Šumi je bila posebna vrsta kafiča. Ko ga je Šumi odprl tik po osamosvojitvi, je bil to šik lokal, ukrojen po vseh jugoslovanskih standardih nobel oštarij. Po tleh ogromne ploščice visokega sijaja, izrezljani, neudobni težki stoli, razporejeni okrog v pod privijačenih izrezljanih, težkih miz, nakracljani lestenci, ogromna televizija pod stropom, dolgi beli prti, pozlačeni svečniki, bakreni pepelniki, čipkaste zavese, elektronski pikado. Vse, kar si je mogoče zamisliti, ko nekdo omeni dekor, ki ga lastnik ne bo vzdrževal. Kar se je tudi zgodilo. Vsakič, ko je vas gostila gledališko predstavo ali regionalni športni turnir, se je v Šumiju peklo kalamare in maščoba se je leta in leta zažirala v ploščice, dokler je končno ni bilo več mogoče odstraniti. Stoli in mize so se obklesali, z lestencev in televizije od dneva ena nihče ni brisal prahu, v prtih in zavesah se je nabralo več pepela kot v pepelnikih, sedem od dvanajstih svečnikov pa je izginilo kdo ve kam. Le še pikado je funkcioniral kot nov. A Šumiju je bilo za vse to malo mar. Brigalo ga je le za obisk. Pomembno je bilo, da se v lokalu zadržujejo ljudje. Tudi če ne plačajo takoj. Na steni je bila ogromna zelena šolska tabla in na njej so bila zapisana imena dolžnikov in ker so se na vasi vsi poznali, imena na tabli niso ostala za dolgo. Preberi več ŠUMI →

Usedel se je pred hišo in čakal poštarja. Tako kot vsak mesec do zdaj. Vedno je nekaj čakal. Že v otroštvu je čakal. Najprej na mamo, da pride iz trgovine, potem na fotra, da spije pir, pa teto, da mu prinese čokolado, ki jo je kupila posebej zanj. Nato je čakal v vrtcu, da mu prinesejo kosilo na mizo, pašteto ali pa nekaj. In ko je dobil kruh s skorjo, ga je zmrazilo. Preberi več JUTRI →