… se nadaljuje …
»Križeva dvojka,« je zazehala dilerka in z roko pomahala proti svoji desni, kjer je sedel temnopolti starček v ponošeni jopi. V kazinoju pri vseh oblikah pokra igro vedno odpre najnižja karta z neke vrste majhno stavo. Reče se ji vnašalna stava, ki za mizo pet-deset znaša en dolar.
»Pizda,« je zaklel stari, zavil je z očmi in zabrisal žeton za en dolar, »pizda pa take karte že cel dan!«
Starec na njegovi desni v modri majici in z bejzbolsko kapo, na kateri je pisalo ‘Hilton Poker Room’, je imel obrnjenega asa v srcu. »Naj bo pet,« je naznanil in igra se je začela.
Naslednji na vrsti je bil tip, ki je sedel med nama. Bil je mlad, deloval je urejeno, izgledal kot mormon v svoji polo majčki, ki ji je privihal ovratnik. Nekakšen piflar s fakultete, brez dvoma. Imel je karino šestico in v trenutku je odložil karte. V rokah je še vedno stiskal žeton za dolar, ko jih je potisnil na sredino, kar mi je dalo vedeti, da bi plačal vnašalno, če se ne bi tip z asom prehitro vrinil, kot se je. To je ustaljen trik, ko že po prvih treh kartah kažeš asa celotni mizi. Brez odlašanja zvišaš stavo, kot da skrivaš še enega asa, četudi nimaš ničesar, da bi vsi ostali hitro odstopili od partije, sam pa bi »ukradel« ante. In gospod Šestica se ni mislil spuščati v boj z asom tako zgodaj, posebej ne za pet dolarjev, zato je odložil brez vplačila.
Jaz sem stavo klical, upal da sestavim barvo v piku in pokvarim načrte gospoda Asa. Tri karte iste barve niso favorit proti potencialnemu paru, toda če le enačite stave in ne poskušate kaj preveč odbitega, se vam morda nasmehne sreča in se na koncu znajdete na zmagovalnem koncu. Roka se mi je zatresla, ko sem v sredino frcnil svoj žeton. Pet dolarjev v eni stavi. Jezus. To je za cel dan hrane v Vegasu. Upal sem, da ne bi nihče opazil moje tresoče roke, a sem prepričan, da jo g. As je.
Naslednja dva igralca – mlajši črnec v mišič-majici brez mišic in s kraljem v srcu ter Azijec srednjih let s pobom v križu – sta oba poklicala.
Zadnja na vrsti, gospodična olivne kože, ki je sedela tik ob dilerki na levi in je kazala kraljico v srcu, je ponovila za njima. Izgledala je okrog štirideset, še vedno zelo privlačna, a z utrjenim obrazom. Verjetno zjebana natakarica koktejlov, sem si mislil. Ko zaključimo z igro, jo mogoče povabim na pijačo in poskusim srečo še pri njej.
Tudi starček z dvojko na začetku kolone je plačal razliko štirih dolarjev in ostal v igri, čeprav ne vem, zakaj bi. Nič čudnega, da ima že cel dan zanič karte, če je pa bedak.
Triintrideset dolarjev vse skupaj, mi pa smo še vedno imeli vsak samo po tri karte. Jezus, to je veliko denarja, sem pomislil. Vsaj v igrah, ki sem jih igral pred tistim dnem, je bilo to veliko denarja, tukaj pa smo komaj začeli.
Četrta ulica. Vsak dobi četrto karto.
Križeva štirica za g. Dvojko v križu. Ciljal bo na barvo, tako kot jaz. No, stari, bolje zate, da pri sebi skrivaš kraljico – jaz imam pod roko namreč pubeca v tem trenutku in tisti Kitajček tamle ima tvojega križevega fanta – sicer se z mano ne boš mogel kosati.
Križeva osmica za g. Asa. To mu nič ne pomaga, je pa en križ manj za g. Dvojko, kar pa pomaga meni.
Pikova kraljica zame. Sedaj imam štiri pike za barvo in še vedno tri karte na poti. Bolje zate, da imaš pri sebi križevega kralja, ti stari prdec. Ali pa tudi ne, ti samo plačuj v kup.
