… se nadaljuje …
Res ne maram, ko ljudje pravijo, da bo vse drugače. To, da smo preživeli dve svetovni vojni, verjetno ne šteje, da smo preživeli kugo, tudi ne, da so na nas padali kometi in nas je tresla zemlja, to pačnič ni. Zdaj je res konec, ni več zajebancije, zjebal nas bo (ne) čisto navadni virus. Pocepali bomo ko muhe, pobili bomo svojefamilije in zasedli vse intenzivne pojstle. Odpovedali se bomo vsemu. Dali bomo svoje telefone in jim zraven v roke porinili še kurce, ker jih ne bomo več rabli. Dnevno bomo pošiljali testerje in v WC-školjke nam bojo naštimali mikrolaboratorije. Vsi bodo vedeli, katere hiše se je bolje izogibati, obesili bomo rdeče luči, ki nas bodo opominjale na tiste − kužne. Ko bo minil prvi val, bomo čakali na drugega, ko bo drugi mimo, bomo čakali na cepivo, ko bo cepivo, bomo čakali, ali to sploh prime, ko bomo preboleli, bomo čakali,ali se ta prasica, imenovana virus,spet vrne. Ko se bo vrnil, ne bomo vrgli puške v koruzo, dali jim bom babice, da jih skrijejo pred nami, otroke, da se zmešajo, prekužijoin bodo lahko končno spet sedeli pri naši skupni mizi. Šihte bomo pustili, ker itak nimajo smisla, razen tistih najmanj plačanih, ki jih bomo podpirali z aplavzi in špilanjem na karto dolžnosti in časti. Bolje biti živ kot pa Človek. Bolje biti živ kot pa ljubiti. Naša maksima bo: »Bolje biti živ.« Bolje biti živ, a le če si tudi prej bil kaj vreden. Preberi več POTOPIS. NIČ VEČ NE BO, KOT JE BILO →
