Rabu sm počitek. To mi je glasno sporočala tako splošna umska in o-telesna utrujenost kot skodelica kave, ki sem jo uspel razlit, ko sem se stegnil čez mizico po nafehtanem čiku. Sobe se sploh ne spomnim. Sem sploh spal v sobi? Sem hodil tja samo jest? Ne, ne, definitivno sem spal na kakem pogradu, saj spalke še nisem imel. Stari je bil ziher že vsaj eno etapo pred mano … ali pa mogoče za mano. Ali pa se je ta trenutek oziral naokoli po glavnem trgu, ki sem ga malo prej zapustil, če me bo slučajno kje zagledal. Majhen, žilav, v brezhibni pohodniški opravi, ki jo ima lahko le Švicar. Bi se ga razveselil? Ma veš da … Preberi več XIII →

Bil sem že precej obupan. Pred paniko sta me, kot že tolikokrat poprej, reševali moji edini vredni posesti. Spalka, pridobljena zgolj kak teden prej in Mantra. Porto se je za spanje na ulici izkazal za precej negostoljubnega. Če ne bi našel tistih odprtih ograjnih vrat, bohvet kje bi končal včeraj. Varnostnik se zjutraj ni mogel načuditi, kako mi je uspelo spati na zelenici neke zastražene banke. »Mantra, stari, Mantra,« sem si mislil, ko sem ves zaspan in pretlačen pospravljal svoje domovanje v vrečo. Preberi več XII →

Znakov vsekakor ne gre spregledovati, če vam je kaj do lastne dobrobiti. Kot je treba na cesti poznati in razumeti, kaj nam s svojimi barvami, številkami, oblikami in pomenljivimi simboli sporočajo čudne plehnate zadeve na štangah. Če ne, se lahko kaj hitro znajdete z jelenovo glavo v režah sprednje maske. Preberi več XI →

Načeloma v poglavja ne vključujem oseb, ki so v času pisanja še vedno močno prisotne v vsakdanu. Bolj mi paše neka nedoločna časovna distanca – kot mi analogna fotografija ustreza ravno zato, ker lahko preteče mesece preden dejansko vidim posneto fotografijo. Vmes ponavadi pozabim, kaj vse sem v trenutku klika razmišljal in tako imam par povsem novih oči. Je pa povsem OK in celo, bi si upal trdit, dobro za psihično počutje, da še tako trdovratno pravilo enostavno odjebete. Ko pa smo že pri zdravju … Preberi več X →