V letu 2030 se ljudje spametujejo in opogumijo. Zedinijo se, da so državnozborske volitve pravzaprav razgovor za službo, na katerih vsi bolj ali manj lažejo. Pod taktirko pretkanega vizionarja Žareta se navdušeno odločijo vzeti stvari v svoje številčne roke. Žare jih, kot izkušen psihoterapevt ali pa ženska z nekaj soli v glavi, v ključnih momentih usmerja in prepriča, da je bila ideja pravzaprav njihova.
V šoli Žare nikoli ni bil, vsaj po ocenah sodeč, kaj prida bister ali marljiv. Kar pa ni pomenilo, da ni poslušal. Kemija mu je bila, recimo, zadnja briga. Od vseh petih gimnazijskih let je od nje odnesel zanimivo dejstvo o diamantih. Sicer najtrši material na Zemlji razpade, če ga s primerno silo usekaš na ravno pravem mestu. Ker ga večina mundane človeške aktivnosti ni kaj prida brigala, je veliko opazoval in veliko poslušal ter o videnem in slišanem veliko razmišljal, obenem pa si želel, da bi tudi veliko seksal. Slednje mu ni in ni steklo, zato je nakopičeno energijo izkoristil za netenje revolucije. Tako, iz dolgčasa. Že (pre)dolgo je svet čakal na konkreten pretres, priložnost COVID-a pa ni znal ali mogel izkoristiti. Njegova glavna naloga, tako je čutil, je bilo ustvariti ta konkreten pretres. Če pa bi se stvar slučajno, slučajno prijela in izkazala za uspešno, bi bilo prikladno imeti nekakšen realističen načrt.
Problem prejšnjih revolucij, tako je domneval, je bila strahopetnost. Elite so potisnile do roba, niso jih pa z zadnjo, dobro merjeno, odločno brco kralja Leonidasa pahnile čezenj. Ni se spomnil, kdaj točno se je za to sploh odločil ali če se sploh je odločil pri polni zavesti. Jasno mu je bilo samo, da ima v rokah prekleto dobro izdelan načrt pred, med in po rošadi.
Glavni problem vseh skoraj uspešnih revolucij je bil predvsem načrt po. Ker je bil ali slab, slabo izdelan ali pa se je zgolj preveč zanašal na ideološki vroči zrak pod krili, je revoluciji za coup de grâce enostavno zmanjkalo sape. »Dol s tem in onim!« je bila sicer super parola za novačenje bodočih vojnikov, ki so bili že tako ali tako tempirane bombe. Potrebni sta bili le vžigalna vrvica ter iskra, da željno sprostijo nakopičeno sovražnost. Ta je bila prisotna le zato, ker se je madež krivičnega sistema tako močno zažrl v tkanino družbenega življenja, da ga je na prvi pogled res kazalo kar iztriči. A Žare je poslušal in opazoval tudi starejše ljudi. Od njih se je bilo moč naučiti sila zanimivih stvari. Sveža kri, recimo, ne rabi pustiti nikakršnih sledi, ako se jo takoj spere z mrzlo vodo. Polito rdeče vino? Takoj čez liter Radenske. »Za vsako težavo raste rožca,« je trobil Kosobrin, starši pa zelo radi, da, »za vsako rit raste palca.« Tudi kapitalistično.
Se nadaljuje …