Stari Mick in Rodrigo sta nemo strmela v tisto, kar je bil nekoč Yorick.

Kosti so bile razprostrte po suhi travi. Pod opoldanskim soncem so se tako bleščale, da je Rodriga zapeklo v očeh. Hotel je umakniti pogled in se izbruhati nekje na spoštljivi razdalji od pokojnika. Pa se nekako ni mogel premakniti z mesta, zato je kar obstal in si zamašil usta z roko.

»Burkež je šel mimo komaj prejšnji teden,« je naposled zajamral, »pa ga menda ni on obral do kosti?«

Ozrl se je k staremu Micku, ki očitno ni bil v takšni moralni dilemi, kam upirati oči. Skoraj sočutno je zmajal z glavo, ko so njegove male plave oči sprehajale gor in dol po okostnjaku. Preberi več ZAKON PRERIJE →