je razlagal, da ne rabi tolažbe. Da ima dovolj, da ni na njem nič posebnega, da si želi le malo tišine. Če bi ga posneli, bi bil vsaj v nadaljevanki, dnevniku, nekaj. Če bi ga posneli, bi iz zapora spisal še avtobiografijo. Tako pa nič od njega. Sam je slonel ob budilki, sam ob obešalniku iz Ikee, sam je gledal zvita balkonska vrata in si zamišljal, kako bo lastniku stanovanja vendarle razložil, da jih je zjebalo bolj vreme kot on sam. Preberi več TIPIČNI LJUBLJANČAN
Tistega dne je Godwina težilo precej stvari. Slabo vreme zunaj je puščalo posledice na njegovem kolenu in želodcu. Radiator je oddajal nekakšne glasne zvoke, a iz sebe ni spravil prav veliko toplote, sploh pa ne za tako staro in zračno stanovanje. Zdelo se je, da visoke stene kar prepuščajo hlad od zunaj, ki se je Godwinu zažiral naprej v razbolene kosti.
Potem pa je Godwina tam okoli dveh popoldne še posebej močno vznemirilo sledeče spoznanje: Ugotovil je namreč, da ima cimra. To ga je izredno začudilo – bil je namreč pod vtisom, da že skoraj desetletje svojega vdovstva živi sam. Še bolj ga je začudilo, ko je videl, kako se je njegov sostanovalec namestil – živel je namreč na stropu, viseč z glavo proti tlom kot netopir. Preberi več NEKAKŠNA METAFORA
Uporabljamo piškotke. Več INFO
Za ogled vsebin te spletne stani se strinjate z uporabo piškotkov. Kliknite RAZUMEM ali spremenite nastavitve piškotkov.