Usedel se je pred hišo in čakal poštarja. Tako kot vsak mesec do zdaj. Vedno je nekaj čakal. Že v otroštvu je čakal. Najprej na mamo, da pride iz trgovine, potem na fotra, da spije pir, pa teto, da mu prinese čokolado, ki jo je kupila posebej zanj. Nato je čakal v vrtcu, da mu prinesejo kosilo na mizo, pašteto ali pa nekaj. In ko je dobil kruh s skorjo, ga je zmrazilo. Preberi več JUTRI
Arhiv Značk: kratka proza
ZVAO SI ME PIJAN
Vklopil sem tinder. Tako malo za zabavo. Tako rečejo ženske. Meni pa je bila ena sama matra. Ne vem, če nisem imel že kakšnih 500 bab za sabo in še nobenega ujemanja. Nobenega matcha. Nič.
Mogoče so pa problem moje slike, si rečem, zamenjam vrstni red in po treh urah obračanja arhiviranega fejsbuka, najdem neko sliko, na kateri si nisem niti podoben. Pa še 5 let mlajši sem tam. Kaj pa vem. Ampak drugega ni. Probajmo. Jebi ga. Preberi več ZVAO SI ME PIJAN
VELIKI ZMAGOVITI FAŠISTIČNI MANIFEST
Aliju so se pomračile oči, ko smo ga povprašali po tisti noči.
»Ni mi bilo lahko,« je dejal po premolku. »Ljudje, pred katerimi sem se znašel takrat, so bodisi tvoji najboljši prijatelji ali pa najhujši sovražniki – vmesne poti ni. Ena napačna beseda, pa bi bil sovražnik. In potem … « skomigne.
Kakšen je bil občutek, ko so ga porinili na oder? Ko je nagovoril bakle in goreče križe in besneče oči? Preberi več VELIKI ZMAGOVITI FAŠISTIČNI MANIFEST
8 NA DAN
Aleksandru so se nohti zarivali v kožico na dlaneh. Pogrizel je že vso sluznico v ustni votlini. Odkar se je na preteklem dopustu v Amsterdamu do ušes prekadil, si ni zaželel enega samega diha hašiša, danes bi ubijal zanj. Zakaj, jebemumast, še ni spregovoril!?
Direktor kadrovske službe, ki je sedel na še bolj neudobnem stolu za svojo mizo, je končno zavzdihnil: »Andrej, Andrej. Ugh, Andrej.«
»Aleksander, gospod.«
»Aleksander,« se je popravil, »Aleksander. Aleksander, Aleksander, Aleksander.«
Povej že, pizda! Preberi več 8 NA DAN
2048
»Blablabla … Obtoženka, stara 28 … Blablabla … Utemeljeni sumi … Blabla … Spoznana za krivo, blabla …. 8 mesecev zapora … «
Branja sodb je, v nasprotju s splošnim prepričanjem, na moč nespektakularna zadeva. Celo samim sodnikom je odveč – večinoma jih oddrdrajo kot postarane litanije, le vmes poudarijo ključne besede, da obtoženi lahko razberejo svojo usodo.
V tem primeru tako ali tako ni bilo dvoma. Gospodična je imela sklonjeno glavo, že ko je vstopila v dvorano. Le ob razglasitvi kazni se je slišal tih stok iz ozadja, najbrž od kakega od staršev ali prijateljev. Nihče se ni posebej pomudil okoli tega in do konca izreka je bilo med publiko spet vse tiho. Sodnik je ob koncu vseeno potolkel s svojim ceremonialnim kladvcem, malo v lastno zabavo, malo v zabavo mojega tamalega, ki sem ga vzela s seboj v službo. Preberi več 2048