Desetica v srcu za g. Kralja, mladega, temnega suhca. Še en poskus barve, mogoče? In potem osmica za g. Poba in sedmica za umirajočo lepotico, v katero sem bil vse bolj zagledan, kraljico mojega srca, he-he.
»As,« je naznanila dilerka. Tokrat začne s stavami najvišja karta. Stavil je pet, jaz sem klical, g. Kralj je klical, kar me je prepričalo, da zbira za barvo, g. Janez in srčeva kraljica sta položila karte in gospod ‘Pizda-nimam-sreče’ križeva Dvojka je klical. Koga je nameraval obrniti na tako staro finto, kot je jamranje, da nima sreče? Mogoče to vžge pri turistih za ena-štiri mizami, ne bo pa tukaj. To so mize pet-deset, frajer. Velike ribe.
Triinpetdeset dolarjev na kupu, deset in pol je mojih. Dvainštirideset dolarjev in petdeset centov čistega dobička, če se igra konča v tem trenutku. Pete karte nismo niti še dobili in pred menoj je že skoraj počivalo dovolj za najemnino. Težko sem verjel, v eni roki bi lahko pridelal celo najemnino. Nenadoma sem se zaljubil v igro z velikimi stavami. Gremo piki! Še enega pika! Še enega pika!
Peta ulica. Pomembna runda, ker se stave avtomatsko podvojijo. Dvojka v piku za g. Takonesrečnega. Sranje! Njo sem čakal jaz. No, ja, vsaj ni dobil svojega križa. Mogoče bo sedaj odpadel tudi on.
Trojka v križu za tipa pod Hilton Poker Room kapo. G. As, ha! Grem stavit, da te je zabolelo, kajne g. Nesrečnik. Gremo piki!
Srčeva trojka zame. Sranje, sranje in dvojno sranje. Kje za vraga so vsi piki?
Kraljica v kari za g. Kralja, ki potrebuje srca. Bravo, Jezus, prav vse nas jebejo. Za trenutek sem se počutil bolje.
»As je še vedno najvišji,« je naznanila dilerka, ki jo partija še vedno ni niti malo zanimala.
»Deset,« je odgovoril g. As in ji podal dva žetona.
»Kličem,« sem nadaljeval jaz in gledal, kako kupček raste v velikost najemnine.
»Kličem,« je ponovil g. Kralj.
»Višam,« nas je šokiral g. Nesrečna Dvojka in v sredino porinil dvajset dolarjev v žetonih.
Viša?! Viša?! Viša, kam?! Kaj ima tam? Dvojko v križu, štirico v križu in dvojko v piku … aha, zdaj razumem, o tem sem bral v eni od svojih knjig.
Želi nas prepričati, da ima tri dvojke, medtem ko v resnici cilja na barvo! Viša stavo, ker upa, da bova jaz in tisti drugi tip, ki vsi iščemo isto vrednost, barvo, odstopila, ker se bova bala, da bo on zdaj zdaj stegnil full house. Dobra fora, stari. Ti že pokažem, kako se blefira karte.
G. As izenači stavo. Jaz sežem v svoj kupček žetonov.
»Višam,« oznanim. Trudim se umiriti roko, kolikor lahko, in vržem dodatnih dvajset dolarjev v sredino, skupaj trideset v tej rundi. Trideset dolarjev. Zame en osemurni šiht. Osem ur »Kje je moja kava?« in »A lahko pobrišete našo mizo?« Jezus, velike stave.
Pomežiknem zjebani natakarici koktejlov na drugem koncu mize in se smehljam ob svoji potezi. Ona mi vrne mežik. Vsi imajo radi zmagovalca.
Vsi izenačijo mojo stavo. Izgubil sem pregled nad zneskom v kupčku, jasno mi je bilo le, da je visok. Preko sto petdeset, brez dvoma. Najemnina in pečena rebrca. Morda še nov par kavbojk. Vse, kar sem vedel v tistem trenutku, je bilo, koliko mi je ostalo. Vsakič ko sem pogledal navzdol, sem lahko preštel. Devetinsedemdeset dolarjev in petdeset centov.
