Arhiv Značk: proza

PONOVNO NA ROBU

  1. september 2089, 11:50

Gyyu je že pošteno krulilo v želodcu. Njegov bioritem je bil že več kot teden dni snet z ustaljenih tirnic. Malo lačen, malo žejen, malo potreben, malo zaspan. Zavedal se je, da poštenega posla ni opravil od lanskega decembra, ko je prvič pomislil na penzijo. Čeravno je takrat v žep pospravil dovolj točk za dostojno preživljanje druge polovice življenja (ali morda nekoliko manj; uparjevanje, ki ga je prakticiral bolj pogosto, odkar ni več vedel, kam z vse večjo količino prostega časa, verjetno ni podaljševalo njegovega obstoja), ga je vse bolj živciral občutek, da bo po potegnjeni črti tudi on – kot vsi mi – le povrnjen v prah in nič drugega. Spomnil se je enega redkih predavanj na fakulteti, ki ga je obiskal, preden je sklenil, da to ni zanj: nekaj v zvezi z modernimi posamezniki, zaznamovanimi z nepojasnjenim pritiskom, da morajo na svetu pustiti svoj pečat. Pritisnil je na gumb svoje najljubše igračke in v pljuča potegnil z vonjem smodnika zmešan odmerek nikotina. Preberi več PONOVNO NA ROBU

NI PRAV

Ni prav, sva kričala. Tako ne gre, sva pravila. Zlovešče sva se gledala, ko sem ji držal roke pod hlačkami.

Seveda ni prav, nič ne gre skupaj. Spet sem se znašel v zagonetki, ki je najmanj neumna. Zdelo se mi je, da bo kdaj drugače, da se mi bo enkrat uspelo znajti v tipično zdravo romantični sceni. Da bom jaz tisti grduh z okli namesto zob in ona glupača, ki se bo pogovarjala s svojimi šalcami. Preberi več NI PRAV

TIPIČEN DREK

Zdela si se mi rahlo neumna, kuzlica primarnega kova in primarnih misli. Saj si se takšno tudi prodajala. Slikce na raznih portalih, popisana z (angleškimi) besedami, kot so kurba, pofukaj me, uporabljena, koš za izlive preprostežev … svašta. Pretiravaš. Kurbi se pač ni treba podpisat s takšnim poceni sranjem. Kurba je kurba, ali pa to zgolj želi biti. Pokaži se pred nami z vsaj dvema kurcema sredi grla in, verjemi, verjeli ti bomo, ne rabiš črnega flomastra, ne rabiš rdeče šminke. Preberi več TIPIČEN DREK

SPODREZATI JIMA BROWNA

se nadaljuje

Naslednjih nekaj minut nihče od nas ni spregovoril. Larryja sem se moral znebiti, preden bi nas zaradi njega vse pomorili. Lahko bi poklical policijo, a morda bi me potem po televiziji predstavili kot tistega, ki je pomagal idiotu, ki je podrl Jima Browna. Dovolj je bilo, da je tako razmišljala ena tolpa, nisem potreboval sovraštva celega mesta. In če dobro pomislim, pri moji sreči, verjetno bi bil obtožen in aretiran zaradi pomoči in skrivanja kriminalca; potem bi me pa skupinsko posiljevali vsi zaporniki, ki obožujejo Jima Browna. Preberi več SPODREZATI JIMA BROWNA

SPODREZATI JIMA BROWNA

Larry Moore je najbolj patetična oseba, ki sem jih kadar koli poznal. Prav tako je eden redkih ljudi, ki sem jih poznal, da mu je uspelo priti na televizijo. Razlog, da je prišel na televizijo, je bil tako spektakularno bedast, celo za Larryja, da temu nihče od nas ni verjel. Še zdaj pravzaprav ne moremo. Na vsake toliko, ko sedimo na pivu, se kdo od nas spomni in reče: »Hej, a veste takrat, ko je Larry … ?« Seveda se spomnim. Ni me treba posebej opominjati. Spomnim se tega vsakič, ko dežuje. Preberi več SPODREZATI JIMA BROWNA