Če bi vas pred dvema tednoma vprašali, kaj v tem trenutku počne Evald Flisar, bi verjetno odgovorili: »Kdo?« Toda danes ga ni steklopihača, metalurginje ali kralja ulice, ki ne bi vedel za pokončnega sedemdesetletnika, večkrat nagrajenega in v tuje jezike prevedenega dramatika, pisatelja, pesnika, urednika itd. Javnosti je nekaj prišlo na uho, javnost je prebirala različne medije, javnost je pokomentirala z leve in desne pod spletnimi članki in fejsovimi statusi in Evald Flisar je za eno stran car, za drugo žrtev, za tretjo žival, za nikogar pa ni več »Kdo?«.

Pred dobrimi desetimi dnevi je Radio študentov objavil članek Sensual Seduction, kjer hišni novinar Muanis Sinanović razgali korespondenco odgovornega urednika Sodobnosti s kritičarko, pisateljico itd. Anjo Radaljac huje kot znotraj same korespondence možakar razgali deklino. Resno, sama objava korespondence je daleč najbolj perverzna stvar v celotni zadevi. In ker ga v celi državi ni avtomehaničarke, polagalke keramike ali inštruktorja zip-lajnanja, ki ne bi prebral vsaj petih člankov o opevani telenoveli, lahko brez kančka dvoma izustimo mazzinienizem, da smo Slovenci perverzna nacija, krdelo pokvarjencev, kjer je oznaka pripadnice nasprotnega spola s ‘seksi’ odstop od povprečja – na pozitivno stran (in ravno zato prav tako odklonsko dejanje). Perverzna nacija z Mazzinijem na čelu.

Če bi vas dva tedna nazaj vprašali, kaj v tem trenutku počne Anja Radaljac, bi verjetno odgovorili: »Kdo?« Danes pa, oh danes, boste porekli: »Ah, da, tista kritičarka, ki je zjebala Flisarja pa nisem še nobene njene kritike prebral – verjetno zato, ker nisem sploh še nobene kritike prebral, ona, ja, vem, kdo je to, bori se proti starim perverznežem.« Mogoče bi kdo komentiral tudi drugače, za nekoga je pač carica, za drugega žrtev, za tretjega bakhantka, bistveno je, da ljudje komentirajo. V razvitih entertainmentih temu rečejo premarketing, marketing pred dejanskim marketingom, velik vihar zaradi majhnega zamaha s krili, win-win za vse vpleten, no bad press, je možno, da imata tako Flisar kot Radaljac v načrtu izdajo nove knjige in sta sklenila lisičje zavezništvo?

Pa vendar, bo nekdo rekel, big deal, stari je zinil eno preveč, ko ji je rekel, da mu je všeč na neki sliki, s tem je sicer dokazal, da je napočil njegov čas za obisk okulista, ampak da ni kaj več kot povprečen barabon. Naj lepo odstopi od pomembnejših javnih funkcij, se iskreno opraviči, ohrani minimalno mero dostojanstva z možnostjo ponovne osvojitve – po domače povedano, naj zine, da je pač naredil napako, ki si je ne bi smel privoščiti in začne delati na reklami za novo knjigo (ne trdimo, da vemo kar koli o nastajanju nove Flisarjeve knjige). Nekdo bi rekel, ja, toda to ni resnični svet, kjer bi kaj takega prišlo v obzir, ne, ne, to je predstava kot vsak premarketing.

Flisar s svojim odgovorom zavlačuje. Ve namreč, da bo nekdo odkril šarado. In jo je. Če je dobil Flisar točke, ker se mu na stara leta še dvigne, če je dobila Radaljac točke za pogum in če je dobil točke Sinanović za novinarsko raziskovanje, zakaj ne bi nekdo dobil točk za aktivizem? Enter AirBeletrina. Kristalno jim je jasno, da se Flisar v resnici le želi znebiti funkcije predsednika slovenskega PEN-a in odločijo se pristaviti svoj piskerček za cekinčke.

In spet bo nekdo rekel, kakšna peticija neki? Kakšno spodbujanje razprav o seksizmu? O čem bomo pa razpravljali? Stvar je narobe in pika, naj se vsak trudi ne početi stvari narobe in lahko vsi mirno pišejo in reklamirajo svojo novo knjigo (ne trdimo, da bi nam bilo kar koli znanega o nastajanju nove knjige Flisarja ali Radaljac) – ali pa ustvarjajo poglobljene literarne študije o nogometu. Ni razloga za debate in pozive k odstopu. Nekdo bi rekel, ja, toda to ni resnični svet, kjer bi kaj takega prišlo v obzir. Peticije so kot volilne kampanije strank. Bolj kot do prepričevanja nevtralnikov ali razsvetljevanja nasprotnikov jim gre za politične pike in angažiranje lastnega volilnega telesa k ploskanju. Z drugo besedo – premarketing.

