Živeti s krivdo je nekaj najtežjega v življenju. Jokam, ker sem na en način pripomogla k smrti nekaj pupkov, redke vrste dvoživke hribskega urha in ne vem, koliko ostalih dvoživk, ki so bile še v fazi razvoja. Ko sem videla zasute gozdne poti, me je začelo stiskati v prsih in ulile so se mi solze.
Ne, nisem zmešana baba s PMS-jem, ampak nekdo, ki mu je mar za vsako živo bitje, sploh pa za taka, ki jih načeloma tudi rešujem in skušam delovati za njihovo najvišjo dobrobit. Gozd v bližini mojega doma je postal moj sveti prostor, kraj za meditacijo, pogovore s samo seboj, prostor tišine, miru, objema vseh možnih barv. Postal je tudi moj prostor za učenje. Lep je, mogočen. A že nekaj let nazaj so vanj posegli gromozanski stroji, ki jih uporabljajo za sečnjo. Pregnali so živali, uničili njihove domove in za sabo pustili razrite gozdne poti. Srce me je bolelo ob pogledu na take drastične spremembe in na izgubljene živali, ki sem jih srečevala bolj pogosto kot sicer, ker so iskale nove domove in nov miren kotiček gozda. Ni se mi zdelo prav, da kolesnice na gozdnih poteh ostanejo globoke tudi do sedemdeset centimetrov in sem pač preskakovala poti, padala v blatne kopeli in preklinjala tiste, ki jim je popolnoma vseeno za vse drugo kot za denar, ki ga bodo zaslužili od posekanega drevja.
V globokih kolesnicah sem opazila vodo in v vodi priložnost za odžejanje živali. Ko pride sušno obdobje, so te luže dom dvoživk, ki so že tako na seznamu ogroženih vrst. Prejšnja leta sem si rekla, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Letos pa je bilo razdejanje po sečnji tako grozno, da sem se obrnila na gozdarko, ki jo spremljam preko socialnih omrežij, in jo vprašala, kakšna je načeloma praksa po velikih posekih. Poslala sem ji fotografije in lokacijo razdejanja. Ne pretiravam, gozd je po bil po teh posegih videti, kot bi ga nekdo pošteno pretepel. Dobila sem informacije, da tako stanje ni normalno in da bi morali izvajalci to sanirati takoj po končanih delih, kar pa seveda niso. Izrazila sem skrb nad tem, da nekdo, ki je sposoben pustiti tako za sabo, nima najmanjšega spoštovanja do gozda in ostalih živih bitij v njem. Ta bo zasul tudi tiste luže, ki so postale dom dvoživkam. In točno to se je tudi zgodilo.
In zdaj sem tukaj jaz, s svojo krivdo, ker se počutim odgovorno za teh nekaj živih bitij, ki so morala umreti tudi zaradi mene. Ne verjamem, da bodo ti izvajalci počeli stvari kaj drugače, ker se načeloma ljudje ne obremenjujejo z gozdom, če ta ni ravno v njihovi lasti. Meni pa se tako grdo ravnanje z naravo zdi nedopustno. Že več let se sprašujem, kaj točno je narobe z našo vrsto, da smo edini na tem planetu, ki si zavestno uničujemo edini možni prostor za življenje. Kot da si želimo s tega planeta iztrebiti sebe in pri tem s sabo v prepad potegniti še celo vrsto drugih živih bitij, ki bodo pač kolateralna škoda naše neumnosti, egoizma, sebičnosti in mišljenja, da smo nekaj več. Prepričana sem, da smo največja napaka tega planeta. Nobena druga vrsta ni tako uničujoča, kot je človek. Vem, da je narava kruta in ne pretirano romantična, ampak nas se pa nekako ne more rešiti, čeprav se trudi na vse pretege in nas nenehno opozarja na vse naše kikse in na mačehovski odnos do nje. Na koncu se krivo počutim jaz, ker sem opozorila nekoga, da morda tako drastični posegi v naravo niso nekaj normalnega. Ljudem, ki so najprej razrili gozd in nato po opozorilu sanirali, kar bi morali sanirati takoj, pri tem pa pomorili živa bitja, je vseeno. Njih take stvari ne skrbijo. Mogoče so bili nejevoljni, ker so imeli delo, za katero so mislili, da ga ne bodo rabili opravljat, ampak oni bodo ponoči mirno spali. Mene pa bo krivda razjedala več let, ker je ne znam predelati, z njo se ne znam soočiti. Tako imam na vesti še nekaj mačkov, ki so umrli tudi zaradi moje vpletenosti. Ne vem, ali bom kdaj pozabila te smrti. Vem, da tlačenje takih zadev v temne kotičke duše, ni ravno najbolj pametno dejanje, ampak zaenkrat drugače ne znam. Ne znam si odpustiti, ne znam spustiti naprej. Ob takih trenutkih se vedno spomnim pregovora, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. A je potem bolje, da ne počneš dobrih dejanj? Da nisi prijazen in pozoren? Ali v tem svetu sploh obstaja možnost reševanja zagat na tak način, da vsi vpleteni zmagajo? Če lahko po novem delimo medalje vsem, ki se udeležujejo maratonov, pohodov, dirk, zakaj ne bi delali tudi na tem, da v raznih situacijah funkcioniramo tako, da ne škodujemo nikomur in ničemur.
Zakaj je tako težko pomisliti še na koga ali kaj drugega kot samo nase in na svoje delo? Kaj točno je z nami narobe, da delujemo v lastno škodo? Bolj kot razmišljam o vseh teh stvareh, bolj si želim, da bi bila ena izmed tistih, ki jim je vseeno, ki se ne sprašujejo toliko, ki ne dvomijo, ki samo slepo sledijo in vpijejo v rog, kar jim naročijo, ali pa le obstajajo. Življenje takih je mnogo lažje. Ne vedo, da pomagajo kopati luknjo zase in za svoje potomce, in če nečesa ne veš, potem ne boli. Če bi jaz hodila po gozdu s telefonom v roki, ne bi opazila lisičjih lukenj in prestrašenih lisic, ne bi opazila srn in srnjakov, ne bi našla nobene gobe, niti ne bi opazila urhov in pupkov v lužah kolesnic, ne bi opazila niti smeti in pasjega dreka v vrečki, ki visi na drevesu že tri leta in si želi, da bi končno lahko propadel, ampak mu plastika to preprečuje. Ne bi opazila, kako drevesa spomladi ozelenijo in se v jeseni obarvajo v krasne zemeljske barve, ne bi niti opazila zimske tišine in poletnega čebljanja ptic. Življenje bi drvelo mimo mene, tako kot drvi doma, ko buljim v napravo, ki mi na dlani ponuja še več grozot, kot jih opazim v okolici in na katere ne morem kaj dosti vplivati.
Tako si v takih primerih, kot je bila situacija z žabami v gozdu, želim, da moja dobra dejanja ne bi imela vedno grenkega priokusa, da bi se naučila graditi in ne hkrati tudi podirati, da bi ljudje začeli živeti bolj zavestno in bolj v stiku z naravo in da bi nas končno že srečala pamet. Težko je živeti s krivdo, še težje z zavedanjem, da je toliko ljudem vseeno skorajda za vse, le za denar ne. Moji sprehodi v gozd ne bodo nikoli več enaki, z mano bosta vedno žalost, bolečina, občutek nemoči in krivda, ampak morda bo pa pri naslednji sečnji kaj drugače, morda pa me bo ta izkušnja česa naučila, morda pa je pekel le nekaj lepega.