Bil je večer pred božičem:

V mračni, prostorni, samotni sobani,

vrh hriba, meditativni prasket peresa,

ob svečah, ob tinti so počivali vrani,

 

veter je bril in treskal ograjo

je zunaj snežilo, hladilo pa ni,

so grmadili se kosmi in besede takisto

kadil je še pipo – mojster ßun-‘-li.

 

Mu misli bežijo, se vrstijo utrinki,

na točajko se spomni v gostilni prsato,

se smejala je sladko, zato je naročil

zanjo pico veliko in sebi solato.

 

Noč bila je vročična, od zadaj sta žgala

– mimo mize priteče zdaj mojstrova hči –

kaj vse joške ustvarjo, bogastvo sveta,

nasmehne se sebi – mojster ßun-‘-li.

 

Pobrska še malo po bučkici svoji,

pred očmi se stražarka kojci pojavi,

podnevi predana poklicu–patrulji

a kockam zvečer in ginu, zabavi.

 

Ga je jezdila dokler ni zapel petelin,

so Ba°âlovcu našemu izstopile oči,

napisal je himno tem velezizam,

še danes smeji se – mojster ßun-‘-li.

 

Utrne se mu slika še ena,

predilke tkanine s hriba tam čez,

hitrega uma in jezik kot strup,

telo pa iz samih najlepših potez.

 

Zvalil se je nanjo in sta tulila,

da se ju slišalo je do sosednje vasi;

je dvojčka povila v mehke obleke,

bosta mirno zaspala kot – mojster ßun-‘-li.

 

En kup je ljubic bilo skozi leta,

en kup nezakonskih otrok,

en kup trkanja z vinom,

en kup zaobljubljenih porok.

 

Gleda v nebo, pred očmi se mu slika

cvet dekleta, ki se iz njega cedi:

»To je čaša brezsmrtja, toliko vem,

kot brezsmrten sem jaz – mojster ßun-‘-li.«

 

Takrat pa v sobo hrumeče zavije

še mojstrov sine – drugi otrok –

očetu pa misel na mamo njegovo

kaj hitro spravi srce v poskok:

 

Z boka vstopal je vanjo kot zmešan,

poslušal jo, ko tako sočno ječi;

nič čudnega, da sinko škili postrani,

zadovoljno ugiba – mojster ßun-‘-li.

 

Bil je večer pred božičem:

V mračni, prostorni, samotni sobani,

se mojster Ba°âlovga kulta

tiho je božal po čvrsti banani.

 

Kaj brez bi žena v življenju,

kaj brez bi vimen?

Ne bilo bi od njega ne knjig,

ne otrok, ne nič, le problem.

 

One so delale, on je pa pisal,

fukal je, štancal otroke, učil

male Ba°âlovčke, jim radostno

modrosti – te, tiste in one – delil.

 

One so delale, on leta nabiral,

pisal in štancal, dokler imel je moči,

tako človek zavedno ostane otrok

kot dragi naš sladki – mojster ßun-‘-li.