Dragi bralci,
ne bom se predstavil z imenom, pač pa s svojo zgodbo. S svojo priprošnjo narodu, s pobudo, dragi tovariši!
Ne, ne sramujem se svojega imena, spoštujem to, kar je bila v resnici naša družina, svojega očeta, tovariša, svojo mamo, tovarišico, spoštujem tudi naše izvorno slovenske(!) vrednote samoupravljanja. Svoje identitete ne prikrivam zaradi tega, kar sem bil, pač pa zaradi tega, kar sem postal. Ker sem bil preveč naiven in ker sem slepo zaupal procesu.
Sem znani član in funkcionar stranke, ki se ponaša z liberalnimi, podjetniškimi, domoljubnimi in družinskimi vrednotami, a se danes vseeno obračam na vas z nenavadno prošnjo: Prosim vas, da na naslednjih volitvah volite drugo stranko!
Mnogi me poznate kot člana Stranke liberalnih demokratov, zvestega zagovornika prostega trga. Mislim, da je čas, da povem svojo zgodbo. Da priznam, kar se mi je zgodilo. Zavedam se, da mi lahko tole škodi, da me zna kakšen zagrizen »ne«strankarski birokrat, kot se tisti na vmesnem državnem nivoju radi imenujejo, na ZPIZ-u prepoznati, me kaznovati in mi znižati penzijo, ampak svojih resničnih načel preprosto ne morem več skrivati, strahu pred krivosodjem navkljub. Zadnje čase se sprašujem predvsem, kakšna prihodnost nas čaka? Je to svet, v katerem je uspeh odvisen od zmožnosti tekmovanja? Ali pa svet, v katerem cenimo osnovna humanistična načela, torej Človeka in njegovo delo? Zato moram spregovoriti! Za izpoved sem si izbral rubriko Pisma bralcev v časopisu Delo. Časopis ima tradicijo in ime, ki mi nekaj pomenita, in časopis, katerega lastnik je zdaj na žalost – kapitalist.
Da vam lahko priznam svojo zmoto, se moram vrniti v preteklost. Ko sem bil otrok, sem odraščal v svetu, ki je pošteno delo vedno nagradil in se nismo tresli pred prihodnostjo kot tile danes. Žene smo poročili, še preden smo najeli kredit in tudi naraščaj smo si upali omisliti pred štalco; vedeli smo, da bo država poskrbela za nas in za naše otroke. Moj dedek, stari socialist in sindikalni borec, je vedno poudarjal: »Sergej, zapomni si, sistem ni za enega. Sistem mora biti za vse!«
A potem je prišel tisti nesrečni dan. Dan, ko sem stopil na pot političnega aktivizma. Ne vem, kako se je zgodilo. Nekje med izpolnjevanjem prijavnice, tiskanjem letakov, korpulentno tajnico in zmedenim obračanjem besedila so me nehote vpisali na napačno listo. Ko sem prejel potrditveno pismo, sem bil prepričan, da gre za napako. »Spoštovani gospod, dobrodošli v Stranki liberalnih demokratov!« Kaj?! SLD?! Skoraj sem doživel infarkt. Nemudoma sem želel poklicati njihovo, zdaj moram verjetno reči naše, tajništvo, vendar je bila impozantna gospa v tajništvu neomajna: »Gospod, vaša prijava je pravilna, vaše ime je na listi in povrh vsega vas je predsednik osebno pohvalil kot idealnega kandidata, svežega kandidata, borca, poslednjega upornika skorumpiranemu sistemu komunističnih laži!«
Moj prvi odziv je bil panika, drugi pa zanikanje. A ko sem se znašel v sobi, v kateri so me navdušeno trepljali po rami, v sobi z našim velikim predsednikom, očarljivo in domoljubno asistentko, ko so mi pod nos pomolili zastavo s preveč modre in premalo rdeče, sem vedel – izgubljen sem. Zdelo se mi je, kot da sem na kapitalističnem simpoziju, moja v resnici borčevska duša, moja socialistična esenca in moja strast do pravičnega sveta so program stranke SLD samo še bolj radikalizirali.
Ko so govorili o trgu, sem jaz s kotičkom ust pridušeno mrmral o kolektivizaciji, o planskem gospodarstvu. Ko so hvalili neoliberalizem, sem si tiho šepetal: »A ne bi raje malo samoupravljanja?« Ko so mi naročili, naj napišem govor o tem, kako je delavska lastnina relikt preteklosti, sem spisal manifest delavcu, ki je bil povod v odpuščanje čistilk in njihovo ponovno prekarno zaposlitev prek izkoriščevalskih agencij. Moj govor Kako smo v socializmu pripravili temelje za današnji tržni kapitalizem je pomiril finančno krizo, obrestna mera na državne obveznice se je znižala in v socializmu zgrajena stanovanja so postala najboljša naložba v državi.
Spoštovani tovariši, čeprav sem želel družbo brez trga, sem nadgradil tržni kapitalizem. Čeprav sem želel dobro delavcem, sem s tem opolnomočil kapitaliste. Moj namen je bil jasen – znotraj sistema kapitalistične stranke, v predsedniku in sekretarki zgovornih oblik zasaditi seme revolucije. Želel sem kolektivizacijo, dobil pa individualistično optimizacijo. Hotel sem razlastitev, a je to vodilo k povečanju produktivnosti in obsegu elitnega lastništva. Ko sem govoril o delavski enotnosti, so me označili za podjetniškega vizionarja. Ko sem v svojih govorih skrivaj citiral Marxa, so me v investicijskih krogih razglasili za strateškega inovatorja. Ko sem se zavzemal za družbo brez razredov, so me nagradili s posebnim statusom in častnim doktoratom na ekonomski fakulteti.
In zdaj, tovariši, sem tu. V predragi hiši, z luksuznim avtom, tretjo tradicionalno družino, zdaj sem tu, ko si v svojem življenju žal ne morem več privoščiti nepremičninskega davka, t. i. davka na luksuz. Pred vami ne stojim kot vodja revolucije, ampak njena poslednja ironija. Zato vam polagam na srce:
»Pazite, za kaj se borite in, prosim, res vas iskreno prosim, da na naslednjih volitvah volite drugo stranko, ker kot vidite iz te moje žalostne, tragične in ponižne zgodbe, boste za drugačno težko.«