Tistega dne je Godwina težilo precej stvari. Slabo vreme zunaj je puščalo posledice na njegovem kolenu in želodcu. Radiator je oddajal nekakšne glasne zvoke, a iz sebe ni spravil prav veliko toplote, sploh pa ne za tako staro in zračno stanovanje. Zdelo se je, da visoke stene kar prepuščajo hlad od zunaj, ki se je Godwinu zažiral naprej v razbolene kosti.
Potem pa je Godwina tam okoli dveh popoldne še posebej močno vznemirilo sledeče spoznanje: Ugotovil je namreč, da ima cimra. To ga je izredno začudilo – bil je namreč pod vtisom, da že skoraj desetletje svojega vdovstva živi sam. Še bolj ga je začudilo, ko je videl, kako se je njegov sostanovalec namestil – živel je namreč na stropu, viseč z glavo proti tlom kot netopir.
Godwin je moral ob teh spoznanjih prekalkulirati nekaj možnosti – recimo, da se mu je zmešalo, ali pa da je postal shizofren. Potem se je spomnil iz dokumentarnih filmov na televiziji, da zmešani in shizofreni ljudje nikoli ne podvomijo v svoje duševno zdravje, tako da je moral to diagnozo vsaj začasno izključiti. Namesto tega se je moral zadovoljiti s tem, da je strmel v svojega cimra z odprtimi usti.
Zanimivo, da moža na stropu to ni zganilo niti malo.
»Kaj?« je zalajal in posmehljivo razprl usta in oči, kot bi oponašal Godwinov osupel, strmeč izraz.
Starec se je najprej želel instinktivno opravičiti, potem pa se je vendarle spomnil, da se v lastnem domu nima namena pojasnjevati tujcem.
»Bil sem pod vtisom, da … « je začel, potem pa obrnil ploščo, »kaj za vraga delate na stropu mojega stanovanja?«
»Kaj delam?« je prhnil mož, »kaj pa vi delate na stropu v mojem stanovanju, razen da se stiskate tamle ob radiator in mi tratite dragoceni kisik?«
Godwin na to ni imel pametnega odgovora; moral je priznati, da njegov dan ni bil posebej produktiven, pa vendar … V njem se je razplamtel občutek, da bi se mu utegnila zgoditi krivica.
»Oprostite, kolega,« je začel bolj pomirjujoče, da ne bi prehitro zanetil prepira, »ampak saj vidite, da stojim na trdnih tleh. Celo parket je lepo položen. Vi pa ste, no … Na stropu.«
Možakar je tako prezirljivo prhnil, da so na Godwinov obraz priletele kapljice: »Vaš takoimenovani parket je tako zaprašen in umazan, da ne bi želel na njem preživeti niti sekunde. Kar imejte ga. Moja tla so čista kot solza!«
Kot bi želel ponazoriti svoj užitek, je še malo potackal po svetlem zidu. Godwin je lahko le nemočno zavil z očmi. Očitno je bil možakar vzkipljive sorte, čeprav je bil praktično enako visoke starosti kot Godwin.
Nato se je odločil, da bo svojega soseda preprosto ignoriral. Skuhal je čaj in si prižgal televizijo, da bi zbral misli. Srkal je vročo vodo z bledimi aromami in se skušal osredotočiti, kar mu je BBC dopovedoval o pingvinih. A enostavno ni mogel odmisliti, da je nad njim še nekdo. Ves čas.
Lahko ga je s kotičkom očesa videl, ko mu je sledil v kuhinjo, nato pa še v dnevno sobo. In ko si je Godwin prižgal televizijo in se usedel, se je možakar usedel z njim in se pretvarjal, da prav tako zre v nekaj pomembnega.
»Nehaj,« mu je zasikal Godwin.
»Utihni že, izmeček. Dokumentarec gledam,« ga je nadrl nesramni možak, medtem ko je strmel v zid.
Godwin se je sesedel nazaj na stol in utihnil, še bolj razjarjen kot prej. Ni si mogel razložiti, a dejstvo, da je možak oponašal njegova dejanja in se pretvarjal, da živi njegovo življenje, ga je čisto zares spravljalo ob živce.
»Čisto ničesar nimaš,« mu je zašepetal, ko je čez nekaj sekund spet zbral pogum, »živiš na stropu, brez pohištva, radia ali televizije. Samo želiš si, da bi bil tako udobno nameščen kot jaz.«
Naslovnika njegove besede niso ganile: »Želim si, da bi se brigal zase, luzer. Da se ne boš slučajno krvavo useknil.«
Godwin je besno zaječal. Ugasnil je televizijo in odšel na dolg sprehod. Upal je, da bo med soljudmi zunaj našel ustrezen nasvet za svojo situacijo.
»Samo ignoriraj ga. Te primerki se napajajo iz naših frustracij,« mu je dejal šahovski tovariš.
»Pogovori se z njim, naj pove, kaj ga muči,« tako je svetovala natakarica.
»A veste, da je to mogoče nekakšna metafora,« je rekel prodajalec.
»Kaj pa če ga sklatite z metlo?« je vprašala frizerka.
Godwin se je nekoliko pomudil ob tej zadnji misli. »Je to krščansko?«
Frizerka je postrigla še zadnjih nekaj Godwinovih kocin na vrhu glave. »Ni,« je skomignila, »ampak, če ga pošteno kresnete, vam bo najbrž odpuščeno bolj, kot če ga prenašate še naprej.«
Godwin je pokimal. »Tudi prav,« si je dejal.
Na poti nazaj je sanjaril, da je nadležnežu razčesnil glavo. Z užitkom si je predstavljal, kako mu za vedno zapira gofljo. V najbolj krvavih prizorih si je slikal, kako ga zanikrnež ves pobit prosi odpuščanja.
Ko je Godwin segel po kljuki, si je obljubil, da si bo naslednji dokumentarec o pingvinih ogledal do konca s polno zbranostjo.