Ker ni mogel živeti v realnosti, se je začel z njo pogovarjati v domišljiji. Stopila je predenj. Bila je tiho, njemu pa se je zdelo, da govori z njim. Mogoče je dvignil obrv, a zavedal se je, da tega s to glavo še ni zmogel. Ko je prišel domov, si jo je odvil in jo dal na mizo. Mesto št. 3. To je bila glava za vsakdan. Za takrat, ko je hodil naokoli z belo in usrano majico, ko je drkal na stare in že oguljene pornovidee, vlekli so se, kot bi imeli v glavah še vedno analogne trakove. Res neumna tehnologija bi lahko rekel. Pa ni rekel, ker ni rabil. Misli so se lepile po prostoru.
Njegova soba je bila iz ježkov, da ja ne bi česa pozabil. Bil je perfekcionist v zadovoljitvi družbe. Zvečer se je valjal po stenah in odgovarjal na svoje misli, na zapiske v dnevnik, na opomnike, ki so zevali iz seskov po sobi. Bil je nekje med sobo in sabo. Vsaj mislil je, da je bil, resnica je bila v tej moderni zgodovini že itak tolikokrat potvorjena, da se ji ni dalo niti opisati. Ne pluralizem, še multiplikativnost resnice se je zdela za ta čas brezvezno čebljanje in kozlarija. Kozlalo se je še. Živci so še delali svoje. Ni se jih dalo čisto pobiti. Bili so zvedavi kurci in lezli so včasih izza oči. Vseh se ni dalo porezati. Bolečina je ostala del generično potvorjenega telesa.
Ni si upal vstati. Na mestu št. 3 pa ni več našel glave. Čudno. Nadel si je glavo št. 2 in si poželel jebarije. Fukat. Fukat. Mu je odmevalo po glavi, ko jo je nadel. Zato si je zamenjal še nastavek za kurca. Konstantno vibrirajoči falus, poln okraskov in elektrod. Malo ga je zatreslo, ko si ga je nadel. A mu ni bilo mar. Šlo se je vendar za subženske, ki so oboževale nadvlado in on kot kralj svinjskih zgodbic, jih je hodil fukarit v največje luknje sveta, fukaril jih je tam, kamor so najbolj pasale. Luknja v luknji. Čudni klubi in slavne votline. Vedel je, kje naj bi jih vlekle najboljše babe. In tja ga je šel tiščat. Črni popolni falus, ki si ga je vedno želel, je ponujal neznankam skozi steno. Čip tam na džoniju mu je razlagal, da je prijetno, da mogoče malo preveč uporablja zobe, da je zategnila kožico, ko je ne bi smela. Užival je v svoji popolnosti in odtujenosti, ko ni bil več pomemben njegov obraz in so vse napake, ki si jih je očital, zatajile. Niso imele možnosti. Pustil je listke v sobi. Lepile so se poante med sabo in tvorile oblak, ki ga je vsak večer s pomočjo interaktivnih vizualizacij kuril v temnem oblaku. V tistem parku, tam je bil vedno sam in tam si je zaupal. Oblak se je večal, temnel in njegove misli so slabele.
Glava št. 2 je tako ugasnila in se sprijaznila sama s sabo. Uničila je vse iluzije, ki si jih lahko privoščil. Banka mu je že ružila po sanjah. Čakal ga je rubež. Njega pa so skrbele vse druge glave doma in svinjski listki, ki so izdajali, da je po srcu pač navaden romantik. Svinja pa taka. Ljubezni si je želel, glave, ki jih je menjal pa niso bile prave. Ni mogel odplačati dolga. Premalo je sanjal. Ni sanjal dovolj neskončno trajajočih baterij in nožev, ki se sami nabrusijo. Oblast je dobro spremljala, kje je imel glave. Oglasi se enostavno niso odvili, kot bi se morali. Sanjač se je zafukal še v sanjah, ko bi moral oprati perilo na 30 stopinjah, ga je na štiridesetih pa še to so se poznali fleki na belih hlačah, ki so jih babe nosile v tistih dneh. Žensko z oglasa je kap. Pač ni razumela poante več glav. Poante romantika. Poante revolucije, ko si je pa poželela le čistega mesečnega perila.
Glava št. 4 je bila še hujša kot original. Čisto potvorjena, celo sam se je zavedal tega. Vanjo je projiciral vse svoje frustracije. Prekratke in premalo kosmate noge so postale košate obrvi, ušesa pa so kazala na inteligenco, ki mu je testi nikoli niso dokazali. Nič, pokvaril jo je, predaleč je šel. Ko mu je to rekla že šesta simpatija, si je le dopovedal, da bi lahko bilo res. Ni mu ostalo drugega, kot da vzame original. Tisto glavo, s katero so ga spravili na svet. Blontni lasje, arijcev pa nikjer več. Babica mu je vedno težila, da mora nadaljevati ta svoj rod. Posneli so mu jo na video, ker so vedeli, da je drugače še pogledal ne bi. Na videu je imela vsaj pravi kontrast. Vse je minilo, si je pravil, ko jo je poslušal. Vse je imela prav. Vse besede so padle na prave ježke. Kot bi nekaj vedela. Kot bi nekaj izkusila, čeprav je še niso prevedli. Pretvorili. Čeprav še ni živela na 128 bitih.
Bal se je, da prvotna glava enostavno ne bo več primerna za novodobno telo. Pa je bila. Zlila se je z vratom. In žile so se prepletle. Misli so postale motne, medle, težke. Nečesa se je spomnil, česar se že dolgo ni. Zabolelo ga je. Glavobol. Slabost. Kot bi spet postal čisto povprečen. Kot bi spet izginil za vsemi svojimi besedami in bi lahko govoril le še tisto, kar je lahko res izrekel. Roke so včasih zamujale, obrvi pa so se le začele zopet premikati.