Danes je nedelja in neskončno sem se je veselila, ker sva z možem dolgo spala, v miru popila jutranjo kavo in se dokaj hitro dogovorila, da bo ta nedelja – kavč nedelja. Jaz sprehodim psičko, on vmes posesa in dodela pasulj od sobote in potem je pred nama cel dan ljubega kavča in gledanje serije, ki v vsakem od naju sproža različne mentalne procese.
Včeraj sva bila na zabavi moževega sodelavca za dopolnjenih trideset let in ne vem, kdaj sem postala tako lena, da se mi ne ljubi več družiti z ljudmi. V resnici nikoli nisem bila kraljica zabav, popivanja in plesa do jutranjih ur, v tem nikoli nisem videla nekega globljega pomena. Verjetno je tudi to eden izmed razlogov, da sem se le stežka spravila med ljudi in se trudila biti družabna. Zdržala sva štiri ure, kar je bilo precej nad najinimi pričakovanji. In ko sva se doma zlila na kavč, dobila v naročje vsak enega mačka in vmes še psičko, se je vse skupaj zdelo veliko bolj smiselno.
In potem se vprašam, ali v resnici nikoli nisem bila »ljudje« oseba in sem v resnici samotar, ki je imel srečo, da je našel nekoga sebi podobnega ali pa samo nisem sposobna fokusiranega druženja z ljudmi. Ker to pomeni, da moram poslušati, kaj mi govorijo, moje misli pa velikokrat bluzijo na vse možne konce in kraje. In če ljudje preveč govorijo, se enostavno izklopim in uporabljam različna mašila, da mislijo, da jih poslušam. Ne vem, ali to počnem že od nekdaj, se pa tega vse bolj zavedam. Morda je kriv moj samodiagnosticirani ADHD, ki ne rabi uradne diagnoze, saj so znaki precej očitni. Morda se za vsem tem skrivajo le moje travme in ranljivost, ki je ne želim deliti s širnim svetom, to je nekaj, kar moram predelati sama. Očitno sem v takem obdobju, ko bi morala po merilih družbe, skrbeti vsaj za enega, če ne že za dva otroka. Ampak ne. Niti si ne želim početi tega. Na srečo večina ljudi misli, da jih ne morem imeti zaradi svojih ginekoloških težav v preteklosti. Ljudje me sprašujejo. Mislijo, da je to boleča tema zame, jaz je sicer ne obešam na veliki zvon, a se mi zdi svet grozen in nikomur ne privoščim živeti v današnji družbi. Bo kdaj drugače? Ne vem. Nočem pa zadovoljevati svojih čustvenih potreb po ljubezni, bližini na račun novega živega bitja, ker ne morem vplivati na vse sranje, ki se že nekaj časa dogaja na našem planetu. In kot kaže, gredo stvari samo še na slabše, saj sem že v času študija menila, da je šel svet v maloro.
Ob vseh teh mislih se sprašujem, kdaj smo ukinili nedeljske obiske, samostojno igranje otrok na igriščih, po gozdovih, travnikih in parkih? Kdaj smo pristali na odvisnost od telefonov, ki so nenehno z nami in jim posvečamo več pozornosti kot ljudem, s katerimi živimo? Smo morda tudi zaradi telefonov nehali razvijati fotografije? Kdaj smo se strinjali, da mediji širijo enostranske zgodbe, ki jih prodajajo kot sveto in edino resnico? Kdaj smo nehali brati in kdaj smo nehali biti radovedni? Predvsem pa, kdaj smo prenehali biti odgovorna, čuteča in empatična bitja? Zdi se mi, kot da so nova normalnost fejk novice, fejk ljudje, kraje, laži in nasilje. Kdaj smo pristali na to? Nisem stara 100 let in ni tako dolgo tega, ko smo skoraj vsako nedeljo imeli obiske. To je pomenilo, da smo morali do ene ure pospraviti celo hišo, skuhati in pojesti kosilo, speči sladico in mirno čakati sorodnike.
Na obiskih so odrasli obdelali vse aktualne problematike, razčistili marsikatero nestrinjanje, poslušali težave drug drugega, obujali spomine, debatirali o življenjskih zagatah in neprilikah. Otroci smo pojedli sladico in se igrali družabne igre ali pa šli ven na zrak, kjer smo z domišljijo gradili hiše v pesku, kuhali kosila iz vseh možnih bilk, blata in peska ter si izmišljali neskončno število različnih iger, s katerimi smo preganjali dolgčas. No, danes vidim očeta komajda enkrat na mesec, ker se niti ne potrudim, da bi imeli skupno kosilo, obiski mu ne gredo pretirano dobro od rok, jaz pa tudi ne vem, kaj točno naj počnem z njim, odkar mame ni več z nami. Nikoli nisva imela pretirano zdravega odnosa, to pa je verjetno vzrok za trenutno stanje. Hkrati mi je jasno, da bi se lahko bolj potrudila, večkrat šla preverit, kako je, mu pomagala pri določenih opravilih, lahko bi pa samo sedela z njim v dnevni sobi in z njim gledala TV.
Ampak današnja nedelja je moj milni mehurček. V njem čutim mir, sprejetost, sproščenost. Ne rabim veliko. Ljudje me utrujajo. Težave drugih ljudi me utrujajo, ker mi je hudo zanje, hkrati pa sem na tej točki, ko vem, da nisem na svetu zato, da rešujem probleme drugih, in vem, da mora vsak od nas to narediti sam. Trudim se razumeti stiske, trudim se ne vsiljevati svojega mnenja in vse bolj pogosto sem tiho, ker sem se naučila, da ima vsak od nas svoj tempo in način za procesiranje svojega sranja.
Tako skušam samo biti, ne obsojati, ne pametovati. Težko je. Verjetno mi je tudi zato tako všeč ta moj mehurček, kjer obstajamo samo jaz, moj mož, najine živali in naše sranje, s katerim se moramo ukvarjati. Težko je, ker si želim pomagati, hkrati pa vse manj ljudi dejansko želi pomoč. Vse manj ljudi tudi sprejme nasvet, ki morda ni ravno po njihovem okusu. Občutek imam, da nihče več ne želi slišati resnice, ker preveč boli in je prenaporna. Tudi jaz težko sprejemam kritike na svoj račun, ampak globoko v sebi se zavedam, da so več ali manj upravičene. Z vzorci iz otroštva sem imela kar nekaj dela, da sem danes sposobna kritike sprejeti brez večje drame, ampak morda pa tu tiči vzrok za uživanje v mojem milnem mehurčku in majhnem krogu ljudi. Morda si samo mečem pesek v oči, kako sem določene stvari prerasla in sprejela dele sebe, ki niso ravno blesteči. Kaj pa vem.
Življenje je sila čudno, ker se mi zdi, da nenehno stremimo k nečemu. Nenehno smo v pogonu, in če nismo, smo nesrečni. Niso nam dovolj krediti, družina, kariere, razne materialne dobrine, potovanja. Nenehno iščemo nekaj več, nekaj dlje. Zakaj preprosto nismo zadovoljni samo s tem, da smo? Da obstajamo? Kdaj smo pozabili na najbolj preproste stvari, ki polnijo dušo in kdaj je prijateljstvo postalo samo še ena reč več na seznamu naših opravil? Morda je čas, da v svoj milni mehurček spet povabim koga na obisk. V nedeljo, po kosilu in ga pričakam s sladico in s svojim časom.
Morda.