X

Načeloma v poglavja ne vključujem oseb, ki so v času pisanja še vedno močno prisotne v vsakdanu. Bolj mi paše neka nedoločna časovna distanca – kot mi analogna fotografija ustreza ravno zato, ker lahko preteče mesece preden dejansko vidim posneto fotografijo. Vmes ponavadi pozabim, kaj vse sem v trenutku klika razmišljal in tako imam par povsem novih oči. Je pa povsem OK in celo, bi si upal trdit, dobro za psihično počutje, da še tako trdovratno pravilo enostavno odjebete. Ko pa smo že pri zdravju …

Ker sem se jasno zavedel, da mi njena jeza prinaša nekakšno olajšanje (in rahel nasmešek na obrazu), sem si mislil, da je – srčni bolečini navkljub – verjetno res najbolje zaključiti to dvoumno razmerje. In naj ne omenim, da sem v njem tako dolgo vztrajal, ker mi je bilo nekako »šlogano«. Yep, prav ste prebrali. Vse skupaj se je začelo kak slab mesec po tistem usodnem metu angelskih kart, v katerih se je baje jasno videlo, da bom svojo ženo spoznal na sprehodu v Italiji (kamor sem bil čez kak teden namenjen). Slovenke mi niso namenjene, so povedale karte. Šlogarka iz Makedonije je bila mogoče malo pristranska. V glavnem, s to ljubiteljico sprehodov naj bi bilo vse oh in sploh – bajta, dnar, otroci – cel set za srečo. In evo mene čez kak teden v Firencah, pridno hodim na sprehode in oprezam za potenciali.

034_X02

Dve leti kasneje lahko z vedno močnejšo gotovostjo trdim, da sem se najverjetneje zmotil. Ali pa mogoče tudi ne. Moj dar in prekletstvo je vedenje, da se Vesolje konstantni spreminja in premika in nikoli pravzaprav ne veš, če te za vogalom ne čaka to kar si iskal celo življenje. V kar močno podvomim, ko imam pred seboj Italijanko, ki kuha za en drek – pizda,a se ne bi še Jezus en malo zamislil? Pa ne me narobe razumeti. Sam nisem bohvet kakšen kuhar. Včasih mi uspe bolje, včasih mi uspe slabše, sem pa konsisten vsaj v tem, da je užitno. Ma, lej, če stvar nima okusa, pizda, kako naj pohvalim? Pa sem bil čisto lepo tiho in sem jedel tisto čudno mineštro in me je šla vprašat. Me je, itak, da me je: »E buono? Ti piace?« Kar se nedolžnih laži tiče, pri hrani potegnem črto. Vsi bi jo morali. Ker mi bo naslednjič ziher naredila isto stvar in bom spet moral kimat in se butasto smejat in oblizovat? Če vam ga slabo potegne (pa ne pravim, da ga, oh ne!), se mogoče splača biti malo tiho, navsezadnje bolje slab blowjob kot dober nojob.

V glavnem, spoznala se nisva na sprehodu. Je bil bolj piknik. Detajl, ki se mi sicer ni zdel pomemben, se mi pa zdaj – dve leti kasneje – zdi vreden vsaj upoštevanja. Mogoče so karte bolj namigovale, da se bova »spoznala« v smislu dokončnega uvida, kako sva en drugemu namenjena. Kot v filmu Avatar. Sicer so ta šloganja itak vedno tako-tako. Dajo ti neke informacije in nejasne napotke, potem se pa znajdi. Klasičen scenarij, kjer ti povedano postavi več vprašanj, kot ti ponudi zaključkov. Kakor koli, srečala sva se in v trenutku sem ji bil všeč. Ona mi je delovala malo butasto, a mi je njena energija govorila, da se kaj rada deli z ostalimi. One-night standov nikoli nisem prav zares pokapiral, izpeljal le enkrat in še takrat sem težko dočakal jutro, ki bi jo postrgalo domov. Več noči za spoznavanje pa niti ni bilo, ker sem v roku parih dni odhajal na Irsko – prodajat tiste jebene koledarje. In to je očitno vtisnilo matrico najinega odnosa, do večera, ko to pišem. Prihod, veliko zabave, nenaden odhod.

Seveda sva si izmenjala vse fejsbuke in mejle in kepa se je začela valiti. Ona je vsekakor brenkala na pravo struno – kot lêva me najlaže omehčate, če me kujete v zvezde. Njene pohvale so mi večkrat začele malce presedati, ker ji nisem znal reči ene lepe stvari, ki se ne bi nanašala na neko oblino. Glede na to, da sva se videla zgolj dvakrat – od kje mi ona pripisuje vse te herojske lastnosti? Pizda, punca je zaljubljena. A naj bi bila to ta dečva s sprehoda? Ki ga pravzaprav (še) ni bilo.

034_X01

In potem sem si po »nesreči« opral potni list. V narekovajih zato, ker dostikrat naredim kako tako neumnost, ki se kasneje izkaže za esencialnega pomena. Kakorkoli, na avion me ziher ne bi spustili, tako da sem moral potovati z avtobusom, ki me je neizogibno peljal skozi London. Kjer je, glej no glej, ona delala kot varuška. »OK, se pa srečajmo, če mi je že na poti.« Končno sva imela ta presnet sprehod. In je bilo res fajn. Čudovito, pravzaprav. Ja, zaljubljenost je res lepa stvar. Super metoda, s katero nas Narava preslepi v smislu: »Vidiš kako bo! A ne bo fajn? Lej kok fajn se mata! Kok sta lušna skupej! Seveda, seveda bo vedno tako, na veke vekov amen. In če se ti zdi, da je zdej fino, počakaj da pridejo otroc!« Seksu sem se še vedno ognil, ker sem, no, malce zapleten glede tega. Pa niti ni bilo prave priložnosti. Potem pa ponovno, malo se vidimo in sem spet v odhodu.

Nisem še nekaj resno razmišljal o njej. Ali pa vsaj ne na glas in z vso mentalno silo, ki jo premorem, ko se za to odločim. A v trenutkih, ko mi zaseda možgane, lahko uvidim, da če že ne čutim jasno, kaj čutim, eksterni znaki nezmotljivo kažejo v smer, ki si jo stežka priznam. Kar se pri meni vedno izkaže za usodno napako.

Neko Zveneče Ime

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.