Tistega dne, ko je Adolf želel vstopiti na dunajski tramvaj, je taisti Adolf ugotovil, da v resnici ne želi vstopiti na taisti tramvaj, vsaj ne zares. Stekel je, kot so ga nesle noge; in prevrnil časnikarja.
»Oprostite, joj, oprostite!« mu je zaklical. S svojimi nerodnimi debelimi prsti mu je skušal hitro zložiti raztresen tisk, a ga je ljubezen gnala naprej. V mastno roko mu je stisnil bankovec in stekel naprej.
Tekel je in tekel, neozirajoč se na začudene in posmehljive poglede.
»Elise!« je zakričal že na začetku njene ulice in stiskal potne pesti. »Elise!« njegov glas je bil hripav od vznemirjenosti in joka.
Pojavila se je na pragu, brišoč svoje majhne ročice ob predpasnik. Njen obraz se je nemudoma spačil v ganjen jok, ko je zagledala njegovo postavo.
