XI

Znakov vsekakor ne gre spregledovati, če vam je kaj do lastne dobrobiti. Kot je treba na cesti poznati in razumeti, kaj nam s svojimi barvami, številkami, oblikami in pomenljivimi simboli sporočajo čudne plehnate zadeve na štangah. Če ne, se lahko kaj hitro znajdete z jelenovo glavo v režah sprednje maske.
V življenju ni prav nič drugače. Pravzaprav sem prepričan, da smo sistem intuitivno in mogoče nezavedno prevzeli ravno od življenja, ki nas že vse od trenutka, ko smo se zavedali, da so roke uporabne še za kaj drugega kot grabljenje po drevesnih vejah, sadežih in partnerjevih genitalijah ter trenutka, ko smo se zavedeli, da se zavedamo, skuša na razne načine voditi proti več življenja in stran od raznih svetlečih nežlahtnih kovin, jam, ki si jih kopljemo in kupovanja mačkov v žaklju.

Ona sama je bila en cel znak. Preveč očiten, da bi ga sploh zaznal. Če že ne to, da je njen psevdonim »Prihajajoča od dreves«, da je živela v hiši v gozdu, kjer je nemoteno ustvarjala, da so mi njene stvaritve topile srce, da je neskončno ljubila potovanja in metulje, pa vsekakor način, kako sva se smejala. Že res dolgo, dolgo se nisva tako sproščeno smejala. Tako močno smejala. Tako iskreno smejala. Tako ljubeče smejala. Razumete, postavila mi je nov standard odnosov. Vse, kar sem si kdajkoli želel, se je strnilo v eno točko, v eno osebo in imel sem občutek, da bi zlahka zavrgel vse in začel novo življenje. Pa sploh ne zavrgel. Enostavno ne služi več. In, ko sem že mislil, da bolje pravzaprav ne more biti, se je ogrela za skejt. Ne samo ogrela, talentirana je. V štartu sem jo še držal za roko in bil njena blazina, kmalu pa se je, z nezaupanjem sicer, ki ga je premagovala močna želja, malce nerodno, a vseeno lahkotno poganjala po parkirišču in bilo mi je, kot da bi gledal parjenje samorogov. Taka lepota pa me zna – v kombinaciji z močno zakoreninjenim občutkom manjvrednosti – tudi prestrašiti.

045_XI01

Spoznavanje frendov in družinskih članov se mi je vedno zdel močan dokaz resnih namenov med dvema človekoma. Še posebej, če se vse skupaj odvija neprisiljeno in tekoče. Tako sem že ob najinem tretjem srečanju (med katerimi so minevali meseci) spoznal mamo in sestro ter njuna fanta; ki so bili vsi bolj ali manj navdušeni nad menoj. Baje. Kar je odlična indikacija za moj večni vir tesnob – kako me bodo sprejeli domači. Bili so vljudno prijazni in malce na trnih, pod fasado pa nisem zasledil sumničavosti ali šikaniranja. Povabili so me celo na večerjo, ki sem jo odklonil – ker to pa potem res nekaj pomeni, na kar pa enostavno nisem bil pripravljen.

V srcu enostavno nisem bil ali pa nisem hotel biti prepričan, da je to čudno bitje dekle mojih sanj (oziroma prerokbe). Vedno sem v rahlem strahu pričakoval trenutek, ko se bo tančica zaljubljenosti dvignila in me bo začela zmerjati s kretenom ali neotesancem, sam pa bi ji jecljaje poskušal dokazati, naj ne bo presenečena, saj sem ji to že ves čas nakazoval. Kakorkoli že, signalizacija ni prenehala, jaz pa sem pred njenimi jasnimi sporočili bežal. Tudi tako, da sem ji svoj svet predstavil v popolni odsotnosti meni ljubih. Temu je botrovalo tudi to, da sva se vedno srečevala daleč od domačega kraja. Z edinima dvema prijateljema, ki sta živela v Torinu se nam nekako ni uspelo srečati. Bolj kot to, da jima ne bi bila všeč ona, me je skrbelo, da onadva ne bi bila všeč njej. Totalna katastrofa. Da prijatelji, ki jih poznaš kot star dnar ne bi bila všeč ženski, v katero še nisi povsem prepričan in je ne poznaš najbolje? Tornado za hišo iz kart.

Ko je internetna komunikacija med nama zaradi ponovne distance počasi upadala, je prišel jumbo plakat. Dobila je službo na Irskem, moja šefica pa je, prav prikladno, zame zlahka našla trgovino v istem mestu. Na panoju je v kričečih črkah pisalo: »Ona je prava.«

045_XI02

Zato me je nemalo presenetilo njeno sporočilo, da si je našla novega fukača. Razjezil me ni on temveč spoznanje, da sem s svojo neodločnostjo zajebal nekaj lepega. Ko sem se malo pomiril, sem se moral sprijazniti s situacijo, ki sem jo ustvaril. Nisem dal jasno vedeti o svojih čustvih in namenih, punca pa je naredila, kar bi naredil vsak normalen človek. Šla je naprej, sam pa sem lahko le neumno gledal v STOP znak. Zato sem se nemalo začudil njenemu obisku v trgovini. Ko je odhajala, me je nežno, kot zna le ona, pogladila po trebuhu – zagotov znak, da sem zopet na prednostni. Čaki mal … kaj? Kako sem zdej pršu iz kolovoza nazaj na avtocesto? Verjetno sem zaspal na zadnjem zicu, vmes pa sta se ona in njen začasni hišnik skregala na ta sprednjih. Al sta se pa dogovorila za odprto zvezo. Očitno sem v dremavici spregledal kak pano … mogoče ga je pa vrgla ven iz avta … celo med vožnjo. Itak, zmeda. Zapazil sem se da motrim polico, ki je bila v celoti posvečena novemu Star Wars filmu, ki je na Irsko imel priti že v roku nekaj tednov. Okoli koledarjev, šalc, kemikov, zvezkov in ostale navlake se je motala skupina najstnikov in se spraševala, če naj svoje zadnje fičnke zapravi za en svinjsko drag koledar, ki je spuščal zvoke laserskega sabljanja. Totalna kapitalistična past, ki pa seveda, ne izgleda pol tako grozna, ko ti, ko se sproži, zažvenketa v žepu. Da bi jim pomagal pri odločitvi sem jim mimogrede navrgel: »Search your feelings, you know it to be true« in se v istem trenutku zavedel, da sem svetoval predvsem sam sebi.

Neko Zveneče Ime

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.