IX

Točno tam sem jo hotu. Če že kje, potem vsekakor tam. Postelje valda zmagajo z udobnostjo. Prebudiš se objet v nov dan, eden od vaju skuha kavo ali čaj, iztisne sok iz sladkih pomaranč in gre prvi na WC. Na drugi strani medalje pa so postelje izvor grozovitih zadreg v stilu »še gate najdem, pa se poberem … mah ne, veš kaj, ko jih najdeš, jih kr vrž stran. Itak mi lezejo v rit. Ajde!« Tako so razni skriti ali polprikriti javni kraji zelo primerni za srečanja dveh seksualno nabitih posameznikov, ki si nista povsem na jasnem ali sta zaljubljena ali pa samo neizmerno potrebna, še manj pa jima je jasno kaj bi nek nesorazmeren porast intime enega izmed njiju v postelji lahko pomenil za njuno samopodobo. Ampak takih komplikacij v tistem času nisem imel, ker me niso zanimale. Moja glava je delovala veliko bolj premočrtno. Hotel sem se samo pofukat na vrhu Montmartra, se čimprej odpeljati nazaj v neko predmestje Pariza v njeno široko posteljo, iz katere sem se tistega dneva želel oddaljiti le, če bi bilo treba odtočit, si natočit kak kozarec vina ali pa popečt par kruhkov in jih namazat z Nutello.

012_IX02

A je bila, kot se za pravo žensko spodobi, muhasta in na ravnotežje energij občutljiva bolj kot ekosistem Amazonske džungle. Že najmanjši odklon od reda, ki ga, predvidevam, v polnosti lahko dojame le druga ženska, je imel katastrofalne posledice. Kak bolj dojemljiv študent fizike bi lahko na poligonu njene osebnosti zlahka predočil efekt metulja metulju samemu. V restavraciji na enem koncu Pariza se prepozno stegneš, da bi ji odprl vrata, medtem ko te na povsem drugem koncu mesta ne povleče v senco nekega stolpa, ti v usta ne potisne jezika in ti potem ukaže, da odpenjanje hlač dokončaj sam, ker se je že pritisnila ob steno, da si jo boš lahko vzel od zadaj. Ne. Trmasto se vkoplje ob poštnem nabiralniku, na tistih malih a pokončnih prsih prekriža roke in izusti ono slavno žensko laž: »Nič ni narobe.« Vedel sem, da ta ščit prebije le moledovanje na kolenih, humor ali pa čas. Ker mi prvega ponos ni dovolil in drugega nisem bil sposoben, sem se odločil za slednjega. Njena juha je bila še vedno prevroča, da bi vanjo pomakal jezik.

012_IX04

»Ne popuščaj jim. Če jim popustiš enkrat, jim boš moral vedno in te bodo povozile.« Dedkova modrost glede shajanja z ženskami. Pa ne samo z ženskami, z ljudmi nasploh. Če sem pri njej kaj opazil, je bilo, da pri moških ni trpela mehkužnosti. To ji itak ne bi zneslo, ker je bila direktna in ognjevita. Močen karakter, bi rekli po domače. No, mehkužnost bi ji mogoče prišla celo prav, da bi bilo lahko vse po njeno, a slej ko prej bi jo začela dolgočasiti – napaka, ki si je nisem smel privoščiti. Dedkov nasvet se mi je vseskozi valjal nekje v ozadju miselnih procesov ter me vodil med čermi. Ko se je torej na ulici utrmila, mi ni preostalo drugega, da ji oporekam z enim kratkim solo foto safarijem in izhodim svoje frustracije. Kmalu so me pritegnile fotografske možnosti, ki jih je starodavno okolje ponujalo. Navsezadnje sta se med temi hišami in tlakovanimi ulicami sprehajala in usmerjala svojo lečo tako Bresson kot Brassai. Popolnoma sem razumel njuno navdušenost. Pariz je neverjetno fotogeničen. Maneken med prestolnicami. Iz tega vidika, mi izleta v francosko prestolnico vsekakor ni bilo žal. Sam pizda, če bi ostala doma, bi lahko tale film porabil za en fotosešn na njenih čokoladno-rjavih oblinah. Pa na njenih črnih kodrih. Jebemti, babo trmasto! Zakaj zapravljava ves ta dragoceni čas za to mesto, ki ga sploh ne mara? Saj bodo vse te znamenitosti jutri točno tam, kjer so danes! Okej, sej mi je pokazala neke nove stvari – Pariz je pač res ogromen – bi mi bilo pa ljubše, če bi me razsvetlila s kako novo pozo, svojevrstnim gibom roke ali erotičnim plesom. Ampak ne. Hotela je igrat turistično vodičko po mestu, ki ga prezira. Hotela je “užiti” dan, kot se je izrazila. Vse moje argumente, da lahko to pomeni kar koli, med drugim tudi premočiti posteljnino z znojem (pizda, še najbolj tako), je gladko zavrnila in začela svoje lepo telo nesramno oblačiti. Zakaj bi si na tako seksi komplet spodnjega perila navlekla zgolj pajkice in nek razvlečen pulover, mi pa tudi ni šlo v glavo.

012_IX01

Sva bila pa super skupaj. Pričkanje sva vzela kot imenitno zabavo s katero sva brusila svoje argumente, dokler jih ni enemu izmed naju v porazu zmanjkalo. Pa pustila mi je … bolje, prebudila je v meni lovca. Znala me je privabiti k sebi, me zapeljivo pogledati in zardeti, če se ji je hipno zazdelo, da si je dovolila preveč. Igrala se je. Spuščala me je vedno bližje in nižje, nato pa mi z eno samo genialno kretnjo, besedo ali pogledom razbila vse iluzije, da sem bil kdaj sploh na dobri poti. Vabila me je s korenčkom, v katerega sem lahko tje in sem tudi zagrizel. Če sem hotel večji kos, sem se moral potruditi, razmišljati, preizkuševati vedno nove pristope in metode. Sličila je onim zagamanim ugankam v HalfLife-u, ki so bile zafukane do natanko tistega trenutka, ko si jih pogruntal, ali pa ti je kak naprednejši igralec povedal foro. Igrala je intiligentno igro, katere poglavitni namen je bil predvsem ugotiviti, če sem primeren za kaj več kot le zabavo. Jasno mi je bilo, da si je želi vsaj toliko kot jaz, če ne še bolj… Le lahka ni bila. Zaupala mi je, da so, v splošnem, vse Francozinje take. Vredne truda, bi dodal sam.

012_IX03

Neko Zveneče Ime

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.