(New York, leto 2019. Neštete majhne luči. V ozadju se svetijo piramide. Iz rafinerij sredi mesta bruhajo ognjeni zublji. Slovesna glasba, ki jo prekine sopihanje Voight-Kompfovega stroja v majhnem stanovanju. HARRISON FORD stoično odgovarja na vprašanja in si prizadeva ohraniti ravnodušno držo. Včasih se cinično posmehne, vendar ne more skriti, kako mu gre vse skupaj na živce.)

Drisky: Žal mi je za nevšečnosti, G. Ford. Vsaj tri ljudi poznam, ki znanstveno fantastiko sovražijo, ta film pa jih je povsem očaral prav zaradi vaše vloge. Ampak tej neskončni debati moramo priti do dna. (se odkašlja) Medtem ko odgovarjate na vprašanja o svoji mami, mi lahko podpišete še tele avtograme? Vse je del testa, prisežem.

(Vstopi NAUGHTIUS. Palice za biljard postavi nekam v kot in se zlekne na stol poleg njiju. Z Driskyjem si hitro pokimata.)

Drisky: Mislim, da smo opravili. Rezultate dobite po pošti.

(Harrison Ford brez pozdrava in vidno olajšan odhiti na pogojno užitne rakce iz kitajske četrti. Naughtius in Drisky ostaneta sama.)

* * *

DB

Drisky: Mislim, da sem šele ob zadnjem gledanju skapiral, zakaj je bil Blade Runner tako spregledan ob svojem izidu. Na začetku filma sem si rekel, da bom gledal film kot povprečni obiskovalec kina iz leta 1982 in takoj opazil razliko. Ta moj hipotetični gledalec torej kupi karto za ZF film s potentnim akcijskim naslovom in Harrisonom Fordom v glavni vlogi – in od tistega uvodnega kadra dalje je film zanj ena sama mineštra metafor. Kakšen udarec za ubogega človeka, ki je pričakoval swagger Star Warsov ali pa suspenz Aliena in ostalih filmov o nezemeljskem življenju.

Predstavljam si, da je bil film ob izidu enostavno žrtev pričakovanj – občinstvo je prišlo po akcijo, kjer bo Ford (dobesedno z rezili) reševal svet, dobili pa so počasno meditacijo v slogu Stalkerja. Kako pa je gledati film s sodobnimi očmi?

NM

Definitivno ne gre za spektakel in res bi bilo mogoče točno to očitati pričakovanju gledalcev. Opis filma tudi največjemu laiku s šepetom hudička prigovarja v kino. Kljub temu, da že prikolica (vsaj vizualno) bolj obljublja nekakšno futuristično iskanje polkovnika Kurtza. »Los Angeles. Sranje. Še vedno sem bil le v Los Angelesu.« Kar nekako ne zaupaš neonoirovskemu tonu, s katerim g. Ford nagovarja občinstvo. Insinuacije o igri ugibanja, kdo bo mačka in kdo miš, so premočne.

Danes je seveda vse drugače. BR ni film-spektakel, ampak prej kultna klasika, eden izmed tistih, za katere je ob prvem ogledu jasno, ali ga ne boš nikoli več zavrtel, ali pa si ga boš ogledal še vsaj petkrat v naslednjem desetletju. Teme, raztresene skozi celoten film, so daleč od preprostih ali tistih, ki ponujajo en odgovor. Prav to naredi ta film precej intimen, saj se vsakogar lahko dotakne na (p)oseben način – mene je že ob prvem gledanju v mehko tkivo zadelo isto, kar me zadane še danes – Royev boj za življenje, občutek prevare in predvsem razumevanje neke metafizične usode (ki jo predstavlja vnaprej določen rok trajanja) kot ekvivalent smrti. Verjamem, da se tebi ob gledanju postavljajo še mnoga druga vprašanja.

DB

Kaj bo storil skoraj povsem učlovečen android, ko se zave bližajočega konca? Gre za enega tistih briljantnih, preprostih trenutkov, ki naredijo znanstveno fantastiko tako fascinantno in dostopno. Postavljeno je vprašanje, na katerega lahko enako dobro odgovorijo filozof, psiholog, pastor, ali pa zagrenjenec iz mamine kleti.

Roy je eno najfascinantnejših nečloveških bitij v filmski fikciji. Ima odbijajoč fris in hladen pogled psihopata; obenem pa je njegovo poslanstvo tako domače in človeško, da moraš simpatizirati z njim. Všeč mi je, kako lepo zna Blade Runner uravnotežiti ta dva vidika. V trenutku, ko se ti tip najbolj zasmili – bam – zdrobi človeku glavo. V tem vidim mojstrstvo filma, ki ga knjiga težko poda svojemu bralcu. Obstaja vsaj milijon načinov, kako bi lahko pokvaril takšen prizor, ampak Blade Runner ne izbere nobenega od teh.

Poglej samo, kako preprost preobrat nam ponuja Ridley Scott: androidi zastopajo vse, kar je v prihodnosti še ostalo humanega, imajo človeške tegobe in čustvene izbruhe. Med ljudmi prihodnosti pa so ostali le še zdolgočaseni birokrati, azijski štacunarji in avtistični inženirji, vsi izpraznjeni smisla in pomena.

