Škrbava Mary je bila tistega popoldneva prav posebej slabe volje.
Ni ji bila všeč vročina, sovražila je svojo družbo, potem pa jo je začela boleti še petica levo spodaj. Bilo je očitno, da bo morala proč. Najprej petica, potem pa še vse ostalo.
Z osmojenimi prsti je segla v usta in potipala črviv zob. Zabolel je in se nekoliko zamajal. »Kuratz od ovtze,« je zaklela, in pri tem nehote zažvižgala skozi luknjo pri sprednjih zobeh.
»Mary, prosim vas lepo,« je prosil Daniel. Njegov glas je bil tako nežen in ustrežljiv, da je Mary kar treslo od gnusa. Ko je poskušal seči proti njej in ji potegniti roko iz ust, jo je silovito klofnila.
»Au!« Sočutnega doktorja je hitro izučilo, da se prekaljene kavbojke ne gre dotikati brez dovoljenja: »Če bi mi nemara dovolili, da vsaj pogledam … «
Mary je samo prhnila. Vsaj pri večini moških je bilo že to dovolj, da so jo pustili na miru. Prhniti je namreč znala tako imenitno, da je popljuvala vse okoli sebe v precej impresivnem radiusu. Njen dragi Paul jo je enkrat oklical za lamo, kar je Mary še prav posebej godilo.
Paul. Garjavi Paul. Stožilo se ji je po njegovem česnovem zadahu in umazanih brkih. To je bil pravi moški, ne pa ta sluzavec, ki so ji ga dodelili sedaj. In kaj naj bi sploh počela? Spremljala, če bo smrdljivi Gary tam zgoraj v hribih oddal dimni signal, da je v težavah? Ponižujoče, prav ponižujoče, je tokrat prhnila bolj sama sebi.
Daniel je razumel pomen Maryinega prhanja in se je za trenutek umaknil. Vendar pogleda od izkušene gospe ni mogel umakniti; fascinirala ga je od izbrušenih pet do razredčenih pobledelih las na glavi. Mladi zdravnik si ni mogel pomagati, da ne bi opazil njenih neobičajno širokih ramen, na katera si je oprtala težko medvedarsko puško. Vznemirjala ga je misel, da je ta ženska – stara, neizobražena in vidno travmirana – po vsej verjetnosti ubila več moških, kot bi jih znala prešteti.
Predstavljal si jo je, kako s svojimi izsušenimi prsti vešče napolni municijo, pogleda skozi merek in odstreli glavo mlademu Apaču. Kakšna ženska, je koprneče zavzdihnil sam pri sebi. Z žalostjo se je spomnil, kako ga doma čaka žena – razvajena mladenka, ki si niti noža ne upa prijeti v roke …
Mary si je obrisala slino s spodnje ustnice in si namesto spomina na svojega Paula privoščila nekaj tobaka.
»Kakshna prekleta kalvarija,« je rekla, »che bi smrdljivi Gary res padel v tezhave, sploh ne bo imel mozhnosti, da zakuri ogenj in odda kak dimni signal. To je tako slab plan, da boli glava.«
Mladi zdravnik, čuteč, da se lahko z Mary vsaj malo poveže, je hitel prikimavati.
»Prav res,« je dejal, »podpluti Bill očitno ne ve, kako se streže stvarem. Ta načrt nas lahko vse spravi v težave. Če Apači nekako zalezejo smrdljivega Garyja, ne da bi uspel oddati signal, potem lahko zajamejo tudi naju in grbavo Jane na drugi strani kanjona. Čista norost.«
Škrbava Mary je že hotela pritrditi, pa se je zadržala. Prav nobenega namena ni imela, da temu mulcu dviguje samozavest.
»Grbava Jane lahko tudi czrkne zaradi mene,« je suho pljunila, »ampak rdechkarjem pa ne miszlim … «
Oba je presekal nenaden prizor. Nad hribom, kjer je čakal smrdljivi Gary, se je nekaj dvignilo. Najprej je bilo nejasno, potem pa kristalno očitno – oblak dima. In še en.
Mladi dohtar je s pridržanim dihom čakal še nekaj sekund: »Dva dima. Dva dima, Mary! To pomeni, da so že skoraj tu! Hitro!«
Obrnil se je, a Mary je bila že na konju.
»Pridesh, ali mislish gledati kurcheve oblake?« je zarjovela.
Daniela so izdali živci. Skušal se je hitro zavihteti na konja, a je v nervozi vzel veliko premalo zaleta in padel dol. Poskusil je še enkrat … In tudi tokrat bi zgrmel naravnost dol, če ga ne bi škrbava Mary zagrabila za roko in silovito potegnila v sedlo.
»Hop!« je kriknila.
Kobila je skočila nemudoma; vsekakor veliko hitreje, kot je bil Daniel pripravljen. Moral bi se okleniti ženice, a se je v strahu pred novo klofuto nekoliko obotavljal. Trenutek zamude je bil dovolj, da je ob prvem poskoku kobile odletel iz sedla in si zlomil vrat na skalah.
»O, pizsda,« je zaklela Mary. Prepozno je bilo, da bi izgubljala sekunde in se vračala – le nemočno je gledala, kako se je po skalah razlila kri iz glave mladega zdravnika. Lahko bi prisegla, da je še vedno čutila roke, ki so se zadnji hip skušale okleniti okoli nje.
Ko je tako bežala in izpolnjevala svojo nalogo, si ni mogla pomagati, da ne bi pomislila – mladi dohtar je vendarle bil pravi moški. Še celo zobe bi ji nemara popravil. Ne pa ta zalega, ki jo delajo dandanes.
