Na že moker asfalt so padale zadnje kaplje dežja, medtem ko so oblaki še vedno nadkrivali predmestje. Z vsakim trenutkom so postajali manj sivi in so vse bolj žareli, kot da bi iz njih sijala lastna svetloba. Zrak je dišal po svežini, ki je tistemu sicer turobnemu dnevu vračala občutek vedrine. Lahek veter je nežno božal vse na svoji poti.

Skoraj na samem koncu predmestja je stala ena hiša, ne prevelika, a tudi ne premajhna. Pravzaprav je bila ravno pravšnje velikosti. Zdaj je popolnoma prazna in osamljena.

Pred njo se je ustavil starejši avto. Ko so se vrata odprla, so zaškripala, iz vozila pa je stopil moški, ki se je takoj ustavil, se obrnil proti hiši in nepremično zrl vanjo. Preberi več SPOMINI V SENCI →

Qu-lat je krmilil srebrno vesoljsko ladjo med vrhovi in si ogledoval pokrajino, ki se je prikazovala na ekranih. Ko je opazil ozko dolino, je ladjo usmeril v strm spust proti dnu, kjer je nekaj časa vijugal pod visokimi stenami. Kjer je bila dolina širša in mu ni več predstavljala izziva, se je ponovno povzpel med vrhove. Po nekajkratnih ponovitvah spuščanja in vzpenjanja se mu je izza hrbta oglasila Xi’bit: »Če nočeš imet napol prebavljenih margonskih žakrojev na ekranih, priporočam, da nehaš.«

»Barvonski obročki ne pomagajo več?« obrnil se je proti Xi’bit in sam pogled na njen obraz mu je zadoščal. »Prav, prav.« je pohitel, »kaj praviš na tisto ravnino?« Na ekranu je pokazal na območje med dvema vrhovoma, ki mu je izgledalo dovolj široko, da bi ladja lahko varno pristala. Preberi več VESOLJSKA TURISTA →