V zadnjem času sem zapadel v gledanje filmov in serij, ki sem jih v preteklosti že videl. Začuda se mi navada ne zdi takšno zapravljanje časa, kot bi si človek mislil; prav nasprotno, že dolgo si nisem toliko razširil obzorij o filmih (in posebej sebi). Primerjanje svojih vtisov s tistimi izpred desetletja je početje, ki terja globoko introspekcijo. Po eni strani odkrivam plehkost prizorov, ki so me nekoč metali na rit; spet po drugi se mi odpirajo nove razsežnosti v filmih, ki so me tedaj na smrt dolgočasili.
Prav zato je ponovni ogled pričujoče Kubrickove prikazni prava izbira za vse, ki so si ga v letih besne mladosti na oči vrgli po petkrat in več, ki so nekoč znali vsako repliko in vsak kader na pamet. Spomnim se, da sem doživljal dejanski srh ob prvem prizoru, ko se fokus s strmega Alexovega pogleda po polžje umakne nazaj in razsvetli ozki koridor mlečnega bara. Spomnim se občutka, da je v filmu nekaj inherentno osvobajajočega; vse odvratno in brutalno sem požiral z užitkom in prizori, ki naj bi bili za gledalca boleči, so mi bili v resnici v veliko ugodje. Spomnim se etične zagonetke, ob kateri sem si za potrebe neke seminarske naloge cel teden razbijal glavo.
Da sem se odločil ponovno ogledati film, ki bi ga bilo bolje pustiti zaprašenega in žlahtno plesnivega tam nekje v kotu, je botrovalo preprosto dejstvo: kot človek v pospešenem procesu pisanja diplome sem moral zabiti kar največ časa drugje kot v pospešenem procesu pisanja diplome.
Priznati sem si moral, da je v tisti prvi sceni še vedno nekaj nadvse navdihujočega. Vendar sem se potem spomnil na Kubrickovo mukotrpno metodo režiranja in magija se je v trenutku razblinila. Ne morem si pomagati, da ne bi v zamišljenih in naveličanih pogledih Alexove tolpe ugledal zrna resnice; zrl sem v izčrpani obraz Warrena Clarka in videl obup igralca, na katerega režiser izza kamere že tri ure neprekinjeno rjove, da bi lahko posnel nekaj sekund prizora.
Kubrick je slovel po tem, da je snemanje vsakega kadra ponovil tudi po več desetkrat. In ko takole zrem v četverico, vidim točno to: tri izčrpane mulce in glavnega igralca, ki se spričo svoje prve velike vloge čisto preveč trudi izpasti frajersko.
In tako sem že po nekaj sekundah gledanja prispel do prve lekcije. Bolj se staram, bolj cinično zrem v drobovje filma namesto v tisto, kar mi je dejansko pripravljen pokazati na platnu.
Preden sem uspel dobro sprocesirati prvo minuto filma, je bila banda že globoko v svojem elementu: potolče klošarja, prefuka konkurenčno tolpo, ukrade avto in posili naključno ženščino v prisotnosti moža. Ne, ta del je ostal isti in še danes mu lahko natančno sledim po spominu. Obljubljeno ultra-nasilje v vsej svoji genialnosti; Beethoven, razbijanje, kruljenje in skrbno monotono Alexovo pripovedovanje.
Spomnil sem se na poanto tiste svoje seminarske, da so čudne uniforme, debeli nakurčniki in bizaren žargon pač nujni del vsake uprizoritve Peklenske pomaranče: če želimo gledalci res videti Alexa kot protagonista zgodbe, potem v njem pač ne smemo videti resnega zločinca, ampak klovna ali karikaturo. Vendar ti prizori so z današnjimi očmi vredni še veliko več. So karneval v vsem svojem blišču, mešanje nizkotnosti in vzvišenosti, popolna svoboda v udinjanju destruktivnim vzgibom. T’was a blessing, mebrothers.
Škoda samo, ker se vse omenjeno po 40 minutah bolj ali manj konča z Alexovo aretacijo; pred vami pa je še več kot dvakrat toliko filma, trajajočega dve uri in četrt.
Auč.
Če odštejem aplikacijo znamenite Ludovicove tehnike, pa do konca filma ne najdemo več nobenega prizora, ki bi si ga bilo vredno naslikati v spomin. Tu nastopi mučni del Peklenske pomaranče, ki je v knjigi na žalost še obsežnejši. Kot bi se film želel sramežljivo pokesati za grehe iz prve tretjine, nas pelje po poti Alexovega trpljenja in njegovega soočenja s prejšnjimi zločini. Jebemti Burgessa in vso to njegovo krščansko patetiko, po kateri mora protagonist plačati za svojo preteklost. Na neki način se celo res poistovetim z Alexom – če sem v prve pol ure nekaznovano užival, moram sedaj trpeti enourni križev pot kot spokorjeni gledalec. Posebej me razpizdita Alexovi srečanji z brezdomcem in bivšima drugoma; gre za povsem nepotrebni naključji, ki filmu ne dodata prav ničesar in ki po sili iščeta ironijo usode tam, kjer je v resnici ne bi smelo biti. Banalen in nesmiseln manever, ki bi ga prej pričakoval v drugorazredni nadaljevanki.
Kubricku na čast povejmo, da je kljub vsemu našel nekaj prostora za absurd in grotesko tam, kjer ga pisec pač ni zmogel ali upal. Besni starec, ki za nekaj decibelov preglasno ponudi Alexu vino, medicinska sestra, ki si mora nadeti modrc, preden oskrbi pomoči potrebnega pacienta. Sami po sebi ti prizori niso bistveni ali nevemkako kakovostni, vendar opomnijo na očarljivo uvodno lahkotnost filma, ki si pač privošči vse, kar si lahko.
Tudi filmski zaključek je morda še najboljši možen. Eden od hujših problemov romana je v tem, da hoče plavati, ne da bi se zmočil. Alexu dovoli, da se vrne v stare nasilne poti, kar pomeni njegovo vrnitev na začetek in ustvari ta problem, da je bil cel križev pot nesmiseln in zaman; še huje, zgodba v tem primeru ni zares roman, ker junaku ni dovolil nobene spremembe. Kot bi se tega zavedal, je Burgess dodal še eno nesmiselno poglavje, v katerem je Alexu naivno pripisal zametke odraslosti; nasilje ga ne veseli več, rajši bi si našel ženo in si ustvaril družino (brez zajebancije, res to trdi). Film, hvala bogu, ubere drugo pot in nas reši v Alexovo fantazijo, kot bi se želel opravičiti za zadnjo uro in pol.
Končni občutek je tako nekako mešan. Po eni strani sem še vedno zaljubljen v kaos prvih minut filma. Zabava me, da se ne trudi z eksplicitnimi pojasnili in da se Alex nikoli ne opravičuje za to, kar počne. Vendar pa se ob gledanju ne moreš znebiti občutka, da si si vse boljše dele že davno nazaj zapomnil. Morda bi Peklenski pomaranči vendarle koristil klasični dramski trikotnik z zasnovo, vrhuncem in razpletom; da film doživi najboljši trenutek že po dobre pol ure, me je zmotilo bistveno bolj kot pri Apokalipsi zdaj ali pa Botru.
Ali pa sem tudi tadva ohranil v napačnem spominu? Prav zato se splača filme gledati večkrat.