Arhivi Kategorije: Avtorska dela

DISONANCA

Ko je spustila zatemnjeno avtomobilsko steklo, sem jo v trenutku prepoznal. Popravil sem si policijsko čepico, da bi prikril zadrego.

»Vozniško in prometno, prosim.«

Saj ne, da bi zares potreboval njeno identifikacijo. Toda pravila so pravila.

Iz armaturke sem slišal živčen vzdih, ki mu je sledilo šuštenje papirjev, ko je Lara Croft iskala svojo dokumentacijo. Iz kupa potrdil, viz in računov za rent-a-car je izbrskala pravi šop in mi ga pomolila skozi okno. Vzel sem ga počasi in z dostojanstvom; kot velja običajna praksa, sem si ga ogledoval in obračal vsaj nekaj sekund več, kot bi bilo to potrebno. Njeni prsti so medtem z očitno živčnostjo začeli tapkati po volanskem obroču. Preberi več DISONANCA

DOKONČNA REŠITEV SPLETNEGA VPRAŠANJA

Ko sem stopal do tistega zadnjega kotička v Trenti, se mi je sneg že krepko udiral pod nogami. To so tisti kraji, kjer sonce posije le redko, GPS signal pa še redkeje. Kakih 10 minut pred Skalarjem je na mojem telefonu crknila celo možnost za klic v sili. Vprašal sem se, ali bi me sploh še izsledili, če bi na spolzkih skalah zdrsnil in si zlomil nogo. Preberi več DOKONČNA REŠITEV SPLETNEGA VPRAŠANJA

MAJSTER

Majster, či vprašaš mene, so šle babe v kurac. Leh bi šle najga, sm jim ponuju, pa ne, niso šle, niso šle niti na kergadrugiga, ne grejo več, babe se fukajo, sam po pravic povedan, da na vem s kirim, na vem kk, ne vem keda, še mej pa zaka. A veš, pičko sm držu … za pičko, pa ne tk ko Trump, mislim, lep sm jo primu, tk da bi ji pasal, sej js mam svije rad, resno, ne, ne se rêžat, resno mislim, ni to pir zdej, ttletapeti al ker je, ni to, men te svije, resnobno in resnično, majster, pašejo. Pa to na dušo, pizda, men je húdo, či gre. Kurba … či … mislim, ni to hejc, no. A dej … jebite se vsi skup, pizdavammatrna. Čuješ? Marš v pizdomater! Preberi več MAJSTER

PONOVNO NA ROBU

  1. september 2089, 11:50

Gyyu je že pošteno krulilo v želodcu. Njegov bioritem je bil že več kot teden dni snet z ustaljenih tirnic. Malo lačen, malo žejen, malo potreben, malo zaspan. Zavedal se je, da poštenega posla ni opravil od lanskega decembra, ko je prvič pomislil na penzijo. Čeravno je takrat v žep pospravil dovolj točk za dostojno preživljanje druge polovice življenja (ali morda nekoliko manj; uparjevanje, ki ga je prakticiral bolj pogosto, odkar ni več vedel, kam z vse večjo količino prostega časa, verjetno ni podaljševalo njegovega obstoja), ga je vse bolj živciral občutek, da bo po potegnjeni črti tudi on – kot vsi mi – le povrnjen v prah in nič drugega. Spomnil se je enega redkih predavanj na fakulteti, ki ga je obiskal, preden je sklenil, da to ni zanj: nekaj v zvezi z modernimi posamezniki, zaznamovanimi z nepojasnjenim pritiskom, da morajo na svetu pustiti svoj pečat. Pritisnil je na gumb svoje najljubše igračke in v pljuča potegnil z vonjem smodnika zmešan odmerek nikotina. Preberi več PONOVNO NA ROBU