To je neizmerno, fantastično, ljudje se objemajo, tečejo solze sreče, kakšen pojav in čudenje, na nekem mediju so dogajanje opisali kot pravo slovensko fenomenologijo, kar je v zaporih nasmejalo humaniste, glejte zdaj tale prizor, naš mladi lev, branitelj domovine in junak resnice se postavi pred Kofetarico, slovensko Mona Lizo, čeprav je nastala leta 1888 v Münchnu, pa nič zato, kajti Ivana Kobilca je čez in čez naša, mar nas ne presune, kako je znala naslikati oči in poglede – kot da te gledajo nazaj – dogajanje prenašamo po vseh slovenskih trgih, danes je cela Slovenija na nogah in povsod čakajo rešilci, da odpeljejo kakšno šibko srce, drevi ob 20:00 se na RTV Slovenija piše zgodovina, Poskočni muzikanti nam bodo zapeli o vinu in o tem, kako lepo je biti pijan, Preberi več ZGODBA O KOFETARICI
Arhiv Značk: proza
PONUDBA IN PUŠČAVA
Vem, zakaj ste tu. Je dejal v trenutku, ko je stopil mednje.
S kotičkom očesa je videla, da se je fant poleg nje naježil po roki.
Tu ste, ker ste spoznali, da se svet ne vrti okoli vas. Lahko kričite, besnite, jočete ali se v tišini utopite – ničesar okoli sebe ne morete spremeniti. Njegova postava je bila povsem običajna, a vsakič ko je spregovoril, je zrasel za pol metra.
Govorijo vam, da živite v miru in blaginji. V resnici živite v puščavi. Daleč proč od stroja, ki mu pravijo civilizacija – ali njegovih upravljavcev. Marina je prekrižala roke in se udobno namestila. V tej zadušljivi kleti je bila edina sproščena – vsi ostali so v Preroka zrli, kot bi se iz njegovih ust vsipala nebeška mana. Preberi več PONUDBA IN PUŠČAVA
TIPIČNI LJUBLJANČAN
Sicer pa ni imelo pomena, kar je pravil. S štrikom okoli vratu, si je razlagal, da ne rabi tolažbe. Da ima dovolj, da ni na njem nič posebnega, da si želi le malo tišine. Če bi ga posneli, bi bil vsaj v nadaljevanki, dnevniku, nekaj. Če bi ga posneli, bi iz zapora spisal še avtobiografijo. Tako pa nič od njega. Sam je slonel ob budilki, sam ob obešalniku iz Ikee, sam je gledal zvita balkonska vrata in si zamišljal, kako bo lastniku stanovanja vendarle razložil, da jih je zjebalo bolj vreme kot on sam. Preberi več TIPIČNI LJUBLJANČAN
LEST EKŠN HIRO
Najprej sem bil skeptičen nad idejo, da na našo največjo, praktično D, misijo, privlečemo s sabo člana tako imenovane strokovne javnosti. Zdela se mi je idealna priložnost, da se eden njihov infiltrira v naše vrste in sabotira vse skupaj, a moram priznati, da mi je fant prirasel k srcu že takoj, ko sem ga zagledal.
Mlad, mozoljast, špeglar, pravi gikovski tip, tak ki vsak dan gleda hentai. Proper lolikom kandidat, če me vprašate. Se je predstavil kot mladi raziskovalec bioekozelenekemije ali nekaj podobnega. Smo takoj vedeli, da lahko hodimo po njem. »Poslušaj, gušter,« sem mu rekel in ga boksnil v ramo, »vse lahko fotkaš, delaš si lahko beležke, iščeš lahko vse možne razlage, ampak komando imamo mi, ti je jasno? Bolj specifično jaz. Štekaš? Poglej tale znak na moji uniformi.« Preberi več LEST EKŠN HIRO
ROŠADA
… se nadaljuje …
»No, ale … Kaj je bilo tako nujnega?«
»Sonja, videl sem … Zdi se mi, da sem videl Žareta.«
»Žareta? Čakaj, a si ga videl, ali se ti samo zdi, da si ga videl?«
»Mislim, bil je kot on, samo da … «
»Samo da, kaj? Kje si ga videl?«
»Sej to! Vidu sem ga v McDonald’su v Šiški!«
»Čaki, čaki, čaki. Žareta si videl v Meku v Šiški? Žare nikoli ne bi šel v Meka! Sploh pa ne v Šiško!« Preberi več ROŠADA