Do nedavnega sem delila mnenje, da se je Johnny Bravo (1997) izboljšal tako v formi kot vsebini z drugo sezono. Oblikovno je serija začela malikovati oglate brade in špičaste prsi, substancialno pa je v ospredje stopil specifičen humor – ne ravno intelektualen, še bolj bedast kot sprva v resnici, a vsekakor bolj naklonjen zahtevni publiki, saj je temeljil na skoraj ionescovskih replikah n^-1.

Suzzy: Hi, there Johnny, me and Carl were just wondering if you would like to …

Johhny B: You’ll never take me ALIVE!!!

Nato pa me je maratonsko gledanje vseh 69 delov (število skoraj ne more biti naključje*) prepričalo, da je bila ravno prva sezona, ki se mi je v zlati dobi Cartoon Networka zdela tako ne-radikalna, najlepši izraz genialnosti Butcha Hartmana, Rumena Petkova, Johna McIntyra (režiserji), Steva Marmela, Michaela Ryana in Setha MacFarlana (scenaristi). Ko se je med leti ’97 in ’99 zamenjala ta ekipa, je tudi šov izvedel precej občutno rošado.

Ne odpovedujem se privrženosti komičnega v poznejših sezonah …

Pops: Johnny’s acting weird, Carl. I suspect he’s been possessed by an evil entity.

Carl: How do you know?

Pops: He tried to pay for his meal with this ‘Master of the Abyss’ credit card.

… se mi pa zdi, da je ta popolnoma novi nivo zahteval svojo žrtev, v tem primeru (kot v še toliko drugih) razvitost karakterjev. Popolnoma pravilno vprašanje bi bilo: »Le kako naj bi bil v prvih 13 delih (kolikor šteje prva sezona) sploh kateri lik razvit?« In odgovor je seveda na dlani: »Saj ni.« Gre za varko, serija pokaže vrh ledene gore, gledalec si nato sam ustvari podobo iz skritega.

Pomembno je, da gre za nekaj skritega in ne za nekaj neobstoječega. Številne bebave šale in absurdne situacije kasnejših delov so le odraz dejstva, da pod gladino ni več ničesar. Ostale so nam le še simulacije. Karakterje so zamenjale karikature. Od Johnnyja, prej ljubečega sinka z deformirano podobo o smislu življenja kot mešanici telogradnje in osvajanja ženskih src, je ostalo le še nekaj značilnih potez, ki so izgubile svojo središčno točko in služijo le še kot pančlajni raznim štosem – od karateja do neuspelih flirtarij.

Ne morem in ne nameravam zanikati, da do Johnnyja iz prve sezone lahko dejansko čutim simpatije, medtem ko me kasneje lahko le še nasmeje – čeravno bolj kot prej, a kaj mu to pomaga?.Najlažje je razliko ponazoriti s primerjavo konfliktnih situacij. Če vzamem za primere prvih nekaj epizod:

1.) Soseda Suzzy ga odpelje v šolo in sošolcem predstavi kot superheroja, nakar mora rešiti mesto pred zlobnim klovnom, ki krade bonbone,

2.) Mama Bunny v gozdu nabira storže, ko se mu zazdi, da jo sliši kričati, steče za njo in po nesreči prebudi medveda Kronosa, ki ga mora uspavati, da si reši kožo,

3.) Ulični plakati, ki obljubljajo eksotične dežele in lepa dekleta, ga zavedejo, da se prijavi v tujsko legijo in pristane sredi puščave.

V vseh treh primerih se znajde v težavah zaradi svoje nedolžnosti, naivnosti, pripravljenosti pomagati bližnjim, ki jim je zvest. Vsa našteta so pozitivna čustva, usmerjena k dejanju (seveda spodbujam bralca, da si ogleda preostale dele in primerja konflikte med seboj. Meni se zdijo podobno ukrojeni). V epizodi ‘Did You See a Bull Run by Here?’ slišimo dialog:

Johnny B: Listen, I have nothing against you, mister. (nakar skuša nadaljevati flirt z dekletom)

Bik: I have nothing against you too, but you and me, we have to fight.

Johnny ni niti približno pretepaški alfa samec s predstavo širjenja svojega vpliva, moči in semena daleč okrog sebe. Živi svoje iluzorno življenje osvajalca in ko dobi od izbranke v zameno klofuto, podre četrto steno z besedami: »Oh, yeah, she digs me,« in je ne nadleguje naprej. Dvakrat – prvič z antilopo in drugič z volkodlakinjo – se znajde na slepem zmenku, ki bi privzdignil obrv še najbolj perverznemu čudaku, a fant ostane kavalir, se odloči prevzeti odgovornost za svoje pobude in preživi noč z nekom, ki se dobro zaveda, da je povprečen moški izven njene lige.

Suzzy mu celotno epizodo ‘Cookie Crisis’ najeda, naj nabavi nekaj njenih piškotov. Po številnih zavrnitvah mala tabornica plane v jok in Johnny se končno vda. Preprost zaplet. Preprost razplet. Konflikt izzove Suzzy, razreši pa se, ker je Johnny fant od fare. Prijazen, nedolžen, naiven, zvest, pripravljen pomagati, tudi odgovoren.

In potem je tri sezone le še smešen (allbeit precej bolj).

Škoda.

Toliko o karakterizaciji. Naslednjič o feminizmu.

Se nadaljuje …

Elza Budau

* Je pa vseeno treba reči, da en del ni enako eni nekajminutni zgodbi, temveč največkrat en del šteje tri različne zgodbe, ki so bile vselej predvajane v istem zaporedju.