Prejšnji teden so večino države zajele snežne padavine. Marsikdo bi rekel, da je to nekaj povsem normalnega za trenutni letni čas, vendar so zime dejansko že nekaj let tako mile in tople, da smo očitno pozabili, kako so videti zasnežene ceste in večje količine snega v kratkem času, da o mrazu ne govorimo.
Promet se je marsikje ustavil, ker se ljudje ne znajo več voziti, če ceste niso gole in suhe. Po spletu je bilo cel kup nesrečnikov, ki so se pritoževali čez plužne službe, češ kako neučinkovite so in nesposobne in kako jih je kot vsako leto do zdaj sneg presenetil. Še meni, dežurnemu godrnjaču je bilo jasno, da ni variante tako hitro očistiti cestišč in pločnikov ob tako obilnih padavinah. Očiščen avto mi je zamedlo v roku petnajstih minut, torej je bilo s cestami povsem enako. Niti pod točko razno niso mogle bit splužene v tako hitrem času, kot so si ljudje predstavljali in želeli. Pri marsikaterem komentatorju sem dobila občutek, da pričakuje očiščeno dvorišče in golo cesto od hiše do vseh destinacij, kamor se je pač že namenil tisti dan. Da smo ljudje izgubili kompas, mi je jasno že dolgo, da pa nimamo več niti kančka potrpljenja in razumevanja za druge, no, to pa malce težko prežvečim.
Ljudje v plužnih službah so delali dobesedno cele dneve in noči za to, da bi bile vse ceste čim prej normalno prevozne. Ampak to ni dovolj. Čim se ni videlo asfalta, je bila cela drama, čeprav imamo danes mnogo boljše avtomobile, kot so jih imeli v času res hudih zim. Bog ne daj, da bi šel kdo kam peš v snegu, da bi prišel v službo, bog ne daj it na javni prevoz. Ne, treba je rinit z avtomobilom in se usajat, zakaj cesta ni kopna, medtem ko sneži. Očitno bi morali imeti talno grejte cest in pločnikov, da se gospoda ne bi razburjala.
Res smo postali neverjetno sebične jokice, ki gledajo samo na svojo rit in se deremo, da če nekaj plačujemo, naj bo to tudi opravljeno, ne glede na vse. Tudi smrt človeka, ki je med pluženjem zdrsnil s ceste v prepad, ni bila dovolj velika tragedija, da ljudje ne bi pljuvali čez cestna podjetja. Izgubljeni kompas pač. Tukaj smo. Zdaj, ali bomo sprejeli tak svet ali pa bomo nehali bit pizde in bomo raje na stvari pogledali iz drugega zornega kota.
Recimo: »Ooo, wauu, sneg je, kako pravljično je. Moram it prej od doma, da bom varno prišel v službo. Ooo, sneg je, kako lepa je zasnežena cesta, res že dolgo nisem videl tega. Ooo, sneg je, končno imamo spet pravo zimo. Ooo, sneg je, narava bo spet deležna malce tišine. Ooo, sneg je, danes verjetno ne bom dobil paketa, ampak nič hudega, če počakam še kak dan.« Ali pa kot to pravijo otroci: »Ooo, sneeeg, gremo se sankat! Wuhuhu, naredimo snežaka, gremo se kepat!«
Saj ni težko, res ne. Samo pizde moramo nehat bit. Mali drekači, ki se pritožujemo za vsako malenkost in nam v resnici ni nič prav. Dejansko to velikokrat počnem tudi sama, le da se zadnja leta zavedam te grde lastnosti in jo zavestno skušam spremenit. Še vedno se prevečkrat znajdem v čustvenem vrtincu, ko me določene stvari vržejo iz tira in jih ne morem sprejeti takih, kot so, ali v njih najti kaj pozitivnega. Ampak zima in sneg definitivno nista ena izmed njih.
Zimo imam rada, ker je nenormalno lepa, tiha in svetla. Čeravno nisem ena tistih, ki bi se ukvarjala z zimskimi športi, neizmerno uživam v sprehodih na sončne zimske dni. Oblečena tako, da mi je toplo in ne tako, da je na meni za 500 € in več nekih firmiranih cunj, ki popolnoma nič ne pripomorejo k temu, ali se imam fajn ali ne. Bolj je pomembno, s kom smo, in da počnemo nekaj, kar nam napolni srce in dušo.
Najljubši del zime mi je tišina. Všeč mi je, kako svet postane tišji in vsaj v naravi mirnejši. Ljudje smo pozabili na to, čemu je pravzaprav zima namenjena. Počitku in pripravi na aktivnejši del leta. Ne pa nenehnemu norenju in gibanju. Žal mi je, da smo se tako zelo odtujili od narave, da je ne razumemo in se ne ravnamo po njej. Žal mi je, da ne opazimo stisk živali in jim ne pomagamo. Žal mi je, da ne opazimo niti stisk ljudi in jim ne pomagamo. Res ni tak problem it do starejših sosedov vprašat, če rabijo kaj iz trgovine in jim očistit dvorišča, če tega ne zmorejo sami.
Kdaj smo postali taki otopeli sebičneži? Kdaj smo pozabili na to, da je kdaj potrebno na kaj tudi počakati, da se ne more vse zgoditi takoj in prec? Kdaj smo se spremenili v pizde? Sem morda prestroga in nergam? Morda. Morda sem pa le žalostna in nekako ne morem sprejeti, da se ljudje spreminjamo v robote brez občutka za druge. V zombije, ki so se sposobni pobiti med sabo, ker so sosedu prej splužili pred hišo kot meni. Pretiravam, ampak tja smo namenjeni, če ne bomo začeli izbirati drugačnih dejanj. Bolj sočutnih, bolj pristnih, bolj prisotnih, bolj razumevajočih in bolj umerjenih, premišljenih. Mi smo tisti, ki krojimo družbene norme, in če smo v dvajsetih letih pozabili, kako se na snegu uživa in živi z njim, je čas, da obiščemo dedke, babice, svoje starše in jih vprašamo po zimah iz tistih drugih časov. Sem prepričana, da ne bo nobenega pritoževanja čez nesplužene ceste, čez mraz in pomanjkanje kurjave za ogrevanje celotnih hiš, čeravno je vse našteto bilo del njihove takratne realnosti. Delili bodo z vami tiste najlepše spomine in vas opomnili, da se da iz življenja vedno potegniti kaj pozitivnega, ne glede na čas in vreme. Zatorej oblecite se toplo in pojdite uživat na sneg, ker se zna zgoditi, da ga spet dolgo ne bomo videli, okusili in vohali. Zime niso več nekaj samoumevnega, zato bi se jih morali še toliko bolj veseliti in jih ceniti, kljub nekaj nevšečnostim, ki jih prinesejo s sabo.
Iz izkušenj vam povem, da vas pritoževanje ne bo osrečilo, norenje po snegu na lep sončen dan pa vas prav gotovo ne bo pustilo ravnodušnih. Tako da … kar pogumno!