Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Drisky Bare-ass-ovsky

VOJNA KOT V FILMU

Bobneča glasba, korakanje, rezki kriki, nato trenutek napete tišine, nato spopad z rožljanji mečev. A sem ravnokar opisal 90 % bitk na filmskem platnu?

Dejstvo: spektakelski vojni filmi niso pretirano prepričljivi kot spektakel, še manj kot vojna. Lokostrelce postavljajo v stranski tir, uničujoča moč konjeniškega juriša jim je tuja, mečevanje povzdigujejo v bistven del boja, oklepi in čelade pa se prebijajo, kot bi bili iz plastike. Vsi vpleteni v filmsko bitko so stavili svoje življenje za ta očitno pomemben konflikt, potem pa se v njem obnašajo, kot da so celo življenje vadili koreografsko mahanje z mečem. Preberi več VOJNA KOT V FILMU

VPRAŠANJE POEZIJE, VPRAŠANJE OBSTANKA NARODA (PISMO)

Pozdravljene, drage nam bralke. In bralci. Običajno bi v teh izrednih razmerah napisali kaj spodbudno toplega, morda izsek iz dnevnika ali esejček o novih razmerah, v katerih smo se znašli.

Namesto tega smo prisiljeni objaviti nekaj drugačnega. Pismo, zaskrbljujoče pismo, ki sem ga prejel le nekaj minut nazaj. Naš dopisnik in dežurni psihoterapevt Nihilanth, dr. med., ki se je v preteklosti že angažiral v našem malem društvu s svojimi znamenitimi delavnicami in novoletnimi željami. S svojo edinstveno metodo je pomagal milijonom. Preberi več VPRAŠANJE POEZIJE, VPRAŠANJE OBSTANKA NARODA (PISMO)

IN POTEM

O bog, kako je sovražil tisto žensko. Celo sedaj, tik pred svojim najslavnostnejšim trenutkom, se ni mogel otresti spomina na njeno tečno pisalo, s katerim je tečno škrebljala po svojem tečnem notesu.

»In potem?« je običajno vprašala. Seveda je bil ton njenega glasu ciničen do te mere, da je želel vstati s kavča in ji povedati nekaj krepkih. Lahko bi končno zahteval vpogled v njen zvezek, da bi potrdil dolgo negovana sumničenja, da so v njem le naključne čačke. Pa je kar obsedel (vendarle mu je bilo kar udobno) in ji nakladal dalje. Preberi več IN POTEM

KAKO SEM ZAJEBAL (Z NAJSTNIŠKIM FILMOM)

Ok, zajebal sem. Mislim, da si tega ne bi smel gnati k srcu. Vsi delamo napake. Zakaj se torej tako sekiram?

Gledal sem tipično ameriško najstniško komedijo. Eno tistih, kjer mule zavijajo z očmi in govorijo: »D-uh,« tipom pa se usta brez izjeme razpotegujejo v debilne nasmeške. Odslej sem neutolažljiv. Moje srce sočustvuje z igralci – ljudje starosti 30 in več let, ki so očitno zašli na svoji karierni poti in so potrebovali hiter zaslužek, da so svoje talente prodali tako poceni. Malo pa sočustvujem tudi s seboj, kajti moja duša je ranjena. Preberi več KAKO SEM ZAJEBAL (Z NAJSTNIŠKIM FILMOM)