To je čas, v katerem začnemo. Čas, ko so nastala nekatera temeljna zahodna ZF dela. Ampak ustavimo se najprej pri fantih, ki se držijo za roke.

Seveda bi vsi moški na pričujočih slikah najostreje zanikali vsak najmanjši namig, da gre za intimne slike; ko bi jim enkrat razložili koncept homoseksualnosti, bi bili naravnost ogorčeni. Rekli bi kaj grobo deklarativnega, v smislu: »Najostreje moram protestirati proti tem vašim namigom.« In vam nemara prisolili klofuto.

In vendar je prav to čas, ko nastanejo prvi geji.

To je vaša priložnost, da vzrojite in protestirate proti mojim namigom, a postojte za trenutek. Seveda je zgodovina homoseksualnega seksa dolga toliko kot zgodovina seksa samega. Seveda zgodovina beleži pričevanja starih Grkov in procese proti srednjeveškim ‘sodomitom.’ A bistveno spoznanje je, da ‘geji,’ ‘lezbijke,’ ‘trans-osebe’ niso le izvajalci določenih praks, ampak tudi identitete.

Seveda Ahil vsak večer v šotoru pred trojanskim obzidjem nažiga svojega cenjenega prijatelja Patrokla – a tako kot zgoraj fotografirani viktorjanski dedci, bi bil tudi on presenečen nad vašim indicem, da je s tem postal del širše skupnosti moških, ki nažigajo moške.

Minila bodo tisočletja, preden bo homoseksualno dejanje postalo nekaj, kar si bodo ljudje kot značko pripeli na prsi – na vidno ali skrivno mesto. Zrasla bo industrija in okoli njih milijonska mesta, v katerih se bodo srečevali popolni anonimneži z vsemi možnimi spolnimi intencami. Vestni zdravniki jih bodo začeli popisovati in razvrščati v kategorije. Nastali bodo lokali, ki bodo sprejemali določene ‘kategorije’ … In njihova klientela bo tisto, kar danes prepoznamo kot sodobnega »homo-seksualca.« V čudovitem svetu nove urbane in industrijske realnosti 19. stoletja bo vzniknil tudi nov tip literature. Znanstvena fantastika, kot jo poznamo danes, je brutalen obračun s prihodnostjo človeštva, ki se bo vsak hip izgubilo v lastnem napredku; ki je med zrtjem v zvezde izgubilo svoje temelje.

Tako kot samospraševanje novih homo-seksualcev bo tudi novi žanr zaznamovalo isto občutje – trpkost, tesnoba, groza. Prognoza je vedno znova ista: Ljudje so se rešili spon starega reda in tiranije narave, a vstopajo v srce nove teme in negotovosti.

Kaj bo človek še odkril v temnih lisah zemljevida, se bodo spraševali bralci Drakule (1897) in Srca teme (1899). Gotske vampirske prilike bodo dobrodošel opomnik, da je tudi človeška duševnost zemljevid, ki ga je še treba izrisati. Bralci Frankensteina (1818) in Doktorja Moreauja (1896) bodo medtem ugibali, kaj sploh še pomeni biti človek.

Nov ugriz v jabolko spoznanja, vse kaže, je prinesel številna vprašanja tako za novorojeno queer skupnost kot za novo generacijo fantazije. Nič več ne bo isto; prijeti moškega za roko ali pa se ozreti v zvezde – oboje bo odslej pospremljeno z enako tesnobo in z enakimi dilemami.