Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Naughtius Maximus

NEVARNA JE TUDI KARAMELA

… se nadaljuje …

Čeprav je bila tale serija mišljena predvsem v luči osebnega uspeha, nekako ne morem mimo vzpona na podij, ki ga je skejtanje kot šport/umetniška oblika/panoga/subkultura doživljalo v istem času, kot se je pospešeno razvila tudi moja rolkarska zgodba. Skateboarding od svojih nerodnih začetkov na glinenih koleščkih v 60ih preko različnih kanalov počasi kaplja v zavest mainstreama. Tony Hawk, Rodney Mullen, X-Games, Jackass (2000–) in Bam Margera, Thrasher (1981–) in sprejem med olimpijske discipline so vsi bolj ali manj dodali k prepoznavnosti. Nazadnje pa so k razcvetu pripomogli ravno omejitveni ukrepi, ki so veliko število dodobra uveljavljenih aktivnosti upočasnili ali pa povsem ustavili. Preberi več NEVARNA JE TUDI KARAMELA →

MOJA FINANČNA KARIERA

Ko stopim v banko, se zmedem. Bančniki me zmedejo, okenca me zmedejo, pogled na denar me zmede, vse me zmede.

V trenutku, ko stopim čez prag banke s kakšnim poslovnim namenom, postanem neodgovorni idiot.

To mi je bilo jasno vnaprej, a moja plača se je povišala na petdeset dolarjev mesečno in začutil sem, da je banka edino mesto, kjer bi jih lahko shranil.

Tako sem se opotekel v stavbo in se ponižno razgledoval po bančnikih. Mislil sem si, da mora človek, ki odpira račun, govoriti s poslovodjo. Preberi več MOJA FINANČNA KARIERA →

VSE BO V REDU

So ljudje, ki jim noben pomočnik ne pomaga dovolj. So ljudje, ki jih lahko opomniš trikrat na dan, a bodo do večera zajebali vsaj dve stvari. In na osnovi ponosa na tisto eno zadevo, ki so jo pa le rešili, ki bi jo morali že pred meseci, mogoče celo leti, bodo vztrajali, da pa le ni bil tako slab dan. In za take so ustvarili koledarje pa potem tiste to-do računalničke, ki so nagravžno piskali, in v tiste si lahko shranil še številke. Pa so jim printali majhne ročne beležke, že izpolnjene s prostim prostorom Drugo ali Zapomni si ali pa črtico z besedo Nujno! Preberi več VSE BO V REDU →

KO TE DOHITIJO VSI NEDOKONČANI PROJEKTI

Že eno uro sedim na vrtu, srkam kavo, ki se je vmes ohladila, čakam sonce, da prežene meglo, s stisko gledam polno breskev, s katere odpadajo sadeži in me opominjajo, da bi morala narediti kaj iz njih, namesto da jih puščam propadati.

Sedim in pasem mačka, ki ne pozna nove okolice, zato ga ven spuščam na povodcu. Sedim in poslušam ptičje petje, zrem v daljavo in razmišljam, da sem v stiski. Da imam v življenju nenehno preveč nečesa. Preveč slabih odnosov, preveč nekomunikacije, preveč obveznosti, ki si jih nisem naložila sama pa tudi tistih, za katere sem se odločila prostovoljno. Preberi več KO TE DOHITIJO VSI NEDOKONČANI PROJEKTI →