Arhiv Značk: kratka zgodba

SPODREZATI JIMA BROWNA

se nadaljuje

Naslednjih nekaj minut nihče od nas ni spregovoril. Larryja sem se moral znebiti, preden bi nas zaradi njega vse pomorili. Lahko bi poklical policijo, a morda bi me potem po televiziji predstavili kot tistega, ki je pomagal idiotu, ki je podrl Jima Browna. Dovolj je bilo, da je tako razmišljala ena tolpa, nisem potreboval sovraštva celega mesta. In če dobro pomislim, pri moji sreči, verjetno bi bil obtožen in aretiran zaradi pomoči in skrivanja kriminalca; potem bi me pa skupinsko posiljevali vsi zaporniki, ki obožujejo Jima Browna. Preberi več SPODREZATI JIMA BROWNA

SPODREZATI JIMA BROWNA

Larry Moore je najbolj patetična oseba, ki sem jih kadar koli poznal. Prav tako je eden redkih ljudi, ki sem jih poznal, da mu je uspelo priti na televizijo. Razlog, da je prišel na televizijo, je bil tako spektakularno bedast, celo za Larryja, da temu nihče od nas ni verjel. Še zdaj pravzaprav ne moremo. Na vsake toliko, ko sedimo na pivu, se kdo od nas spomni in reče: »Hej, a veste takrat, ko je Larry … ?« Seveda se spomnim. Ni me treba posebej opominjati. Spomnim se tega vsakič, ko dežuje. Preberi več SPODREZATI JIMA BROWNA

NIMFOMATIČNI PORIVAČ

se nadaljuje

Iz žepa je vzel cigareto in si pri klošarju za 5 evrov zakupil ledeno hladno pivo. Pristni merkatorček, ki so ga radi pili. Za nagrado je v skupinici z zaupanjem pridobil še šluk iz skupne flaše žganja. Najmočnejšega, ki so ga našli, za najmanj denarja. Baje pribije, baje po njem vsaj zaspijo in se ne zbudijo do jutra. Tiho je okoli. In nekdo žvižga ob cesti. V podhodu je še vedno vse umazano, ker jim je voda udarila ven. Lastniki lokalčkov spravljajo ven napihnjeno iverko, ti so že zdavnaj opustili sanje na dopust, zdaj jim je zmanjkalo denarja. Zdaj morajo kupiti nove šalterje in štekerje. Preberi več NIMFOMATIČNI PORIVAČ

POLDA

Saj ni vedel točno, kaj je bilo narobe zjutraj. Nekaj ni šlo skupaj, nekaj ga je bolelo, v jajcih ga je ščemelo in ni in ni se znal prav počohat. Skelelo ga je. Če je vstal s postelje, ga je zaštihalo še v križu, potem mu je postalo slabo, zameglil se mu je vid in eto – vertigo, opet. Ali kakor koli so že dohterji imenovali to sranje. Miza je bila malo levo, malo desno, luči so mu bleščale, noge so se tresle, pivo ni pasalo, čikov pa sploh ni zmogel najti v svojem usranem stanovanju v še bolj usrani in tipični socialščini. Preberi več POLDA