Najprej se v daljavi zabliska, čez nekaj sekund sledi še grom. »Na nevihto se pripravlja,« si poreče mlada orkinja Elza Budau in si popravi opasan nahrbtnik, za katerega je privezala orjaške sani. Na njih počiva ranjeni drobižek od vojaka, Naughtius Maximus. »Ponudil bi, da se zamenjava, pa lahko le molim, da me ne pustiš kar tu,« skuša omiliti nejevoljo v njenem glasu, a neuspešno. »Hočeš biti koristen?« se končno vda ona, »povej mi kakšno zgodbo.«
Še enkrat zagrmi. On pomisli: »Dobro. Mislim da poznam eno, ki nama bo občutno skrajšala pot. Zgodbo o bitjih, ki so iskala novi svet, našla pa le uničenje. Zgodbo o bitjih, ki so varovala svoj planet. Zgodbo o nevidnem sovražniku.«
»Kako se imenuje zgodba?«
»Warcraft.«
* * *
NM
Pa smo na svoj filmski račun prišli še ljubitelji epskih zgodb iz računalniških iger. Mitologija Warcrafta se razteza preko 14 verzij špilov za PC-je in konzole, 20+ paperback romanov, 10+ stripov in mang in to je šele špica ledene gore, obstaja namreč še nebroj fanfica, ki se širi na dnevni ravni po blogosferi, javnih komentarjih specializiranih in laičnih spletnih listin – od razširjenih in od Blizzarda odobrenih romanesknih poglobitev v najpriljubljenejše like do bizarnih poskusov literotike za prikupno spolnostno deviantne posameznike. Pravi čudež je, da smo uprizoritev na velikem platnu dobili šele leta 2016, 22 let po izidu prvega poskusa osvetlitve dogajanja na planetu Azeroth. Kakšni so tvoji splošni občutki o filmu.
EB
Naj ne bo pomote, daleč od tega, da bi bil film kar koli drugega, kot kar se da od naslova pričakovati. Spektakularen prikaz epske zgodbe ali vsaj poskusa epske zgodbe, kjer vseeno nekateri romaneskni liki vzklijejo na bojnem polju in nas skušajo prepričati, da so vredni naše-gledalčeve čustvene vpletenosti. Še enkrat, to se naravnost mora pričakovati, verjetno ga ni bilo obiskovalca kina v premiernem tednu, ki bi sedel v dvorani sedel po golem naključju: »Hmm … Warcraft: začetek, kaj bi bilo pa to?« Vseeno pa moram priznati, da sem odšla domov prijetno presenečena. Ne, ker bi videla dober film, ampak ker nisem videla klasičnega filma po receptu, ki jih zadnja leta štanca Hollywood, ko hoče zaslužiti na račun že ustaljenih franšiz – od adaptacij stripovskih junakov do recikliranih filmskih uspešnic neke odslužene epohe.
NM
Tudi sam ne bom trdil, da sem se med filmom dolgočasil. Morda gre zasluga prav ekipi Blizzarda, ki je bdela nad adaptiranjem svojega varovanca? Kar ima Warcraft vseeno skupnega s sodobnimi spektakli, je včasih neupravičeno samoumevna produkcijska vrednost. Vem, da smo se vsi skupaj nadejali odličnih računalniško generiranih podob, vse odkar so začele v javnost bezljati zagotovila, da bomo dobili film (če prav pomnim, imamo štart govoric postaviti v leto 2003, ko je dodatek tretjega dela računalniške igre otvorila za tiste čase izjemna uvertura Illidana Stormraga, ki prebuja raso nag iz globin oceanov); pa vendar bi se lahko vse skupaj hitro izjalovilo, če bi se CGI koncentriral na napačne elemente. Mislim, da so se odločili prav, ko so velik del epskosti zgodbe prepustili dihvzemajočim posnetkom Narave, je pa hkrati to spodbudilo številna nehvaležna in odvečna primerjanja filma z Gospodarjem prstanov (2001–2003), čeprav razen fantazijske zgodbe mitologiji nimata skoraj nič skupnega.