Šesta ulica. Zlat bom. G. Nesrečna Dvojka dobi karino sedmico. Nobene pomoči v nobeno smer.
G. As dobi srčevega asa. Sedaj ima dva odprta asa, a me ne gane preveč, saj v naslednjem trenutku dobim PIKOVEGA KRALJA!, ki mi sestavi pikovo barvo s kraljem kot najvišjo karto, kar zlahka povozi tri ase, kar najverjetneje ima. Kraljica, deset, poba, tri in sedaj še … kralj. Pet veselih pikov. Pripravite denar in ga počasi potiskajte proti meni.
G. Kralj dobi trojko v srcu, kar mu verjetno pomaga pri njegovi barvi z najvišjim kraljem, a ni pomembno, saj imam jaz poleg kralja še kraljico in poba. Njegova naslednja najvišja karta lahko največ deset. V vsakem primeru ga imam v kotu. Mogoče mi bo uspelo olivnato gospodično peljati v motel. Enega tistih z umazanimi filmi na videokasetah in kabelsko televizijo.
»Par asov,« nas dilerka spodbudi k stavam. Nje nič ne gane. Ona je robot. Hladna in brez duše. Lepo oprsje, sicer. Mater, zmagovanje me rajca!
G. As samo potrka, zaveda se, da sva tako jaz kot g. Kralj ujela svoji barvi in le čaka, da narediva potezo, nakar bo odstopil.
Jaz se po drugi strani komaj zadržujem. »Deset,« zinem z zadovoljstvom.
G. Kralj kliče. Sklepam, da ne more biti prepričan, ali ima v rokah dovolj močne karte, da me premaga, hkrati pa ne želi zavreči barve. Dobro. Več denarja zame.
»Višam,« se oglasi g. Dvojka in v kupček doda še svojih dvajset. In še preden bi lahko naglas izustil: »Kaj za vraga se pa greš?« se oglasi še g. As.
»Višam,« nas šokira in vrže v sredino trideset dolarjev v žetonih.
Viša? Ka––? Pizdun nas je počakal in višal! Z odpovedjo stave je želel dati občutek, da nima pametne roke, le da bi mu mi posladkali izkupiček, preden bi nam ga sam izmaknil z visoko stavo. Check-raise! Eden izmed najgrših trikov, ki jih lahko spustiš za mizo.
Ti boš čakal in višal proti barvi s trisom asov, sem se spraševal med praznim buljenjem v njegovo smer. Pa ne proti meni. Oba starčka na tistem koncu mize sta me že pošteno nervirala. Višata z dvojkami, višata z asi … temu je treba napraviti konec čim hitreje!
»Višam,« sem skoraj vzkliknil, medtem ko sem pograbil novih štirideset dolarjev in jih vrgel na kup. To je bilo vse ali nič. Gospodična Kraljica v srcu mi je namenila pogled, ki se je pognal naravnost skozi moje oči in pretresel vse živce navzdol v moje hlače. Ostalo mi je le še devetindvajset dolarjev. In petdeset centov.
»Kličem,« je sklenil g. Kralj po krajšem premisleku. Še vedno si ni mogel dopustiti, da bi zavrgel barvo. Vzelo mu je nekaj momentov, da je sploh preštel štirideset dolarjev, ki jih je potreboval, da je izenačil z nami. Ves čas je zmigoval z glavo.
»Višam,« se ni vdal g. Dvojka in vrgel še dodatnih štirideset iz svojega kupa. Črta v pesku.
»Višam,« je bil prav tako vztrajen g. As, a še bolj kot vztrajen, opazno zživciran. Mislim, da je višal zgolj iz inata.
Stava je tokrat štela sedemdeset dolarjev. Samo v tej rundi. Sam sem že vložil petdeset in še vse tisto, kar je že bilo notri. Nisem več mogel razmišljati. Vedel sem le, da sem pregloboko, da bi lahko odstopil. Potisnil sem predse svojih zadnji devetindvajset dolarjev. »Vse,« sem zašepetal.
