Hej! Ti! Ja, ti! Živjo, živjo in hvala, ker smo se videli na NMN. Kaj? Nismo se videli? Ja, to je pa kar velika škoda. Zate. Kako se počutiš?
Verjamemo. Ampak poglej, imaš srečo. Kot ti lahko povedo vsi, ki so prišli podpret sceno, je Naughtius kapitalno zasral in ferderbal svoj USB in ni prinesel s sabo nobenega .ppt-ja. Niti tistega od lanskega leta, da bi lahko s kakšno seksi slikico obujali spomine. Pa je bilo treba improvizirat. Pravimo, da imaš srečo, ker bomo spodaj objavili ves grafični material, ki bi ga bila publika sicer deležna pa še malo besedila zraven. Ampak samo malo. Ne moreš biti zdaj ti na istem, kot ljudstvo, ki je prišlo polepšat dan dvema tipčkoma na začetku krize srednjih let. Vsaj nekdo, ane? Ha, ha, okej, jebi se ti in tvoja mt.
* * *
Dragi najini, preden zagrizemo v mesene teme, dajmo spregovorit o cenzuri. Poglejte spodnjo sliko in mi iskreno povejte: Ali je sploh še prepoznavno, da vam nekdo prodaja erotiko?
Erotiko? Kaj pa govorimo. Sploh se ne vidi, kaj je na sliki. Morda bo pa reverse image search pomagal.
Rekli bomo samo: Če kakor koli že sodelavci ugotovijo, da nosite Willy Warmerčka, potem so sankcije neke vrste skoraj obvezne. Fact checked!
Kaj pa tale slika? Ste sposobni videti resnico, skrito za od zunaj posegajočo roko avtoritete?
Če ste odgovorili z DA, naj slišimo odgovor: Kaj skriva za rdečimi pravokotniki? Razen več kot očitni naboj med fanti? Pomagajmo si s tole sliko barbik.
Tako je, nipsi. Bradavičke. Nipke. Nipli. Gumbki. Gumi medvedki. Malince. Antene. Činčile. Pipike. Micice. Lizike. Slatkiši. Karamelce. Ekstazi. Takosmati aspirinčki. Roblox za odrasle. Skubiduji. Tortilce. Dudike. Pe-Ka (okrajšava za Playstation Controler). Brazde. Nageljni. Čebelce. A-brrllblbl (onomatopoetski izraz, ki ga ustvarimo, ko vzamemo eno v usta). Afroditke. Stikalca. Šaltrge. Še je izrazov, ampak ne izgubljajmo časa po nepotrebnem (bomo enkrat napisali ep o nipsih). Skratka, Barbika je bila inspirirana s strani precej bolj emancipirane gospodične Bild Lilli iz Nemčije.
Lilli so prepeljali čez lužo in nek potomec puritancev (Jack Ryan, najbolj ameriško ime, ki si ga lahko izmislite) se je zbal za ravnovesje sveta, vzel pipec iz žepa, ji odrezal sladke češnjice in voilà!
Ampak pustimo Ryana in njegov strah pred sladolednimi lučkami in poglejmo spodnji primer. Je to učinkovita cenzura?
Na fotografiji levo lahko vidimo Nicolaeja Ceauşescuja, ki s svojimi meter oseminšestdesetimi z zavistjo opazuje pokončnih meter devetinosemdeset francoskega predsednika Valeryja Giscarda d’Estainga. Preden je fotografija naslednji dan zaokrožila po časopisih, je Niko poklical največje mojstre dežele Romunije in zahteval, naj mu na gerbero naslikajo kapo, da bo izgledal višji in bolj podoben Joeu Pesciju iz Home Alone (1990). So pa gospodje na srečo in nesrečo spregledali, da je častitljivi generalni sekretar KPR v svoji levici že držal eno kapo. Verjetno za rezervo.
Tako pač cenzura deluje. Ali pa vsaj naj bi delovala. Informacija je zamolčana in povožena z drugo informacijo. Vse ostalo ljudje slej ko prej spregledajo. Razen, če gledate japanske risane porniče in se spogledujete s tem modelom.
Glejte, kapo dol. Še ko gledajo najbolj intimne prizore, ki jih animacija premore ustvarit, ne smejo videti vsega.
Okej, zakaj sva govorila o cenzuri? Zato ker brez cenzure ne moremo govoriti o Viktorijanski dobi (o Britanskem imperiju med letoma 1837 in 1901).
* * *
Več o predavanju prihodnjič, zdaj pa šopaj slikce, Miško, vemo, zakaj je bralstvo tu!
Nekaj o 19. stoletju in Michelu Foucaultu.
Nekaj o spolno segregiranih javnih šolah.
Nekaj o Hermafroditu.
Nekaj o možačastih ženskih likih.
Nekaj o poženstvenih moških likih.
Nekaj o romantičnih prijateljstvih.
Nekaj o Teddyju Rooseveltu.
Nekaj o Oscarju Wildu in obtožbi, da je postopal kot sodomit (oz. somdomit, če ste polpismeni).
Nekaj o Mary Wollstonecraft.
Nekaj o prevpraševanju spola v Frankensteinu (1818).
Nekaj o mitu Prometeja kar tako.
Nekaj o Otoku doktorja Moreauja (1896) in tem, kako iščeva slikce pola-pum, pola-žensk po netu.
Nekaj o Carmilli (1872) in rušenju spolnih vlog.
Nekaj o Bramu Stokerju in pijavkah, s katerimi so zdravili njegovo bolezen v otroštvu.
Nekaj o Nosferatuju (1922) in tem, kako je Max Schreck posrečeno podoben lik kot Stokerjev delodajalec in (morda nekaj več kot? Uuu … ) kolega sir Henry Irving, najslavnejši igralec svojega časa.
Nekaj o tem, kakšen badass je bil Conrad fakin Veidt in tem, da sva spodnji zajetek iz Das Cabinet des Dr. Caligari (1920) uporabila že 2 leti nazaj, kar je totalna Čehova pištola v tej naši trilogiji bikinijev. Vse je bilo znano vnaprej. Ves ta kaos je pod taktirko!
Nekaj o tem debilu in o Buffy (brez skrbi, Drisky ni pozabil, da nam je dolžan še Graeberjev esej o njej).
Nekaj o teh filmih in risankah in kviru.
In za konec še tale slika z naslovnice Omame (mogoče, kdo bi vedel), ker nikoli ni dovolj namigov na đusike. Na party slamice. Na pikačujčke. Na pikapolonice. Na ledene znanilke. Na bonbonjere. Na mlečne kapsule. Na knofice. Na svičke. Na svečke. Na čolničke ljubezni. Na italijansko drogo. Na midnight snack. Na legice po tleh. Na tiste kamne, ki jih plezalci uporabljajo po stenah. Pa še je teh izrazov, saj jih vsi poznamo. Ta gospodična je BTW Madison Ivy. Za vse tiste, ki niste videli črk (tam na levi strani slike, bolj na sredini so. E to!).