Zdaj je kakec priletel v ventilator. Vsi hočejo kos pogače, tudi tisti, ki ne razumejo zares, za kaj se gre. Vsi opominjajo svoje bralce, kaj je njihov smisel. Razni Večeri in Dela (Večeri zgolj prepisujejo že zapisane besede, Dela zgolj objavljajo odgovore ljudi, ki se še niso oglasili), razne Mladine in Reporterji, razni popkulturni Nove24TV in PortalPlusi, razni Mazziniji in Crnkovići, razni satirični portali sarkastičnih assholov brez kančka sramu, vsi se zavzemajo za kaj, vsi napihujejo, vsi obračajo besede in besede. In besede in besede. Goro besed. In zakaj? Ker je želel Flisar zapustiti PEN v stilu. In mogoče tudi, ker piše knjigo – ne trdimo, da vemo kar koli o tem.

Naenkrat vsem kapne, da so se trudili poiskati enega Pokemona preveč. Da smo mediji šli predaleč. Eni pravijo, da je šlo v resnici za razkritje prakse, ki je sistematični spodlet klanovske organiziranosti slovenske literarne klike, drugi pravijo, da je treba razlikovati spolno nadlegovanje od seksizma, tretji pravijo, da je pasivni seksizem še hujši od aktivnega, četrti se spuščajo na osebno raven, peti so opredeljeni že ob prebiranju naslova članka, oboji zadnji seveda tudi povedo, zakaj se gre v resnici, šesti pravijo, da je Mujo z RŠ storil kazensko dejanje z objavo zasebne korespondence in da je njegovo bivanje na prostosti dokaz, kako kurčevo sodstvo imamo v državi, sedmi potem polemizirajo, da je ključno, ali je evald.flisar@guest.arnes.si zasebni ali službeni mail, osmi kažejo s prstom na medije, kako izkoriščajo osebno stisko dveh posameznikov za lastno dobrobit, deveti pravijo, da je šlo v resnici samo za gledališko igro, deseti vzamejo vse to v zakup, se hehečejo vsem devetim, ob konfrontaciji pa se zagovarjajo, zakaj se jim ta medijski balon ni zdel dovolj dober razlog za podpis peticije. V resnici, v resnici, v resnici. Eni vidijo aktivizem, drugi vidijo pokvarjence, eni vidijo priložnost za psihoanalizo, drugi vidijo sistem in diskurz, eni vidijo dobrikavo punčaro, dokler upa na denar, drugi vidijo starega zmedenca, ki trmasto ne razume, od kod ga je udarilo in zakaj. 1001 bralec, 1001 resnica, 1001 ključnih podatkov, 1001 pomenov. Vse to še enkrat znova pokaže, kako je bila vsa ta desetdnevna ekskurzija mojstrsko neusmerjena in imela en sam smisel: samo sebe.

Izrabimo to priložnost, da na hitro oznanimo knjige, ki jih Založba (jez)deci vsebine namerava izdati prihodnjo sezono:

Evald Flisar – Smrt za vaše grehe (tragedija v desetih dneh)

Anja Radaljac – Od žrtve nazaj k žrtvi (mladinski roman)

Muanis Sinanović – Transkripcija korespondence, ki je pretresla neko podalpsko deželo (dokumentarno gradivo)

Miha Mazzini – Slovenski narod, pedri in še ena beseda iz učbenika populizma (egotrip in laži)

Slavoj Žižek – Sterilna zgodovina perverznosti in vulgarna sedanjost pasivnosti (filozofski traktati)

Če Slovenci še nismo imeli lastne Dreyfusove afere, ki bi zaznamoval celotno generacijo, je pripetljaj Flisar-Radaljac jasen dokaz, da je tudi nikoli ne bomo imeli. Kako le, zgodba se je odigrala po receptu iz priročnika za kreativno pisanje, vsi bi radi v njih igrali vlogo žrtve, tako da je na koncu ne odigra nihče in vse besede, ki sestavijo medijski pomp, so namenjene množicam sledilcev, ki jih zapisovalec globlje in globlje veže v hermetično zaprt krog lastne vizije kulskosti – na koncu pa vsi zmagajo (čeprav imajo vsi občutek, da so izgubili, o čemer pa se Mazzini in Vodeb lahko spet razpišeta). Članke lahko berejo ljudje, ki se v literarno sceno ne spuščajo in si tako mislijo, kar koli si že mislijo izdelovalci knaufov, delavke v kemični čistilnici ali profesorice telesne vzgoje; lahko pa jih berejo pripadniki literarni sceni, ki poznajo vse vpletene in jih že ob površnem branju presune: »Že spet ti? Že spet isto?« Ti članki nekako ne morejo biti namenjeni niti prvim, niti drugim. Le zakaj se potem pišejo?

No, ja, mečejo pa tovrstne Esmeralde v očeh javnosti vsaj lepo luč na slovensko književnost. Saj pravimo, Win-win-win-…-win-lose.