Vse. Vse z izjemo dveh četrtakov, ki sem jih sicer priložil zraven, a jih dilerka ni sprejela in sem jih moral spraviti v žep.
Sto devetdeset dolarjev in petdeset centov denarja za mojo najemnino. Preko petsto dolarjev v celotnem izkupičku. Vse odvisno od barve s kraljem kot najvišjo barvo.
Vsi, ki so še ostali, so le poklicali stavo. Se zgodi, včasih, v pokru, da se naenkrat vsi zavejo situacije in odločijo, da je na kupčku dovolj žetonov in vse zanima le še to, kdo ima dejansko najboljše karte v rokah. To je bil eden od teh primerov.
Zadnja karta se razdeli zaprta. Vsak je pobral svojo, a je ni niti zavihal, da bi videl, kaj drži. G. As je potrkal, jaz sem potrkal in prav tako g. Kralj in g. Dvojka. Vsi smo samo želeli videti, kaj držimo in končati s partijo.
»Poglejmo jih,« je spodbudila dilerka in spravila preostale karte na stran.
G. As je odprl prvi: »Asi z osmicami.« Glas je imel miren, naslonil se je s telesom nazaj in povlekel cigareto. Full house. Onemel sem. Full house premaga barvo kot Ali premaga Listona. Tudi jaz nisem vedel, kaj me je zadelo. Imel sem prav, ko sem predvideval tri ase, a se motil glede vsega ostalega. Moja najemnina se je lahko obrisala. Edini razlog, da sem živel. Izginil.
V mislih sem že govoril z mamo po telefonu.
G. Kralju sploh ni bilo treba pokazati svojih kart, glede na to, da je bil prav tako pečen kot jaz, a jih je vseeno. Imel je sestavljeno barvo v srcu, s kraljem kot najvišjim kikerjem in pobom tik za njim, kot sem predvideval. Deloval je osramočeno: »Bile so moje najboljše karte cel večer, nisem se mogel pripraviti, da jih vržem stran.« Kot ovca. G. As mu je razumevajoče pokimal. Vsaj enega nasprotnika sem pravilno napovedal, sem si mislil.
Stari temnopoltež, g. Dvojka, seje široko zarežal vsem trem. »Štiri dvojke,« mu je glas zapel, medtem ko so se njegove karte razprle pred našimi očmi, »ujel sem tris že na samem začetku!« Vneto si je pomel dlani.
G. As se je prenehal smehljati in z očmi zavil do stropa. Med vzdihom sem ga slišal zašepetat: »Sranje!« Gospod ‘Tako-smolo-imam’ nas je vse ovil okrog mezinca. Odigral je perfektno in mi smo vsi nasedli.
»Stari, tega pa nisem pričakoval,« sem izrekel s tresočim glasom in začel obračati svoje karte, ni mi jih bilo treba, a sem želel vsaj, da jih vidi g. Kralj. Vsaj njega sem premagal in želel sem kolikor dostojanstva sem lahko nabral v tistem trenutku, preden sem začel z dolgo potjo proti stanovanju, iz katerega me bodo zabrisali takoj v ponedeljek, če mi majka do takrat ne bi mogla posoditi denarja.
»Imam pike z najvišjim kraljem, s kraljico, desetko, pobom in … asom?«
Zadnja karta, ki mi je bila namešana, je bil as. Pikov as. Imel sem kraljevo skalo v piku!
»Moj Bog! Dobil sem royal! Moj Bog!« roke so mi same od sebe poletele po zraku, nisem mogel verjeti, kaj se je zgodilo. »Kraljeva skala! Moj Bog, kraljeva skala!« Nekaj igralcev za sosednjimi mizami me je slišalo kričati in stopili so poleg, da bi videli, kaj se dogaja. Utrjeni igralci so tiho aplavdirali, preden so se vrnili k lastnim igram.
G. Dvojka je brezciljno zrl predse. »Pizda,« je zaklel, »kurčeva kraljeva skala.«
Dilerka se je nasmehnila in porinila žetone v mojo smer. Preveč jih je bilo, da bi jih lahko preštel v očmi. Vem le, da so bili rdeče barve in vsak posebej tako lep. Pet sem jih vrnil banki.
