Arhivi Kategorije: Avtorska dela

Izvirni slovenski film

Ko smo bili doma, smo pogosto sedeli v tišini. To je bilo vse, kar smo počeli doma. Oče je občasno z očmi preletel časopis, ne da bi ga prijel v roke. Midva z mamo pa sva le strmela v sveče. Včasih sem dvignil oči in se zazrl naokoli, da bi preštel pajke na stropu – a se je moj pogled vselej srečal z maminim, ki me je opomnil, da so sveče tiste, v katere moramo strmeti.

Sveč si mama ni pustila vzeti. Če jih ni mogla prižgati na grobovih, jih je pač doma.

A tistega dne je bilo drugače. Čutiti je bilo v zraku. In bila je mama, ki je prekinila naš družinski mir. “Ga boš odpeljal ven?” je vprašala očeta. “Pomembno je, da gre ven. Sploh v teh časih,” je dodala poudarjeno.

Oče je previdno prepognil že zložen časopis. Stol je glasno zaropotal, čeprav ga je ob vstajanju odmaknil komaj za kak centimeter. Postal je ob materi, ki je obsedela na stolu. 

Klofnil jo je. Nato jo je z isto roko nežno pobožal. Ko sta se njuna pogleda spet srečala, sta bila izpraznjena ljubezni, a polna spoštovanja. V tišini sta si pokimala, ne da bi premaknila katerokoli obrazno mišico.

Oče me je prijel za rame in odpeljal na zrak. “Tvoja mati ve, da jo varam, pa se je kljub temu postavila zate,” je zamrmral. “Spoštuj to.”

Zunaj je bilo še tišje kot doma. Tisti redki sprehajalci, ki so nama prekrižali pot, so strmeli predse, kot da so tudi sami zbežali pred svečami. 

“Veliko vprašanj imaš, vidim,” je dejal oče, ne da bi me pogledal.

Naredila sva še nekaj korakov, preden sem si upal vprašati: “Zakaj trpimo, oče?”

Ni me udaril. Njegov obraz se je že zvil okoli kotičkov ustnic, kot da bi želel zanikati. Potem pa je rajši posmehljivo prhnil. “Zelo brihten si,” je izkašljal med prižiganjem cigarete. “Zelo bister.” Skoraj se mi je že zdelo, da se mu bodo usta razpotegnila v iskren nasmeh, a se je obvladal.

Hodila sva mimo umirajočih smrek, ko je spet spregovoril. “Ali se zavedaš, da nikogar ne briga zate, sin? Si protagonist izvirnega slovenskega filma, pa nisi pridobil na svojo stran še niti enega gledalca.”

Molčal sem.

“Si nezanimiv, povprečen, ničesar izstopajočega ne poveš. Slovenski protagonist, pač,” je razpredal. “Zato so si naši avtorji izmislili genialno potezo, da bi nas prikupili svoji publiki.”

Zagrabil je mojo roko in mi na njej ugasnil cigareto. Zavpil sem od bolečine.

“Trpljenje!” je zahrumel. “Bolečina! Groza! Naj gledalci vidijo, da je to resen film, pomemben film ne pa neumna komedija!”

S solznimi očmi sem hitel pihati na ranjeno mesto. Od bolečine sem se sesedel. Oče pa je navdušeno nadaljeval. Oči so se mu bleščale.

“Dobrodošel v slovenskem socialnem realizmu!” je hreščal. “Gledalci morajo oditi iz kina pretreseni in prepričani, da je edini smisel našega obstoja nenehna kljuvajoča bolečina. Plačali so za to, ti pankrt!”

Patetično sem se cmeril. Mimoidoči se niso kaj prida menili zame. “Ne razumem,” sem potarnal. 

Oče se je nagnil k meni in me stresel. “Kaj je sploh za razumeti? Naše trpljenje nam daje smisel! Brez trpljenja smo pičkin dim! Ponovi: moje trpljenje mi daje smisel!”

“Moje… trpljenje… mi daje… smisel.” sem zaihtel, a me je oče stresel še bolj in zavpil.

“Skoraj si že mož, prekleto! Ne slišim te!”

Ob apelu na mojo moškost sem se nenadoma zbral. Solze so se mi posušile v očesih. Zravnal sem se in dejal, kot je zahteval.

“Moje trpljenje mi daje smisel!”

Oče se je zravnal in pokimal. “Presneto res. Naj gledalci vidijo, da boš svojo bolečino odslej prenašal stoično. Naj sedaj oni jočejo namesto tebe, ko boš bíl svoje boje na Požiralniku.”

Zakašljal sem in si obrisal ostanke solz, ki so mi naenkrat postale zelo odveč. Ozrl sem se po sivini parka in spoznal, da si ne bi želel biti nikjer drugje. 

“Hočem postati tak kot ti,” sem dejal očetu. Prvič v življenju se mi je nasmehnil, a ga kamera ni ujela.

