Moje življenje je zaporedje prekrasnih, zares brihtnih deklet, ki jih konec novembra pospremim v nakupovalna središča, kjer jim naokoli prenašam cvetober pisanih kosov oblačil, zloženih v takisto pisanih vrečkah, kljub temu, da so mi zgolj nekaj dni pred tem, ob prvi zapažnji plakata o črnopetkovskem nakupovanju do polnoči, zagotovile, da one pa niso samo še ena tipična glupa babura, ki steče v Qlandio takoj, ko zagleda rdeči simbol za procent, da one pa sovražijo shopping kulturo in kapitalizem nasploh in da jim ni jasno, zakaj se smejim v tistem trenutku. Vsako leto isti paradoks. Pač, slučajno, tišina! Preberi več ČRNI PETKI, POLNOČNI ŠOPINGI IN NATEG NA NATEG
Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Naughtius Maximus
OSI X, Y IN Z
Sedim na kavi in razmišljam, da sem nekje na presečišču osi X, Y in Z. Recimo, da sem X jaz, ker se še niti ne poznam dobro, ker ne vem, kam in kdaj bom z(od)bluzil in kam me bo potegnilo. Tako kot potegne vodo v odtok enkrat v eno, drugič v drugo smer, odvisno od hemisfere. Recimo, da imam vpliv na okolico in da sem jaz masa, ki vpliva na čas in prostor. Recimo, da štejem, recimo, da lahko projiciram in – vedno pozabim, kaj rečejo guruji – da lahko manifestiram. Ja. Recimo, da sem manifestacija. Manifestacija sebe ravno ne, ker mene kao ni, recimo, da sem manifestacija svoje funkcije v tistem trenutku. Kaj pa vem, recimo, da špilam sina, to vsak obvlada, pač predno odpreš vrata hladilnika, vprašaš mamo, ali ji lahko požreš jogurt, ki ga ima pripravljenega za jutri, itak veš, da bo rekla, ja. Pa si misliš, ne, to je njen jogurt, a ga vseeno zgoltaš, ker ti je vedno dala boljši konec pohan’ga mesa, ker se je zdelo to logično. Saj se spomniš, da zdaj si odrasel, zadnjič si ji plačal račun za mobitel, ker je pač tako naneslo, tam je bil, ej, preveč so mi dali, moram nekaj vrnit, saj nekaj vračaš občasno. Tisti jogurt pa poješ iz navade, ker pri pikniku ti je vedno dala najboljše konce kure. Razmišljaš, ali bi pustil kakšen evro tam za nov jogurt, zdaj le imaš plačo, ampak to bi bilo res neumno. Nič, klinc, zapreš hladilnik in špilaš sinka dalje, rečeš ji, nočko, in vsi smo boljše volje. Še vesolje se bolje počuti. Čista manifestacija požrešnega moškega, ki ne ve točno, kako bi se obnašal doma, ker niti ni več doma, njegov dom pa to tudi ni. In potem je v tem momentu zjebana os Y. In sreča v podobi samozavesti gre v kurac. Preberi več OSI X, Y IN Z
ZAKAJ NAS VSI SOVRAŽIJO?
… se nadaljuje …
VEČERNE NOVICE S KATIE COURIC
Na dan svojega debija v vlogi televizijske voditeljice, je bila tretja novica, ki jo je pripravila za gledalce o novorojenčku Toma Cruisa.
Začela je z reportažo o vojni v Iraku.
Drugi prispevek je obravnaval strmoglavo naraščajoče cene goriva na bencinskih črpalkah po celotni državi.
In potem – novorojenec Toma Cruisa. Preberi več ZAKAJ NAS VSI SOVRAŽIJO?
ŠUMI
Šumi je bila posebna vrsta kafiča. Ko ga je Šumi odprl tik po osamosvojitvi, je bil to šik lokal, ukrojen po vseh jugoslovanskih standardih nobel oštarij. Po tleh ogromne ploščice visokega sijaja, izrezljani, neudobni težki stoli, razporejeni okrog v pod privijačenih izrezljanih, težkih miz, nakracljani lestenci, ogromna televizija pod stropom, dolgi beli prti, pozlačeni svečniki, bakreni pepelniki, čipkaste zavese, elektronski pikado. Vse, kar si je mogoče zamisliti, ko nekdo omeni dekor, ki ga lastnik ne bo vzdrževal. Kar se je tudi zgodilo. Vsakič, ko je vas gostila gledališko predstavo ali regionalni športni turnir, se je v Šumiju peklo kalamare in maščoba se je leta in leta zažirala v ploščice, dokler je končno ni bilo več mogoče odstraniti. Stoli in mize so se obklesali, z lestencev in televizije od dneva ena nihče ni brisal prahu, v prtih in zavesah se je nabralo več pepela kot v pepelnikih, sedem od dvanajstih svečnikov pa je izginilo kdo ve kam. Le še pikado je funkcioniral kot nov. A Šumiju je bilo za vse to malo mar. Brigalo ga je le za obisk. Pomembno je bilo, da se v lokalu zadržujejo ljudje. Tudi če ne plačajo takoj. Na steni je bila ogromna zelena šolska tabla in na njej so bila zapisana imena dolžnikov in ker so se na vasi vsi poznali, imena na tabli niso ostala za dolgo. Preberi več ŠUMI
POSLEDNJI POTOPIS
… se nadaljuje …
Se zdi, da sem moral v teh epidemijskih letih, mislim, da smo že v množini, če realno ne, se pa vsaj čuti tako, rahlo odrasti. Da sem moral občasno odložiti svoj ego, v drugih primerih pa si ga šele zgraditi. Vsi poljubi so postali bolj tvegani in hkrati bolj zaželeni. Vsa druženja pa podrejena pomislekom, komu bi lahko škodil doma, v predavalnici, na pošti. Komu, ki toliko bolj potrebuje posteljo v bolnici, bi jo lahko zagodel zaradi lastne nepremišljenosti, lastne obžrtnosti po še več življenja, ko ga nekaterim v sapah zmanjkuje. Preberi več POSLEDNJI POTOPIS