Ko stopim v banko, se zmedem. Bančniki me zmedejo, okenca me zmedejo, pogled na denar me zmede, vse me zmede.
V trenutku, ko stopim čez prag banke s kakšnim poslovnim namenom, postanem neodgovorni idiot.
To mi je bilo jasno vnaprej, a moja plača se je povišala na petdeset dolarjev mesečno in začutil sem, da je banka edino mesto, kjer bi jih lahko shranil.
Tako sem se opotekel v stavbo in se ponižno razgledoval po bančnikih. Mislil sem si, da mora človek, ki odpira račun, govoriti s poslovodjo.
Odšel sem do okenca z napisom »osebni računi«. Bančnik za mizo je bil visok in hladen kot hudič. Sam pogled nanj me je zmedel. Govoril sem tiho kot na pogrebu.
»Lahko govorim s poslovodjo?« sem vprašal in dodal formalno, »na samem?« Ne vem, zakaj sem rekel »na samem«.
»Seveda,« je rekel bančnik in nemudoma skočil ponj.
Poslovodja je bil resen, miren možakar. Jaz sem stiskal svojih šestinpetdeset dolarjev, zmečkanih v kroglico, v žepu.
»Ste vi poslovodja?« sem vprašal. Bog ve, da nisem niti malo dvomil o tem.
»Sem,« je odgovoril.
»Ali lahko govorim z vami,« sem vprašal, »na samem?« Nisem želel reči »na samem« še enkrat, a brez dodatnih besed bi se mi zdelo preveč samoumevno.
Poslovodja me je premeril s kančkom zaskrbljenosti. Zdelo se mu je, da mu imam zaupati strašno skrivnost.
»Stopite sem,« se je strinjal in pomignil naj mu sledim v zasebno pisarno. Ko sva vstopila, je zaklenil vrata.
»Tu sva na varnem pred nevšečnostmi,« je dejal, »sedite, prosim.«
Oba sva se usedla in nemo zrla drug v drugega. Nisem našel glasu, da bi lahko spregovoril.
»Vi ste eden od Pinkertonovih mož, predvidevam?« je vprašal.
Iz mojega skrivnostnega ponašanja je sklepal, da sem detektiv. Vedel sem, o čem razmišlja, zaradi česar je bil moj položaj še toliko slabši.
»Ne, ne od Pinkertonovih,« sem odvrnil, navidezno namigujoč, da me pošilja agencija njihovih tekmecev. »Če vam povem po resnici,« sem nadaljeval, kakor da bi me kdo kadar koli napeljeval k laganju, »sploh nisem detektiv. Prišel sem odpreti račun. V vaši banki nameravam hraniti ves svoj denar.«
Poslovodja si je opazno oddahnil, ostal pa je resnega videza. Po teh uvodnih besedah je sklepal, da moram biti sin barona Rothschilda ali pa mladi Gould.
»Veliko denarja, si moram misliti,« je dejal.
»Še kar veliko,« sem zašepetal, »predlagam šestinpetdeset dolarjev takoj in nato petdeset dolarjev vsak mesec.«
Poslovodja se je zravnal in ponovno odklenil vrata. Zaklical je za bančnikom, ki me je sprejel.
»Gospod Montgomery,« je naznanil nesramno naglas, »ta ugledni mož bi rad odprl račun. Nanj bo položil šestinpetdeset dolarjev. Pa dober dan.«
Dvignil sem se.
Ogromna železna vrata na strani sobe so bila odprta.
»Pa dober dan,« sem pozdravil tudi sam in stopil naravnost v trezor.
»Pridite ven,« me je poslovodja hladno poklical nazaj in me usmeril v prostor, od koder sem prišel v njegovo pisarno.
Zakorakal sem proti bančnikovemu okencu in mu z naglim gibom zakotalil kroglico denarja na mizo, kot da bi izvajal čarovniški trik.
Moj obraz je bil okostnjaško bled.
»Tu imate,« sem rekel, »položite jih.« Ton besed je bil slišati, kot da želim reči: »Opraviva s tem bolečim procesom, dokler sva še oba pri volji.«
Pobral je denar in ga predal svojemu kolegu.
Ukazal mi je, naj vsoto pologa zapišem na košček papirja in pustim svoj podpis v nekakšni knjigi. Nič več nisem vedel, kaj počnem. Banka je plavala pred mojimi očmi.
»Je položeno?« sem vprašal z votlim, tresočim glasom.
»Je,« je odvrnil bančnik.
»V tem primeru, bi rad dvignil ček.«
Zamislil sem si, da bi dvignil šest dolarjev za trenutno rabo. Eden od uslužbencev mi je pomolil knjižico čekov izpod okenca in nekdo drugi mi je začel dajati navodila, kako jo izpolnim. Ljudem v banki se je moralo dozdevati, da sem invalidni milijonar. Nekaj sem zapisal na ček in ga zabrisal v bančnika. Pogledal ga je.
»Kako? Vse nameravate vzeti nazaj?« je presenečeno vprašal. Takrat sem spoznal, da sem zapisal šestinpetdeset namesto samo šest. Bilo je prepozno za razum. Občutek sem imel, da bi bilo nemogoče pojasniti kar koli. Vsi bančniki v stavbi so nehali pisati in zrli vame.
Brezobziren v svoji bedi sem napel prsi.
»Tako je, čisto vse, kar imam!«
»Ves svoj denar bi radi vzeli iz banke?«
»Vse do zadnjega centa!«
»Nameravate še kaj položiti?« je vprašal bančnik, zaprepadeno.
»Nikoli.«
Zapopadlo me je idiotsko upanje, da si bodo mislili, da so me z nečim užalili med mojim izpolnjevanjem čeka in da sem si v tistem trenutku premislil. Potrudil sem se nadeti si izraz sila nepotrpežljivega človeka.
Bančnik je odprl predal, da bi izplačal denar.
»Kako bi pa želeli?«
»Prosim?«
»Katere bankovce bi želeli, da vam jih izročim?«
»Oh,« ko sem končno razumel, kaj me sprašuje, sem odgovoril, ne da bi premislil: »petdesetke.«
Potisnil mi je en bankovec za petdeset dolarjev.
»In preostalih šest?« je vprašal pusto.
»V šesticah.«
Nekaj mi je dal, jaz pa sem odkorakal ven.
Ko so vrata zanihala za menoj, sem ujel odmevanje krohotanja, ki je donelo do stropa banke. Od tistega pripetljaja naprej se ne bankirim več. Svoj denar hranim v gotovini v hlačnem žepu, prihranke pa v srebrnih kovancih v nogavici.
‘Moja finančna kariera’ je prevod kratke zgodbe ‘My Financial Career’ učitelja, politologa in humorista Stephena Leacocka iz avtorjeve zbirke kratkih zgodb ‘Literary Lapses‘.
Z vsem spoštovanjem, Elza Budau.