Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Drisky Bare-ass-ovsky

Je vredno pisati šale?

SPOILER ALERT: najbrž se splača.

Vem, vem. Kadarkoli kdo omeni pisanje šal, se bo našel en pametnjakovič in privlekel na plano tisti skeč Monty Pythonovcev o tej isti temi. 

Da ne bo pomote, skeč je odličen, eden najboljših v zelo, zelo hudi konkurenci. Hkrati je nepričakovano dolg; običajno se zdi, da se MP naveličajo enega štosa po približno nekaj replikah, preden ga pretopijo v nadrealistično parodijo samega sebe ali pa (z namerno slabim izgovorom) kratkomalo preskočijo v naslednjo sceno. Tukaj pa koncept “najboljše” šale kar noče in noče izzveneti – od Chamberlainovega obupnega poskusa predvojne šaljenja do ‘izbruha’ miru leta 45 drži vodo in izziva gledalca, da najdeva nove in nove plasti humorja v navidezno preprostem možganskem prdcu. Kljub zajetnemu naboru je treba iskreno priznati, da le redki daljši skeči te ekipe uspejo zadržati gledalčevo pozornost in nasmešek s takim uspehom.

Kakorkoli. 

Na vsake toliko let naletim na vprašanje o najboljši šali. Katera me je najbolj nasmejala, pa take fore. Vse skupaj je precej podobno tistemu vprašanju o življenju, vesolju in sploh vsem; ker je vprašanje že v izhodišču zastavljeno bedasto, nanj ne more biti pametnega odgovora. Najbrž so me doslej najbolj nasmejali kakšni nenamerno hecni (ali celo namerno neumni) videi na tubi, ki jih danes ne bi niti povohal. Pa kaj? Da so se mi v nekem trenutku zdeli smešni, najbrž pove več o meni kot o njih. 

Ker se nam humor vselej kaže v spontanih oblikah, običajno sklepamo, da gre za produkt prebliska. A kot večkrat demonstrira Malcolm Gladwell v svojih esejih, je preblisk vse prej kot nenadno, neizzvano obsedenje s Svetim duhom. Je stvar kontemplacije, globokega premisleka, daljšega internega monologa, ki rezultira v intelektualnem (ali drugem) presežku. Ni skrivnost, da Louis CK pred nastopi rigorozno vadi celo majhna jecljanja in obotavljanja, ki se nam navadnim smrtnikom sicer kažejo kot običajni človeški govor. Vsaka njegova mimobežna replika, ki je izzvala nasmešek, je bila pred ogledalom in domačo kamero izpiljena stokrat. 

Kako se mora torej CK-ju povesiti nos, ko ga po lajkih, ogledih in neto količini smeha na koncu poseka prezaposlena mamica, ki v svojem enoprostorcu izumlja nove tehnike bočnega parkiranja?

Vem, kaj boste rekli. Avtor nenapisane šale običajno ni pripravljen na njeno objavo. V bistvu sploh ni njen avtor, ampak tarča. Pravi šaljivec je torej tisti genij, ki je v pravem trenutku izvlekel telefon in protisnil na snemalni gumb. Ali pa tisti zdolgočaseni varko, ki je prekršil nekaj varnostnih protokolov in posnetke varnostne kamere spravil na svoj usb ključek.

Do neke malenkostne mere bi utegnili imeti prav. Varko je moral prepoznati izjemnost posnetega trenutka enako, kot mora stand up komik prepoznati fantastični potencial naključnega pogovora v trafiki. A v končni fazi je komik tisti, ki mora to poustvariti, realizirati za publiko. Mukotrpno, korak za korakom mora izločiti vsak nepotreben šum, izluščiti tisto humorno bistvo in nanj nanesti nekaj sebi lastnega baroka. 

Se torej splača pisati šale? Razlika je (kot vselej, kadar se srečata internet in stara veda) v trajnosti. Le redki medmrežni fenomeni preživijo več kot nekaj mesecev, tisti iz rubrike humor pa še občutno manj. Seznam youtube smešnic iz leta 2008 je tako pomilovanja vreden, da ni zanimiv niti kot študijsko gradivo; v primerjavi z njim so desetletja stari nastopi Georga Carlina, skeči Monty Pythona ali epizode South Parka vse, kar bi si človek želel za svoje delo: prelomni, trendseterski, brezčasni. 

POKONČATI MASTODONTA

Mislim, da obstajata dve Igri prestolov.

Prva je literarna (1991). Ta je mastodont, počasi valeči se orjak, na katerega se vseskozi obešajo in nanj lepijo mali zgodbovni drobir – novi liki, postranske štorije, obrisi in utrinki vedno novih, še nevidenih kultur, onkraj bralčevih horizontov. Orjak je začel poskočno, skozi dolga razvlečena poglavja pa si je nabral toliko potovalne krame, da se zdaj premika s polžjo hitrostjo. Njegov cilj je še vedno daleč; četudi ga njegovi navijači spremljajo z navdušenjem, pa so tudi sami začeli obupovati, da ga bodo za časa svojih življenj ugledali na cilju. Preberi več POKONČATI MASTODONTA

“BODI TO, KAR SI”

Skoraj vsak med nami je imel priložnost spoznati občutek, ko je moral stopiti pred publiko – najsi so bili to sošolci, univerzitetni profesorji ali preprosto malo večja nabirka kolegov – in ugotoviti, da svoje zgodbe kar naenkrat ne zna strniti v koherentno pripoved. Čudno, smo pomislili, še malo nazaj nam je to isto zgodbo uspelo zelo lucidno ponoviti v mislih ali celo na glas pred ogledalom. A v trenutku, ko smo stopili pred občinstvo, se je nekaj prelomilo. Preberi več “BODI TO, KAR SI”

DOKONČNA REŠITEV SPLETNEGA VPRAŠANJA

Ko sem stopal do tistega zadnjega kotička v Trenti, se mi je sneg že krepko udiral pod nogami. To so tisti kraji, kjer sonce posije le redko, GPS signal pa še redkeje. Kakih 10 minut pred Skalarjem je na mojem telefonu crknila celo možnost za klic v sili. Vprašal sem se, ali bi me sploh še izsledili, če bi na spolzkih skalah zdrsnil in si zlomil nogo. Preberi več DOKONČNA REŠITEV SPLETNEGA VPRAŠANJA