… se nadaljuje …
Ključna napaka, po Žaretovem skromnem mnenju, ki jo je človeštvo vsakodnevno počelo v izobilju, je bilo prerano delovanje. Načrti, akcije, zakoni, rešitve, politike bi se morale uveljavljati šele, ko so bili prepoznani in razjasnjeni osnovni ter ključni elementi. Pot do cilja se je načeloma potem pokazala sama od sebe. Če pa so se vmes na kaki postojanki vseeno pokazali dvomi ali pa so bile potrebne nove rešitve, se je bilo moč vedno zanesti na kvalitetno definirano osnovo.
V zgodovini človeštva je bilo že nešteto takih idej. Nekatere izmed njih so se tudi dodobra uveljavile in zakoreninile, še preden je postalo boleče očitno, da so zrasle na zelniku določene skupine ljudi, ki je za nameček še predobro vedela, kako vodo človeškega potenciala speljati na svoj mlin. Kapitalizem tu ni bil drugačen, a Žare je bil pametnejši. Po pravici rečeno sploh ni bil ne vem kako pameten. Za to mu je kot dokaz služilo lastno življenje. Je pa veliko več in drugače ter vztrajno razmišljal o nekaterih stvareh, zato so mu neizogibno izgledale precej drugačne kot ostalim. Pekla ga je uganka, katere rešitev je izgledala tako izmuzljiva kot mivka v dlani. Ko si že mislil, da si jo rešil, ti je spolzela med prsti, kar pa jo je ostalo, je dalo v najboljšem primeru zgolj smerokaz za pot naprej. In dlje kot je Žare hodil po njej, daljša se je zdela.
A to ni pomenilo, da je obupal. Sploh ne. Vedno znova se je v temnih urah od nekje, bodisi od znotraj bodisi od zunaj, pojavila razsvetljujoča luč. Včasih kaka misel iz globočin nezavednega, drugič mimogrede preslišan pogovor neznancev na ulici, tretjič nek samo njemu pomenljiv refren pesmi na radiu. Kot otrok je rad opazoval mamo, ki je bila navdušena nad sestavljankami. Vedno se jih je lotila s premišljeno vnemo. Najprej je, gledajoč na končno sliko na škatli, ustvarila kupčke podobnih barv, ki so predstavljali večja območja. Potem je poiskala kose, ki so bili očitno del roba slike ter iz njih sestavila okvir. Šele nato se je lotila notranjosti. Problem za Žareta in njegovo sestavljanko revolucije je bil le ta, da končne slike še ni poznal in je nekako na slepo sestavljal elemente, dokler se ne bi končni rezultat razjasnil v tolikšni meri, da bi lahko do konca pritisnil na gas.
A stvar je dovolj dolgo motril, da so mu bila nekatera območja podobnih barv že razjasnjena. Eno od teh je bilo, da kapitalizma sploh ne bi odpravil. Palico, ki raste za njega bi sicer uporabil. A ne zato, da ga pretepe na smrt, ampak zgolj zato da ga v prvi vrsti spametuje, v drugi pa, da mu da jasno vedeti, kje so meje. Ni ga skrbelo, da bi take palice ne našel. Potil se je le nad idejo, kdo jo bo vihtel.
Se nadaljuje …