Ker ni mogel živeti v realnosti, se je začel z njo pogovarjati v domišljiji. Stopila je predenj. Bila je tiho, njemu pa se je zdelo, da govori z njim. Čedna, temna in drugačna, tako si jo je zamislil. Z besedami, polnimi vznesenosti in čebljavosti. Z rokami pri telesu in tesnimi kavbojkami mu je medla domišljijo. Ni bilo dolgo, ko je zazvonilo iz cerkve sredi Prešerca. Na klopci, sam, s slušalkami v ušesih se je zavedel, da vendar ni tam, kjer misli, da je. Da vendar ni nikogar takšnega pred njim. Le tišina in utrujen sladoledar, utrujen napevov vsakodnevnih glasbenikov in tistega harmonikaša. Ateja, ki se že leta ni prestavil s Čopove ulice. Zdaj so mu želeli z občinskim zakonom razjebat vsakdanjik, pa se vendar ni dal. Tam je sedel s harmoniko, imela je dve sfukani tipki. E2 in D1. Saj sta igrali, le zataknili sta se včasih. Nato je pač namesto čistega E-ja vžgal še sedemko zraven. Kot da je kakšna razlika za mimoidoče. Kot da se kdo še obregne ob ton, ko je vendar mesto ravnokar zaplavalo v poletne japonke, kiklce in veter, ki je ženskam skrivoma pihljal čez prepotene hlačke. Preberi več NIMFOMATIČNI PORIVAČ →