NM

Dobra poanta, ko pogledamo na to diskrepanco, nas skoraj mora prevzeti približno podoben topel (ali zoprn) občutek, ko se v kakšnem famili-fliku izkaže, da je od vseh članov družine, otrok še najbolj kompetenten sprejemati in uresničevati odrasle odločitve. It takes an innocence of a child … aaaw. Kot prav preprostost androidovega uma (njena uformuljivost) tista kategorija, ki ga naredi sposobnega preseči nepotrebno zapletenost družbenega sistema, skisanega do mere, ko posameznike le še hromi.

Tvoja ideja pa se mi zdi še dodatno okrepljena s trivia podatkom, ki ga je mr. Scott izjavil leta 2000 v intervjuju, da je tudi oficirja Deckarda vedno imel za replikanta. Morda je prav to razlog, da ima tudi Harrison Ford proste roke pri prikazovanju čustev, kljub temu, da igra nihilistično otopelega ex-policaja, ki je videl že vse, da ga življenje ne more več presenetiti. Spoznanje je seveda v tem, da ga “življenje” ne more več presenetiti, tisto, kar bo iz življenja do leta 2019 izginilo, tisto ga lahko še kako preseneti!

DB

Zanimivo, da je po drugi strani Ford vselej zatrjeval, da Deckarda nikoli ni igral kot robota, temveč človeka; tudi literarna predloga se nagiba k tej interpretaciji. Dejstvo pa je, da je režiserjeva posodobljena verzija filma, ki jo povečini gledamo danes, bolj eksplicitna glede Deckarda-replikanta. Misliš, da bi bilo bolje, če bi film glede tega ostal dvoumen? Skoraj se mi zdi, da dokončen odgovor praktično v ničemer ne bi spremenil misterija filma.

NM

Seveda, enoznačnost nas redko navdušuje ali spravlja v ugibanje. Verjetno je prav zato tudi v tem nesoglasju med Scottom in Fordom ostalo le pri izjavah za tabloide. Pozitiven rezultat različnih smernic, kako Deckarda portretirati pa je prav tako v njegovi harmonični izpeljavi skoraj arhetipskega noirovskega (anti)junaka z vprašljivim moralnim kodeksom, dvomljivo vrhunskostjo, ki naj bi jo potrjevali pretekli uspehi in seveda mračno nalogo, ki ne obeta nič dobrega za vse vpletene.

Tak junak se zdi skoraj idealen primer bitja, ki se bo dalj časa obdržalo (in morda celo prosperiralo) v distopičnem svetu, kot ga uprizarja BR (z vizualnega vidika je precej zanimivo, kako podobne so si med seboj res uspešne ZF/cyberpunkovske prihodnosti: temačne, prenatrpane z ljudmi, ki so migrirali v melting pot iz vseh vetrov, invazivni marketing korporacij na vsakem koraku itd. – primerljivo s prvo klasiko, ki sva jo secirala v prejšnji filmski diskurziji, Brazilom). Si je sploh mogoče predstavljati v anti-utopijo postaviti nekakšnega Jona Snowa in pričakovati, da bo njegova nedolžnost preskočila vse ovire in rešila vse zagonetke?

DB

Ne in mislim, da je ta noirovski junak še vedno optimalna rešitev v ZF. Po eni strani bo imel tisti ‘street smart’, ki mu bo omogočil preživeti v jungli prihodnosti, po drugi pa ga še vedno zaznamujejo vrednote preteklosti. Deckard je tak tipičen prikaz tega – najprej pobija replikante, potem v samem koncu pa le potegne ‘pravo’ potezo, kakršno smo od njega že ves čas pričakovali. Vmes pa seveda ves čas kaže ekstremno nelagodje, kot da si od vsega najbolj želi nazaj v 20. stoletje. Zdaj bi moralo slediti tisto klasično spoznanje, da je znanstvena fantastika pač po definiciji blazno konservativna, da je v starih ovcah še vedno več romantične kvalitete kot v električnih in da se od vsega najbolj bojimo, da bomo izgubili sebe. Ampak mislim, da BR tudi ta kliše nekoliko prenovi: dopušča možnost, da bo bodo prav androidi povrnili svetu človečnost in še enkrat odigrali poglavje Nove zaveze namesto nas.

NM

Ko Roy izjavi, da je čas za smrt, nas še enkrat znova nauči, da bomo radosti življenja lahko zares cenili šele v trenutkih, ko nas bo prešinilo, kako kratko je vse skupaj. Ne glede na to, ali smo programirani za suženjsko delo ali pripadamo vladajočemu razredu, konec je enak za vse in njegova nepreklicnost je grozna v samem svojem jedru. In vendar po nekem čudnem ključu, življenje teče naprej, samo škoda, da mi konkretno ne bomo preživeli. Po drugi strani pa, kdo bo?

Drisky Bare-ass-ovsky & Naughtius Maximus