Arhivi Kategorije: Avtorska dela

PONOVNO NA ROBU

  1. september 2089, 11:50

Gyyu je že pošteno krulilo v želodcu. Njegov bioritem je bil že več kot teden dni snet z ustaljenih tirnic. Malo lačen, malo žejen, malo potreben, malo zaspan. Zavedal se je, da poštenega posla ni opravil od lanskega decembra, ko je prvič pomislil na penzijo. Čeravno je takrat v žep pospravil dovolj točk za dostojno preživljanje druge polovice življenja (ali morda nekoliko manj; uparjevanje, ki ga je prakticiral bolj pogosto, odkar ni več vedel, kam z vse večjo količino prostega časa, verjetno ni podaljševalo njegovega obstoja), ga je vse bolj živciral občutek, da bo po potegnjeni črti tudi on – kot vsi mi – le povrnjen v prah in nič drugega. Spomnil se je enega redkih predavanj na fakulteti, ki ga je obiskal, preden je sklenil, da to ni zanj: nekaj v zvezi z modernimi posamezniki, zaznamovanimi z nepojasnjenim pritiskom, da morajo na svetu pustiti svoj pečat. Pritisnil je na gumb svoje najljubše igračke in v pljuča potegnil z vonjem smodnika zmešan odmerek nikotina. Preberi več PONOVNO NA ROBU

PROTI OBVEZNEMU CEPLJENJU

V preteklih tednih, mesecih, celo letih smo bili priča vse silnejši in čustvenejši debati, ali je množično cepljenje (še) koristno za prihodnost družbe. Na eni strani je očiten vse večji porast nasprotovanja obveznemu cepljenju otrok z argumentom, da le-to povzroča nepopravljivo škodo s svojimi stranskimi učinki. Na drugi strani se enako silovito odziva zaskrbljena javnost, ki obvezno cepljenje vidi kot temelj za zdravo prihodnost brez zahrbtnih nalezljivih bolezni. Preberi več PROTI OBVEZNEMU CEPLJENJU

NI PRAV

Ni prav, sva kričala. Tako ne gre, sva pravila. Zlovešče sva se gledala, ko sem ji držal roke pod hlačkami.

Seveda ni prav, nič ne gre skupaj. Spet sem se znašel v zagonetki, ki je najmanj neumna. Zdelo se mi je, da bo kdaj drugače, da se mi bo enkrat uspelo znajti v tipično zdravo romantični sceni. Da bom jaz tisti grduh z okli namesto zob in ona glupača, ki se bo pogovarjala s svojimi šalcami. Preberi več NI PRAV

TIPIČEN DREK

Zdela si se mi rahlo neumna, kuzlica primarnega kova in primarnih misli. Saj si se takšno tudi prodajala. Slikce na raznih portalih, popisana z (angleškimi) besedami, kot so kurba, pofukaj me, uporabljena, koš za izlive preprostežev … svašta. Pretiravaš. Kurbi se pač ni treba podpisat s takšnim poceni sranjem. Kurba je kurba, ali pa to zgolj želi biti. Pokaži se pred nami z vsaj dvema kurcema sredi grla in, verjemi, verjeli ti bomo, ne rabiš črnega flomastra, ne rabiš rdeče šminke. Preberi več TIPIČEN DREK

XIII

Rabu sm počitek. To mi je glasno sporočala tako splošna umska in o-telesna utrujenost kot skodelica kave, ki sem jo uspel razlit, ko sem se stegnil čez mizico po nafehtanem čiku. Sobe se sploh ne spomnim. Sem sploh spal v sobi? Sem hodil tja samo jest? Ne, ne, definitivno sem spal na kakem pogradu, saj spalke še nisem imel. Stari je bil ziher že vsaj eno etapo pred mano … ali pa mogoče za mano. Ali pa se je ta trenutek oziral naokoli po glavnem trgu, ki sem ga malo prej zapustil, če me bo slučajno kje zagledal. Majhen, žilav, v brezhibni pohodniški opravi, ki jo ima lahko le Švicar. Bi se ga razveselil? Ma veš daPreberi več XIII