19. stoletje je čas zmagoslavja. Na pogorišču vere bo zrasla skoraj utopična, grozljiva in kmalu neizogibna ideologija nacionalizma. Zvezdnato nebo bodo zamenjale mestne luči. Množični mediji, množična kultura bodo sledili množični pismenosti. Stari red bo razpadel hitreje, kot bi ga novi lahko nadomestil. Vrtoglavi znanstveni in družbeni napredek bo pognal novo vrsto špekulativne literature. Fikcijo, utemeljeno na znanosti. Znanstveno fikcijo.
Na kratko rečeno: 19. stoletje je čas, ko nastane sodobni svet.
To stoletje je tudi čas zelo specifične cenzure – cenzure spolnosti. Takozvana viktorjanska morala – poskus, da bi seks ostal v spalnici – bo eden najuspešnejših izumov v času, ko je bila konkurenca pri izumiteljstvu res ostra.
Cenzura seksa seveda ne pomeni, da ljudje manj seksajo. Ne pomeni, da ljudje manj komunicirajo o seksu. Pravzaprav je to celo obdobje prvih pravih spolnih škandalov, kot bi vam Oscar Wilde verjetno z veseljem povedal, če ga ne bi prav to pokopalo.
Prepoved bomo seveda spoštovali – a v tem času postali mojstri. Kako o seksu govoriti, da ne boste perverzni (kar je, mimogrede, dejanski zločin).
Lahko se naredite fine. Če vas nekdo vpraša, ali ste nemara spali z gospo to in to, se zvito namuznete. »A gentleman doesn’t kiss and tell,« odvrnete. Kar pomeni – seveda ste gospo to in to položili, ampak se nahajate v tistem delu tisočletja, ko lahko detajle prepustite poslušalčevi domišljiji.
Še boljše je, če se vržete v ustrezen poklic. Kot časnikar imate sploh prvič možnost, da javno nekaznovano razpravljate o spolnih škandalih. Kot zdravnik ste še malček bolj privilegirani – o seksu lahko razpravljate s čisto vsemi pacienti. Ali gospod občuje z ženo? Ali gospod dobi erekcijo, mu pride? Kaj pa gospodovi ženi? Človek lahko skoraj sliši prihuljeno muzanje dohtarjev, ki takole v imenu višje sile intervjuvajo ljudi.
Prav medicina je tista, ki bo izumila enega ključnih izrazov za naslednje stoletje in pol. Leta 1868 bo eden od zdravnikov pri pacientih opazil zaskrbljujoč sindrom – čeprav so bili moški, med njimi celo poročene sorte, so se zelo očitno vznemirili ob misli na druge moške. Zdravnik je bolezen poimenoval homo-seksualnost. 150 let kasneje se nekateri še vedno ne bodo naveličali iskati zdravila.
In vendar je to zadrto, zaprto okolje tisto, ki je porodilo LGBT skupnost. Odrivanje spolnosti v spalnico jim je šlo na roke – nihče te ne bo nikoli vprašal, kaj imaš v omari. Ponižujoče zdravniške oznake so si pripeli na prsi kot medaljo. Prefinjeni in vendar perverzni jezik so si povsem prisvojili. Nežne geste, privzdignjen ton glasu, celo mimobežne diskusije o Platonu so bile jasni dimni signali, ki so jih videli le tisti, ki so jih želeli videti.
Tudi to je zmagoslavje – prikriti in vendar vsem odkriti stereotip poženščenega geja in možate lezbijke bo tako uspešen, da ga bo popkultura uspešno zacementirala tudi za prihodnje generacije.
Na koncu pa bo od 19. stoletja ostalo še ena pomembna časovna kapsula. Dileme, travme in tesnoba ob novem svetu bodo porodile špekulativno fikcijo, ki bo docela drugačna od vsega, kar smo videli dotlej. Prav ta – špekulativna, znanstvena – fikcija se ne bo ustavila pri tehnologiji. Zaplavala bo naravnost v queerovsko kodo in obdelala prav tisto spolzkost identitet, ki se jasnim definicijam še danes izmika.