EB
Spomnim se tistega Illidanovega bujenja kačic iz Zmrznjenega prestola, ja. Precej impresivno tudi z vidika, koliko ljudi je kar naenkrat postalo fanov dotičnega nočnega vilinca. Bom izkoristila to točko, da spregovorim o občutni diskrepanci v filmu: v nekatere like se naravnost zaljubiš, medtem ko so drugi popolnoma odveč. Razen glavnega antagonista, Gul’dana – portretiranega izjemno BTW – so praktično vsi orki odigrani odlično. Posrečena se mi zdi vključitev verjetno glavnega protagonista celotnega mitosa Warcrafta, dojenčka Thralla – ne, to se res ne more šteti kot spoiler, to je lahko kvečjemu fan pleaser. Med ljudmi po drugi strani je vsaj en lik (vsi vemo kdo), za katerega smo vsi veseli, da umre in smo se ga končno znebili, prav tako pa lahko upravičeno podvomimo v ekipo, odgovorno za izbor igralcev. Vem, da si gulil odrske deske skoraj celo desetletje v svoji preteklosti in veš nekaj malega o igranju, povej ti, kakšen vtis si dobil od samih igralcev na strani človeštva.
NM
S samo igro niti ni toliko težav (večina tako ali tako izhaja iz scenarija, ki po mojem trpi zaradi skoraj nemogočega bremena premostiti razlike med gledalci, ki mitos poznajo do potankosti in tistimi, ki so v kinu le zato, da si ogledajo zabaven akcijsko-fantastičen film – v scenariju se tako najdejo deli, ki skušajo zadovoljiti fanatike s določenimi imeni in namigi, ki jih navadni smrtniki ne dojamejo in delujejo skrajno potujitveno, po drugi strani pa četrto steno podirajo nenavadni ekspozicijski stavki, ki so nujno potrebni, da lahko slehernik sploh dojame celostno sliko, ki se mu vrti pred očmi, a so prav zaradi svoje razlagalne narave – gledano z vidika karakterjev – več kot odveč), bolj se bova verjetno strinjala, da človeštvo (he he) trpi za nedoraslostjo.
EB
Prav na to sem namigovala. Lahko bi rekli, da za nedoraslostjo trpi celoten zbor (od npr. glavnih 8 vlog sta le 2 starejša od 40, pa še to komaj, Paula Patton 40 in Daniel Wu 41), kar pri orkih, ki so docela fotošopirani, niti ne moti, pri ljudeh – glavnemu junaku, vitezu Lotharju, kralju in kraljici Wrynn, varuhu Medivhu in še posebej magu Khadgarju – pa deluje skrajno čudno. To naj bi bili najmodrejši ljudje na zahodnem kontinentu, njihove oči pa ne skrivajo skoraj nobene modrosti. P.S.: Khadgar (Ben Schnetzer) za moje pojme ne odigra dobro. P.P.S.: Vem, da je tudi v originalni zgodbi star le okrog 40 let, ampak kako prepričljivo je dejstvo, da lahko tak junec prekaša starešine Kirin Tora v znanju o čirulah čarulah.
NM
Heh, se bo v drugo bolj potrudil, vse izgleda, kot da bo vpleten v filme še lep čas (to pa JE spoiler). Preden podava sklepno misel, bi se rad dotaknil še druge občutne napake poleg scenarija, ki se mi jo zdi smiselno podati: tempo. Prav tako kot težave z uravnavanjem vsebine za ciljno publiko, bi lahko pritrdili dvomljivcem, ki so še pred filmom opozarjali, da bo film v tej kategoriji klecnil pod bremenom. Ne pozabimo, zgodba Warcrafta se je razvijala 22 let, obsega za celo Sveto pismo besedil in prav toliko likov. Kako bi bilo sploh mogoče preludij takšne tektonske zgodbe strpati v dve uri? Zasnova in zaplet zgodbe sta tako zreducirana na minutažni minimum – tudi sam sem se znašel v bliskovitem brskanju po spominu in upanju, da pravilno sklepam, kaj se dogaja. Zanimivo, končno imamo tudi igričarji moment, ko lahko rečemo: »Špil je mnogo boljši od filma!«
EB
Prvo dejanje filma je resnično prehitro. Še najbolj bo to jasno tistim poznavalcem Warcrafta, ki so si že nekajkrat ogledali zemljevid Azerotha. V nekaj minutah večkrat preskočimo pol celine, da pripeljemo zgodbo do točke, ko se lahko ustali z nekim normalnim tempom za razvoj likov. Do takrat se srečamo z vsemi pomembnimi liki filma, za nobenega se ne moremo zares odločiti, ali bomo navijali zanj, ker jih spoznamo preveč mimobežno (razen Lotharja, ki nam je bolj kot ne posiljen kot kak brokoli na otroškem krožniku). Zares nam postane všeč šele po več krajših dialogih, ki jih ima z okolico. Toda takrat se v resnici že odločimo, da bomo navijali za Durotana in njegov prav. In tako tudi mora biti – točno tako, bomo čez nekaj let vsi prikimavali modrim besedam Thralla, velikega vodje Horde. Moja napoved.