Arhiv Značk: proza

TIPIČEN DREK

Zdela si se mi rahlo neumna, kuzlica primarnega kova in primarnih misli. Saj si se takšno tudi prodajala. Slikce na raznih portalih, popisana z (angleškimi) besedami, kot so kurba, pofukaj me, uporabljena, koš za izlive preprostežev … svašta. Pretiravaš. Kurbi se pač ni treba podpisat s takšnim poceni sranjem. Kurba je kurba, ali pa to zgolj želi biti. Pokaži se pred nami z vsaj dvema kurcema sredi grla in, verjemi, verjeli ti bomo, ne rabiš črnega flomastra, ne rabiš rdeče šminke. Preberi več TIPIČEN DREK

SPODREZATI JIMA BROWNA

se nadaljuje

Naslednjih nekaj minut nihče od nas ni spregovoril. Larryja sem se moral znebiti, preden bi nas zaradi njega vse pomorili. Lahko bi poklical policijo, a morda bi me potem po televiziji predstavili kot tistega, ki je pomagal idiotu, ki je podrl Jima Browna. Dovolj je bilo, da je tako razmišljala ena tolpa, nisem potreboval sovraštva celega mesta. In če dobro pomislim, pri moji sreči, verjetno bi bil obtožen in aretiran zaradi pomoči in skrivanja kriminalca; potem bi me pa skupinsko posiljevali vsi zaporniki, ki obožujejo Jima Browna. Preberi več SPODREZATI JIMA BROWNA

SPODREZATI JIMA BROWNA

Larry Moore je najbolj patetična oseba, ki sem jih kadar koli poznal. Prav tako je eden redkih ljudi, ki sem jih poznal, da mu je uspelo priti na televizijo. Razlog, da je prišel na televizijo, je bil tako spektakularno bedast, celo za Larryja, da temu nihče od nas ni verjel. Še zdaj pravzaprav ne moremo. Na vsake toliko, ko sedimo na pivu, se kdo od nas spomni in reče: »Hej, a veste takrat, ko je Larry … ?« Seveda se spomnim. Ni me treba posebej opominjati. Spomnim se tega vsakič, ko dežuje. Preberi več SPODREZATI JIMA BROWNA

KOMPARANJEROSI: NEKEGA POLETJA V GOSTILNI

Sektor TFF 12 za literarno (st)rokovnjaštvo je preiskal kotičke znotraj meja bivše države in našel komparativističnega modrosto, ki se je specializiral za branje in interpretiranje poletnih romanesknih prvencev. Leto 2017 sta do sedaj zaznamovala dva dogodka: inavguracija Donalda Trumpa in izid romana Poletje v gostilni Lare Paukovič. Ker je Trumpa že davno pokril dr. Nihilanth podolgeminpočez (dvakrat celo), nam je ostalo le še, da pošljemo Naughtiusa Maximusa, naj intervjuira dr. Lebanića, da ga dodobra pouči o genialnosti pisave mlade slovenske prozaistke. Preberi več KOMPARANJEROSI: NEKEGA POLETJA V GOSTILNI

XIII

Rabu sm počitek. To mi je glasno sporočala tako splošna umska in o-telesna utrujenost kot skodelica kave, ki sem jo uspel razlit, ko sem se stegnil čez mizico po nafehtanem čiku. Sobe se sploh ne spomnim. Sem sploh spal v sobi? Sem hodil tja samo jest? Ne, ne, definitivno sem spal na kakem pogradu, saj spalke še nisem imel. Stari je bil ziher že vsaj eno etapo pred mano … ali pa mogoče za mano. Ali pa se je ta trenutek oziral naokoli po glavnem trgu, ki sem ga malo prej zapustil, če me bo slučajno kje zagledal. Majhen, žilav, v brezhibni pohodniški opravi, ki jo ima lahko le Švicar. Bi se ga razveselil? Ma veš daPreberi več XIII