»Več tega, prosim,« sem se zarežal.
»Kako si rekel, da ti je ime, srček?« se je oglasila srčeva kraljica na drugem koncu mize. Imela je pomirjujoč in malenkost raskav glas. Zaznamovan od let in kajenja, ki me je kuril od naslade.
» Drew. Drew Carey. Pa tebi?« nisem mogel več čakati, da jo poljubim.
»Shawnetta,« se mi je nasmehnila in prižgala cigareto.
Hmm … italijansko dekle po imenu Shawnetta. No, ja, to čemur roža pravimo bi se morda še vedno želelo stiskati z menoj.
»Me veseli, Shawnetta,« sem ji vrnil nasmeh in opazoval, kako ji dih uhaja iz rdečih, polnih ustnic.
Gospod Nesrečne dvojke se je pritoževal nekemu starčku za sosednjo mizo, medtem ko sem zlagal svoj kupček žetonov in jih pripravljal za naslednjo partijo: »Štiri kurčeve dvojke. Kurčev tris že v štartu. Odigral počasi, tiho, jih zvabil v igro, vse po učbenikih in potem bum. Suhec tamle dobil kurčevo kraljevo skalo. Nobene kurčeve sreče že cel dan, ti pravim!«
Dva varnostnika in upravnik poker sobe so pristopili k meni. Upravnik se je nasmehnil in ponudil dlan: »Čestitam ob vašem zadetku, gospod … ?«
»Carey,« sem stisnil kot se spodobi, »Drew Carey.« Pričakoval sem, da mi bo ponudil zastonj obrok ali sobo na račun hiše ali kakšno podobno dodatno nagrado za velike zmagovalce, o katerih sem že toliko slišal pa jih nikoli doživel. Soba v hotelu zgoraj bi bila super ponudba. Shawnetti in meni ne bi bilo treba hoditi do stanovanja.
»Seveda, čestitam, gospod Carey,« ni popustil v nasmehu. Varnostnika sta se še nekoliko približala. »Zgolj iz formalnosti, oprostite, ker moram to po dolžnosti vprašati,« mu je za trenutek postalo nerodno, »toda, ali bi lahko videl vaš osebni dokument?«
* * *
Bilo je dva meseca pred mojim enaindvajsetim rojstnim dnem. Striktno gledano, sem kršil zakon že samo s postopanjem po igralnici. Ko so me spremili proti izhodu, sem za trenutek opazil, kako dilerka moj kup žetonov potiska proti g. Dvojki, ki je imel naslednjo najvišjo roko. Izgledal je, kot da se mu je pravkar prikazala Marija. Morda se mu tudi je.
Varnostnika sta me spustila šele, ko smo bili na pločniku pred Podkvijo. Zasmilil sem se jima in to sta mi tudi priznala. Vsem sem se zasmilil v pokeraški sobi, razen g. Dvojki. Bila je to ena izmed najbolj divjih partij pokra, ki so jih videli v svojih karierah.
Shawnetta je zapustila mizo tik preden me je upravnik prosil, da zapustim kazino. Čakala me je ob poker avtomatih pri vhodnih vratih igralnice. Družbo ji je delala blondinka, očitno prijateljica, ki pa je bila, bodimo iskreni, na smrt grda. Velik nos, debela očala, široki boki. Imela je lepo obleko, a ta bi bila še lepša, če bi ostala na obešalniku v trgovini.
Ko sta me opazili, je Shawnetta prijateljici nekaj zašepetala na uho in sprehodili sta se proti meni. Smejali sta se. Gledal sem jo v noge. Kako popolno močne je imela. Stavil bi, da bi užival med njimi. Morda bi se njena prijateljica pridružila zabavi. Ne bi me motila njena grdota, dokler bi bila Shawnetta zraven.
