Arhiv Značk: kratka proza

ŠUMI

Šumi je bila posebna vrsta kafiča. Ko ga je Šumi odprl tik po osamosvojitvi, je bil to šik lokal, ukrojen po vseh jugoslovanskih standardih nobel oštarij. Po tleh ogromne ploščice visokega sijaja, izrezljani, neudobni težki stoli, razporejeni okrog v pod privijačenih izrezljanih, težkih miz, nakracljani lestenci, ogromna televizija pod stropom, dolgi beli prti, pozlačeni svečniki, bakreni pepelniki, čipkaste zavese, elektronski pikado. Vse, kar si je mogoče zamisliti, ko nekdo omeni dekor, ki ga lastnik ne bo vzdrževal. Kar se je tudi zgodilo. Vsakič, ko je vas gostila gledališko predstavo ali regionalni športni turnir, se je v Šumiju peklo kalamare in maščoba se je leta in leta zažirala v ploščice, dokler je končno ni bilo več mogoče odstraniti. Stoli in mize so se obklesali, z lestencev in televizije od dneva ena nihče ni brisal prahu, v prtih in zavesah se je nabralo več pepela kot v pepelnikih, sedem od dvanajstih svečnikov pa je izginilo kdo ve kam. Le še pikado je funkcioniral kot nov. A Šumiju je bilo za vse to malo mar. Brigalo ga je le za obisk. Pomembno je bilo, da se v lokalu zadržujejo ljudje. Tudi če ne plačajo takoj. Na steni je bila ogromna zelena šolska tabla in na njej so bila zapisana imena dolžnikov in ker so se na vasi vsi poznali, imena na tabli niso ostala za dolgo. Preberi več ŠUMI

ZVAO SI ME PIJAN

Vklopil sem tinder. Tako malo za zabavo. Tako rečejo ženske. Meni pa je bila ena sama matra. Ne vem, če nisem imel že kakšnih 500 bab za sabo in še nobenega ujemanja. Nobenega matcha. Nič.

Mogoče so pa problem moje slike, si rečem, zamenjam vrstni red in po treh urah obračanja arhiviranega fejsbuka, najdem neko sliko, na kateri si nisem niti podoben. Pa še 5 let mlajši sem tam. Kaj pa vem. Ampak drugega ni. Probajmo. Jebi ga. Preberi več ZVAO SI ME PIJAN

VELIKI ZMAGOVITI FAŠISTIČNI MANIFEST

Aliju so se pomračile oči, ko smo ga povprašali po tisti noči.

»Ni mi bilo lahko,« je dejal po premolku. »Ljudje, pred katerimi sem se znašel takrat, so bodisi tvoji najboljši prijatelji ali pa najhujši sovražniki – vmesne poti ni. Ena napačna beseda, pa bi bil sovražnik. In potem … « skomigne.

Kakšen je bil občutek, ko so ga porinili na oder? Ko je nagovoril bakle in goreče križe in besneče oči? Preberi več VELIKI ZMAGOVITI FAŠISTIČNI MANIFEST

8 NA DAN

Aleksandru so se nohti zarivali v kožico na dlaneh. Pogrizel je že vso sluznico v ustni votlini. Odkar se je na preteklem dopustu v Amsterdamu do ušes prekadil, si ni zaželel enega samega diha hašiša, danes bi ubijal zanj. Zakaj, jebemumast, še ni spregovoril!?

Direktor kadrovske službe, ki je sedel na še bolj neudobnem stolu za svojo mizo, je končno zavzdihnil: »Andrej, Andrej. Ugh, Andrej.«

»Aleksander, gospod.«

»Aleksander,« se je popravil, »Aleksander. Aleksander, Aleksander, Aleksander.«

Povej že, pizda! Preberi več 8 NA DAN