ONÉ

Kakšne barve si je mislil in kako čudni oblaki. Kako prijetno pihlja čezenj, on pa pokrit pod odejo, kako pljuskajo po njem valovi, on pa tako suh in nič peska nima v postelji, čeprav mu polzi med prsti. Tako ga malo boža, kot bi božal svojo deklino. In ko si premisli in ko si zaželi travo, čisto zeleno travo, je točno ta pod njegovimi prsti. In ko si zaželi golih prsi, se mimo pripeljejo, takšne fantastične, kot bi imele kolesa pod sabo, kot bi se na nekih vzvodih prismuknile v sliko in se mu nasmejale. Sproščen je, nasmejan, njegov smeh mu je končno všeč in njegov glas je globok. Ni se zavedal, da je v resnici tak. Da je tako poseben, da ob njegovem glasu zaplapola trava in da se pogledi z ulic uzrejo prav vanj. Da je tako hitro opažen. In da lahko samo s svojo željo preradovedne poglede umakne. Lahko postane izbirčen in si izbere, kdo ga gleda, s kom ima otroka in kakšne otroke ima. In poskusi najprej s tremi otroki, nato ugotovi, da je to malo prehudo, zato jim podaljša povprečni spanec na dan na 23 ur in 33 minut. Včasih smukne v nastavitve svojih avatarčkov in jim dodaja zvezdice, malo pri pridnosti, malo pri zgovornosti, dokler ne postanejo preveč jezikavi. In tudi ženo ima idealno, tako na dnevni ravni, malo spreminja njen obraz, včasih jo tudi kar poveča, saj so mu bile tiste zgodbe o ogromnih amazonkah, ki te ne spustijo iz svojih rok vedno zanimive. Pa vendar jo vedno spravi na tisto obliko, ki mu je najbolj domača, takšno, v katero se je zaljubil pred nekaj leti. Bi izračunal kdaj točno, a se je izgubil v času, bi jo tudi vprašal, a se je izgubil v prostoru. Preberi več ONÉ

RAD BI BIL STANDUPER

Rad bi bil standuper, rad bi nasmejal folk pred sabo in rad bi imel čas, da svoj nastop potreniram in rad bi imel 25 ponovitev v dveh mesecih, da bi lahko izpilil svoj nastop in rad bi nastopal pred največ 20 ljudi, da bi lahko videl obraze in razbral z njih, kaj jim klikne, kaj jim ne, kdo je pripravljen na medsebojno drkanje in kdo se izogiba očesnemu kontaktu. Rad bi imel vsaj občasno kontrolo nad svojim občinstvom in rad bi po številu prodanih kart vedel, da sem oddelal dobro in rad bi po smehu prisotnih ocenil realno svoj nastop in rad bi, da bi bilo vsaj enkrat jasno, da je moj nastop rezultat mojega dela in moj zaslužek takisto. Preberi več RAD BI BIL STANDUPER

URA

Pogledala sva se in se nasmehnila. Vroče je bilo zunaj. Zdelo se mi je, da bom ob njej izparel.

Želel sem ji nekaj izreči. Pa se mi je ustavilo. Na meniju ure sem prebral besedo, a mi ni bilo čisto jasno, ali gre za zatipk ali samo jaz ne poznam besede. V mislih sem zaštekal. Tam nekje od 100 do 700 milisekund naj bi to iskanje po mentalnem slovarju trajalo v mislih, kar je v bistvu malo, če razmišljaš, da en dolgi naglašeni samoglasnik traja okoli 120 milisekund. Zaštekaš za eno do šest črk in se ti zdi, da vmes mine cela večnost in da ji nimaš več česa povedati, da je bolje, da utihneš. Pa se ustaviš, pogledaš na digitalno uro, ki ti sporoča, da bi bilo dobro, da spiješ kozarec vode. Zato piješ. Zato spiješ cel kozarec mlačne vode in se zaveš, da tega ravno direktno niti ne bi znal prevesti Nemcu, ker kaj pa on ve, kaj je to glagolski aspekt. Slovani smo posebne sorte ljudje in posebne vrste informacij so nam nekaj vredne. Preberi več URA

9:15

(dramsko delo s številnimi didaskalijami.)

Doktor Karel Randi

Sestra Grizvolda

Petelinčič

Štromar Edi

* * *

Doktor Karel Randi: (vstopi v sobo, ves zadihan; se vidi, da je hitel) Se opravičujem za zamudo, sestra! Promet je danes nemogoč! Vesel bom, ko se bodo tako delavci kot arheologi končno pobrali iz teh lukenj in jih dobro zabetonirali!

Sestra Grizvolda: (vajena doktorjevih zamud, se ne da motiti pri delu) Ah, kar brez skrbi gospod, v čakalnici je bolj malo ljudi. Preberi več 9:15