Prvi delovni dan po praznikih, ki si jih je marsikdo lahko raztegnil v dokaj dolg dopust. Dopust od ljudi, dopust od hrupa, dopust od družine, dopust od vsakdana. Vsak pač že od nečesa. Priznam, da z leti postajam zapečkarica in mi ni do nekih silnih potovanj z letali, še z avtomobilom se komajda kam premaknem. Vse, kar sem upala in želela v teh dneh, je bila mirno popita kava na balkonu, poslušanje ptičjega petja in minimalni vloženi napor v pospravljanje in prehranjevanje.
No, moj mir je hitro prekinil sosedov koncert žag, kosilnic in glasne glasbe. Prazniki očitno niso več rezervirani za počitek in druženje. Tempo življenja je tako hiter, da morajo ljudje ves čas živeti v premikanju, naj bo to z delom ali s potovanji. Očitno se jaz preveč družim z mački, ki so mojstri ležanja in zmerne aktivnosti. Zame prosim sprehodek ali dva skozi gozd, kava v naravi in sem srečna.
Ko sem nergala nad sosedi, ki ne dajo miru niti na praznike, sem se ujela v lastno zavedanje, da sem stara in se spreminjam v očeta, ki mu je pritoževanje način življenja. Tudi misel, da bi sosedu zabrisala čez mejo vrečko pasjega dreka, ker mi je prepovedal hojo po njegovi zemlji, me je rahlo presenetila (ne pa dovolj, da bi jo povsem opustila). Konec koncev so me vzgojili v duhu neškodoželjnosti in medsebojne pomoči, zato je tako početje v moji podzavesti sila nespodobno. A to je pač realnost, ki mi ni pretirano všeč in je za zdaj še ne želim sprejeti. Lažje sprejmem to, da živim v soseski, ki zahteva urejene vrtove, zelenice in sadno drevje; kar seveda pomeni, da bodo zvoki ljudi nenehno prisotni. Tako mi ostaneta le dve možnosti: Da sprejmem to zvočno spremljavo ali pa se odselim v rovte, kjer res ni nikogar. Pogrešali se ne bomo. Časi, ko si šel k sosedu po sladkor ali neko drugo manjkajočo sestavino, so tako in tako minili.
Tako kot so minili časi, ko so ljudje vzgajali svoje otroke v poštene in odgovorne odrasle osebe. Še en znak starosti je najbrž tudi to, da se ti zdijo dejanja mladine nespoštljiva, nerazumljiva in nepotrebna. Res težko prenašam vandalizem, nasilje in egoizem, predvsem pa neodgovornost staršev. Vse in vsi drugi so krivi za nespodobna dejanja njihovih sončkov. Je prav, da obsojam, čeprav ne poznam njihovih zgodb? Ne vem, ali obstaja ravno preprost odgovor na to vprašanje, ampak v resnici me skrbi, kam vodi vse to egoistično obnašanje? Jaz, jaz, jaz in samo jaz in briga me za vse ostale. Tako kot moji sosedje ne pomislijo, da morda bi pa za praznike opravljali tišja dela, tako starši ne pomislijo, da bi otrokom naložili prevzemanje odgovornosti za svoja dejanja. Živijo v zanikanju, živijo v svetu, v katerem se od ljudi pričakuje popolnost in uspeh in nič manj od tega. Živijo v želji po sprejetju med tiste, ki nekaj pomenijo in veljajo. Otroci so prepuščeni samim sebi, vzgaja jih internet, ki je poln sprevrženih in bolnih dejanj. Tisti, ki ne uspejo in zmorejo slediti večini, so seveda kaznovani z zasmehovanjem, nasiljem, izobčenjem. Vsi si želijo biti isti, odrasli v svojih malih otroških telesih. A odrasli le na videz, ne pa tudi v dejanjih. Izvorni problem so tako in tako starši, ki vse to dopuščajo in tako ali drugače podpirajo. Večkrat se vprašam, zakaj ima otroka lahko totalno vsaka budala, čeprav živi neuravnovešeno in nezdravo življenje. Zakaj moraš imeti za ogromno drugih manj pomembnih reči dovoljenje za upravljanje, za otroka pa potrebuješ zgolj dve plodni osebi in kanček sreče. In tako dandanes funkcionira svet. Ne razmišljamo o drugih in kakšne posledice bodo imela naša dejanja. Večina ljudi stremi k lastnemu užitku in udobju ne glede na ceno, ki jo morajo ob tem plačati bližnji ali okolica. Starši si ne želijo, da bi otroci ponavljali njihove napake, otroci pa si ne želimo prevzeti tistih vzorcev svojih staršev, ki so nam šli na živce, ko smo bili mali. Ampak ko pogledam sebe skozi življenje, ugotavljam, da je to misija nemogoče.
Starejša, kot sem, večkrat se zalotim s fotrovim nerganjem nad ljudmi, situacijami, stvarmi. Edino upanje, ki ga imam, je to, da se zavedam, v koga se lahko spremenim, in da morda kolesje svoje biti obrnem v milejšo verzijo svojih tastarih. Kaj bo z vsemi drugimi otroki in starši, ki mi gredo na živce, ne vem. Spremeniti jih ne morem. Sem pa tja lahko kakšnemu pomagam po svojih močeh. Lahko pa poskusim sosedu zabrisati drek na parcelo in mu nagajati, ker ne morem več v gozd po poti, ki mi je najbližja. Ker so srednje poti danes redkost in sosed sosedu privošči le še crknjeno kravo. Tudi to je ena izmed možnosti. Kdaj bom dovolj stara za taka dejanja, še ne vem, skrbi pa me, da se drastično bližam meji brezbrižnosti in egoizma, ki je vse bolj prisoten v mojem okolju. Če zasledite kje v novicah škandal o pasjem dreku na popolni zelenici, boste vedeli, da se je Zofki dokončno speglalo, ker ni mogla v miru popiti svoje kave in iti v gozd po sosedovi parceli.