London, 1888. Kočija vas pripelje do najljubše konjakarne v mestu. Dečku, ki vas je pripeljal stisnete kovanec v dlan. V odgovor se vam nasmehne, a za seboj nemudoma zaslišite vznemirjene vzdihe mimoidočih. Vsi obrazi so vam sicer znani, a nihče ni ravno vaš bližnji, ki bi vam lahko povedal, kaj je narobe. Vstopite skozi vhodna vrata, med hojo proti prostemu separeju točaju naročite svoj najljubši letnik. Pričakujete vljudno pohvalo svoji izbiri, namesto tega pa vam pod brk pomoli neugledno pismo: »Preberite, gospod, prosim, in premislite, ali se želite zares usesti.«

Čutite, kako so vse oči uprte v vas. Čutite težo trenutka. Prva reakcija ob odprtju paketka bo ključnega pomena za preostanek vašega življenja, nemara pa lahko pomeni kar konec za celoten Britanski imperij. Zajamete sapo, odlepite kuverto in se zatopite v besede, ki že od daleč namigujejo na izsiljevanje:

»Spoštovani! Z obžalovanjem moramo ugotoviti, da nam je v posest prišel neizpodbiten dokaz o vaši izpovedi brezbožnih odnosov s plemenitim gospodičem Betajnovskim s Kranjske, s katerim ste delili šolsko klop na Univerzi in kot kaže še kaj bolj nagnusnega kot le to. V zameno za spodnji del bikinija, ki ste ga nosili vsaj eno noč med vajinim ogabnim početjem in nosi podpis omenjenega plemenitneža, pričakujem 15 gvinej ob zori na četrtem pomolu v West Hamu. V nasprotnem primeru pričakujte, da svetu razkrijem, da ste sodomit! Lep dan!«

Oblije vas pot. Še bolj kot prej občutite, kako kolegi naravnost zrejo v vas in pričakujejo vaš odziv. Odločite se za agresijo, kakor se za prave možakarje spodobi. Zgrbančite čelo in našobite usta. Zmečkate list v pest. Pogled usmerite nad glave ljudi v lokalu in se zazrete v nedoločljivo daljavo: »Kje je moj konjak, zavraga?«

Sodomit? Ta pa je lepa! Se pa grejo! Kaj naj bi to sploh pomenilo?! Brezbožne odnose bi jim še spregledal, kdo jih pa nima v času šolanja, ko te pa razganjajo hormoni, naokrog pa ni deklin? A, da te takole neposredno okličejo za sodomita? Višek predrznosti! Ali nemara delujem, kot da sem zaljubljen? Je lahko resno kdo takšen bebec, da moja pisma svojemu prijatelju iz bolj rosnih let, s katerim sem se občasno zapletel v testiranje lastne potentnosti in imam na to lepe spomine, razume kot izkazovanje nekakšnih čustev? Bah!, idiotizem!

Preizkušanje telesnih sposobnosti zavoljo priprav na odraslo življenje, ki ga narekujejo pravila boga in našega veličanstva, kraljice, je vendar sestavni del človekovega zorenja, vas prešine. Pismo pa vam lepi naziv, kakor da gre za poklic. Kot nekaj, kar vas označuje. A kako naj vas označi nekaj, kar niti samo ni označeno? Je izsiljevalec resnično tako ob pamet v svoji predrznosti, da želi povedati, da lahko sodomite prepozna na ulici? Tiste, ki preživljajo proste ure v telovadnih društvih in hodijo naokrog čvrsto in pokončno? Tiste, ki se zapirajo med knjige in se pogovarjajo z Gospodom v trenutkih osamljenosti? Tiste, ki potešijo svoje potrebe po pristnem moškem sočutju v podeželskih klubih s kozarcem penine v rokah in v debati o konjskih tekmah? Tiste, ki pesnijo in imajo nasploh občutek za vse estetsko? Tiste, ki jim soproge ter otroci doma pijejo kri in najdejo mir le v vsakodnevnem upogibanju telesa za tekočim trakom ali s krampom pod rušo? Z vsemi njimi ste namreč že preživeli trenutke intime, pa kaj zato? Naj bi to kar koli pomenilo? Ne, ne, tale vaš obtoževalec je ustrelil mimo! Če ste vi, kakor se je sam izrazil, sodomit, potem je nekaj sodomita v vsakem ljudskem bitju v tem kraljestvu, koder sonce nikoli ne zaide! Tem obtožbam boste naredili konec!