Sicer pa ni imelo pomena, kar je pravil. S štrikom okoli vratu, si je razlagal, da ne rabi tolažbe. Da ima dovolj, da ni na njem nič posebnega, da si želi le malo tišine. Če bi ga posneli, bi bil vsaj v nadaljevanki, dnevniku, nekaj. Če bi ga posneli, bi iz zapora spisal še avtobiografijo. Tako pa nič od njega. Sam je slonel ob budilki, sam ob obešalniku iz Ikee, sam je gledal zvita balkonska vrata in si zamišljal, kako bo lastniku stanovanja vendarle razložil, da jih je zjebalo bolj vreme kot on sam.
Sicer pa ni imelo pomena, kar je pravil. Zgodba za zgodbo. Še klošarji, ki jih je poznal, so se zalezli neznano kam. Eden za drugim. Tu pa tam jim je kupil sikspeka in hladneje, kot je postajalo, manj jih je bilo pred merkatorjem. Jih je pa rad menjal. Merkatorje. Ne toliko klošarje. Njim se itak jebe. Vsak dan so mu govorili o novi pički, kurbi, ki so jo zajagali. In pomirjalo ga je predvsem to, da so mu lagali.
Trgovke so ga sicer že prepoznale in varnostniki so vedeli, katere čike ima rad. Tega pa ni maral. Da bi kdor koli vedel, kakšne ima navade, to ga je utesnjevalo. Kaj pa je potem? Marlboro na dveh nogah? Laško z desne police? In vitaminski napitek za jutro, da se spravi k sebi? Kaj pa je potem? Stvar navad, kartica popustov in dvokilometrski guglpotopis s šihta do doma? Se je res spravil na redukcijo dveh kilometrov znotraj malega mesta, znotraj male četrti in ulice, če sploh dveh?
Ni imel niti neke zgodbe in tudi njegov šiht ni bil nič posebnega. Če bi ga že zaznali v kakšni seriji, bi bil tip zadaj, tisti čudni tip, ki se stalno pojavlja, zgolj zato, da mede kavzalnost in lok zgodbe, indice in usode. Lahko bi bil glavni lik, a nikoli ni bil. Lahko bi fukal dobre pičke, a jih nikoli ni. No, saj se mu je kdaj posrečilo, ampak da bi si ga zapomnile … Ni bil markanten, čeprav je znal dobro pofukat. Ni znal česa pametnega povedat, čeprav je veliko vedel. In nikoli se ni znašel v vsakdanu sodobnosti, čeprav je doživel marsikaj. Pač lik iz mesta. Pač lik iz Ljubljane, za katerega nihče ni vedel, od kod točno je prilezel, in o njem kaj več kot to, da je, da se pojavi in da ti v dvigalu včasih odgovori, če potuješ z njim vsaj dve nadstropji tudi ni nihče izvedel. Drugače pa kot pravi komedijant iz njegovega bloka: »Čas res zleti s kleti v prvi štuk, ane?«
Pač še eden teh tipičnih Ljubljančanov, ki to v resnici niti ni in to niti ni želel postat.