»Živjo, Drew,« je navrgla, »škoda za tisto, kar se je zgodilo za mizo. Resnična škoda!«
»Ja,« sem se nasmehnil, se skušal delati, kot da me ni ganilo, »zgrešil za dva meseca. Kdo je tvoja luštna kolegica?«
»Oh, tole je moja dobra prijateljica Jeanelle,« jo je predstavila. Jeanelle je zardela: »Pomislili sva, da bi te peljali na pijačo, da bi lažje pozabil na vse, kar se je zgodilo.« Stopila je bliže k meni, s prsmi podrgnila ob moje telo in zaklenila najina pogleda.
» Ti ubogi, ubogi, ubožec,« je znižala glas in privzdignila eno obrv. Ustnice je imela le centimetre pred mojimi, čutil sem njeno vročo sapo na svojem obrazu. Vsi smo vedeli, koliko je ura. Roke so mi švignile na njen tilnik in jo pritisnil v nekakšen poljub.
»Oh-ho-ho, ljubček!« je zacvilila in se pomuzala v objemu, »danes se bomo pa imeli super, kajne Jeanelle?« Jeanelle se mi je nasmehnila in si obliznila ustnice. Fak, kako ogabna je bila. A ker je Shawnettini prsti plesali po meni, mi je bilo vseeno: »Mogoče bi lahko bili celo malo grobi danes, kaj praviš, suhec? Bi ti bilo všeč, če bi bili malo grobi danes?« Stisnila me je preko hlač.
»Ja,« sem dahnil, »mogoče mi je pa všeč.« Moj Bog, kako mi je pognala motorje. Stisnil sem jo za njeno čvrsto rit in se začel drgniti ob njeno mišičasto telo, da bi ji dal vedeti, koliko konjev imam. Stisnila je nazaj: »Bolj kot bomo grobi, bolje bo.« Grizljal sem ji ušesne mešičke in jo poljubljal po vratu. Nikoli mi ni uspelo zagreti dekle tako hitro. Mogoče pa je bil danes vseeno moj srečni dan.
Samo še eno stvar sem želel, preden bi s Shawnetto in njeno odvratno kolegico stekli proti stanovanju. Avtomati za video poker so stali tik pri vhodu, nekaj metrov stran od nas. Eden od obeh varnistnikov me je še vedno opazoval s kotičkom očesa in želel sem mu dokazati, da lahko gemblam, kadar se mi zahoče in njegov idiotski šef in njegov idiotski zakon me ne moreta ustaviti.
Iz žepa sem potegnil enega od četrtakov, ki mi je ostal, ga dvignil v zrak, da ga je tudi on opazil in ga potisnil v avtomat: »Premlad, da bi kockal, kaj? Jebi se, tukaj imaš, pofukan kifelj!«
Ni imel izbire, sprehodil se je proti meni, jaz pa sem v istem trenutku potegnil ročico. Skoraj bi me zadela kap. Obrnilo se je vseh pet kart. Vseh pet v kari. Še ena kraljeva skala. En kovanec. Avtomat je začel pljuvati kovance in nekontrolirano tuliti. Na tla se je vsulo za dvainšestdeset dolarjev in petdeset centov v četrtakih. Še dvainšestdeset dolarjev (in petdeset centov), ki bi morali v moj žep pa so jih nagrabili ostali obiskovalci igralnice pred mojimi očmi. Tolažil sem se, da sem v avtomat potisnil samo en kovanec. Če bi jih pet, bi zadel dobrega jurja.
»Stari, imaš največjo smolo, kar sem jih videl v svojem življenju,« me je varnostnik objel čez rame in me zasukal proti ulici. S Shawnetto in Jeanelle smo morali zapustiti območje Podkve.
Ko se takole spomnim tistega dne, nisem prepričan, da je imel prav. Konec koncev sem v enem dnevu kar dvakrat obrnil kraljevo skalo. Isti dan me je v poceni motelu brez ugovarjanja v submisivnost spravil par od seksa obsedenih tansvestitov.
Koliko sreče lahko zares doleti enega človeka?
‘Royal’ je prevod kratke zgodbe ‘The Royal’ igralca, stand-up komika in TV voditelja Drewa Careya iz avtorjeve knjige ‘Dirty Jokes and Beer’.
Z vsem spoštovanjem, Naughtius Maximus.